Čas deklištva z Mladinsko vokalno skupino Glasbene matice Ljubljana

V sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana je v okviru poletnega festivala Imago Sloveniae v atriju Mestnega muzeja v Ljubljani nastopila še ne eno leto stara ženska Mladinska vokalna skupina Glasbene matice Ljubljana z zborovodkinjo Irmo Močnik, v sporedu angleške renesanse in spletu slovenskih ljudskih dekliških pesmi v izvirni obliki z dodano spremljavo pa sta nastopila še Izidor Erazem Grafenauer na lutnji in Janez Jocif z ljudskimi glasbili. Pevska pedagoginja ansambla je Tanja Rupnik, koreografijo pa je prispevala Lidija Podlesnik Tomašikova. Izvrstne ideje, še boljši program in izvedbe so ta večer deseterico pevk z njihovo voditeljico, ki hkrati poje, vodi, pleše in igra katero od glasbilc, dvignile nad povprečje naše glasbene, zlasti pa vokalne ponudbe. Če je imel v prvem delu zaradi specifično angleškega renesančnega repertoarja vodilno spremljevalno vlogo lutnjist Izidor Erazem Grafenauer (predigre, medigre, poigre, spremljava), ga je v drugem, slovenskem delu zamenjal Janez Jocif z ljudskimi glasbili. Oba na videz ločena spremljevalca na dovolj občutenih glasbilih sta si izmenjala štafetno palico kar mimogrede, med samim igranjem, medtem ko so si pevke prav tako kar med plesom zamenjale kostume: od angleških renesančnih pa do slovenskih ljudskih. Vmes smo kot protiutež glasbi in za popestritev ter aktualizacijo ženskega petja slišali nekaj recitacij dekliške poezije naše pesnice Lili Novy (1885–1958): Srečanje, Pred pomladjo, Poletje in Ogenj z izvajalkami, in to iz zborovih vrst. Ravno in enoglasno do večglasno renesančno petje je imelo odlične izvajalke v glasovih in kombinacijah. Vsa energija izvajalk je bila primarno usmerjena v glasbo in petje, a jim je ostalo tudi nekaj prostora za neke vrste nadgradnjo tega s preostalimi odrskimi elementi.

Ravno in enoglasno do večglasno renesančno petje je imelo odlične izvajalke v glasovih in kombinacijah. Vsa energija izvajalk je bila primarno usmerjena v glasbo in petje, a jim je ostalo tudi nekaj prostora za neke vrste nadgradnjo tega s preostalimi odrskimi elementi. Tako so bile njihove interpretacije madrigalov Johna of Fornseta, Thomasa Morleyja, Johna Wilbya, Johna Dowlanda in neznanega avtorja prikaz blišča mladosti, ljubezni in pesmi v angleški renesansi. 

Če smo z njihovimi več kot pevskimi interpretacijami lahko slišali in videli ves evropski blišč, pa je bila potem na vrsti še slovenska primerjava ali nasprotje: Zorenje – splet slovenskih ljudskih dekliških pesmi v izvirni obliki z dodano spremljavo. Umetniška voditeljica tega programa, Irma Močnik, je o njem povedala: »V zakladnici slovenskih ljudskih pesmi ter v izročilu slovenskih šeg in običajev prednjačijo fantovske pesmi in z njimi moško večglasno petje; od ljubezenskih, pripovednih, vojaških do napotnici in šaljivk. Le malo pa je med pesmimi takih, ki so se rodile iz dekliškega ali ženskega srca in rišejo drugačen, ženski zorni kot življenja, od zore do zarje, od rojevanja do dozorevanje.« Več kot odličen tovrstni izbor je izpostavil perfektno petje s spremljavo Jocifa in plesom. Kar petnajst takih naslovov se je zvrstilo, spet v neke vrste zaključeni obliki in vsebini, vse od preproste enovrstičnice do sklepne pesmi Lahko noč, vmes pa se je znašla marsikatera a cappella.