Čas obletnic je na njihovi strani

Gre predvsem za čas. Zares ga pridobiš šele sčasoma. Ko lahko čas postane dobrina in vrlina. Čas, ki mine kot naložba, a ne v profano dobičkarskem smislu. Je pa čas lahko tudi nostalgično breme, ker je človeku tako privlačno tuja dimenzija. Če kje, to vedo na Festivalu Lent, kjer jim obletnice in tradicije ne le niso tuje, ampak jih vse bolj tudi negujejo. To je nenazadnje festival, kjer je Vlado Kreslin, ki ima resda redna vsakoletna nastopa tako v Križankah kot v Cankarjevem domu, letos nastopil že devetinštiridesetič. Na primeru teh treh mojstrov se je na Festivalu Lent potrdilo, da imajo prav taki koncerti, bolj intimni, ne nujno veliki in medijsko odmevni zaradi obletnic, težo in simboliko. Morda celo bolj za glasbenike kot občinstvo. Obletnic je veliko in v takšni bolj neposredni, manjši, iskreni obliki se pokažejo kot zares smiselne. 

Med pestrim programom letošnjega 31. Festivala Lent (od 23. junija do 1. julija) smo se ustavili pri treh izvajalcih, ki so obhajali jubileje na Jurčkovem oziroma Večerovem odru na mariborskem Glavnem trgu. Kar je bil morda celo prevelik izziv glede na programsko zasnovo, pri kateri vestno in pogumno vztraja Vladimir Šega, ki je letos na prepišni trg pripeljal tudi zasedbe, kot so Ana Pupedan, Čedahuči, Bakalina velika, Avtomobili. In poleg teh in podobnih trojico izvajalcev, ki so po svoje samoumevno tradicionalni ali pa več kot dovolj uveljavljeni. Festival se nenehno prilagaja v imenu posodobljene tradicije, tudi ko gre za slovenski rock v širšem pomenu. Kar meji na popularno glasbo, vanjo pokuka, vendar navadno ne sili v ospredje, pa naj gre za Gala Gjurina ob dvajseti obletnici njegove prve avtorske plošče ali pa za dvojni program s 75-letnima Tomažem Domiceljem in Janezom Bončino – Benčem. 

Dvajsete obletnice so neka vmesna reč. Dvajseta obletnica je bolj nagrada za vztrajnost in dokaz, da se je prebilo skozi drugo dekado. Ko je leta 2003 izšla prva avtorska plošča Gala Gjurina, je ta prvič nastopil na Festivalu Lent. In potem še petnajstkrat, na kar je v nedeljo, 26. junija, spomnil zbrane: »Kakšni Lenti so bili nekdaj! In kakšne spomine imamo! Pa mi smo se v Maribor kar ukampirali za teden dni!« Gjurinovi koncerti so epopeje, če se mu le ponudi prava priložnost. Tokratna je bila dolga skoraj tri ure. Ker je multiinštrumentalist in je dal skozi toliko projektov, zasedb, sodelovanj, rad pokaže raznolike točke pestre kariere. Zdaj to počne bolj trubadursko, družinsko, sproščeno. To ni ne pop rock koncert ne etno. Je zmes, občutek. Navzlic bendovskemu formatu – Leon Žunec (električna in akustična kitara, banjo), Jean Markič (Hammond orgle, Fender Rhodes, orglice, harmonika), Frančišek Križ (trobenta, krilni rog), Niko Kostanjevec (altovski saksofon, tolkala), Juš Kvaternik (bobni) in Dejan Hudoklin (bas kitara), Severa Gjurin (vokal) in Kras Gjurin (tolkala, melotron, kanadski dulcimer) – ni klasičen frontman, čeprav je neizogibno postavljen v to vlogo. Gal Gjurin je z zasedbo predstavil neke vrste skulirani severnoameriški pristop, kjer se gradi bolj na občutku skupnosti in priložnosti kot samih komadih, pa ne le zaradi svojih kanadskih korenin, temveč najbrž še bolj zaradi prodora tako v Kanado kot ZDA. Dvajset let od prvega Projekta Mesto – Minute? Gjurin deluje sproščeno, igrivo, priložnostno. Koncert je bil retrospektiven. Pesmi Čas bo na moji strani, Kaj vse bi dal in Dva, ki ležita v kitarsko šegavi in svetli aranžerski podobi zvenijo razbremenjeno, zrelo in najbrž še bolj brezčasno kot v času izida, ko ni bilo jasno, kam se bo Gjurin uvrstil na sceni. Pa saj za to gre: ni se, ker ni tak tip. In triurni koncert je pokazal, zakaj ne. Kot tudi ni težko zgrešiti, zakaj je razvil tako plodno sodelovanje z Vladom Kreslinom, ki mu je zaupal dolgoletno produkcijo albumov. Gjurin ve, kako morajo komadi zveneti, kar je bil sicer na omenjenem odru precejšen izziv zaradi njegove postavitve in/ali ozvočenja. Toda ko je imel ob sebi na odru tako sestro Severo kot sina Krasa, je deloval, kot bi praznoval še višjo obletnico ali kot bi bil na turneji življenja z najbližjimi. Nasploh je bila v ospredju njegovih nagovorov pred komadi družinska dinamika, pri čemer je imel Kras več kot obrobno vlogo, sestra pa je potrdila, zakaj so pesmi tipa Kakor, da se nič ni zgodilo skoraj ponarodele. 

En teden pred 27. junijem, ko je Tomaž Domicelj prišel v Maribor, je imel veliki koncert v Ljubljani, hommage, ki ga ne doživijo številni. Pripadla mu je Poletna noč 2023, njemu, njegovi glasbi, njegovi pojavi, njegovi zgodbi. Ko imaš tak koncert, kot ga je imel na Kongresnem trgu, si težko želiš več. Ampak potem človek pride na deževni torek v Maribor, na prenovljeni Glavni trg, ki ima potencial, ampak ne, če je združen s pričakovanji tradicije in nostalgije tako po Jurčkovem odru (dolga leta, še preden se je tako imenoval, je bil stisnjen v intimo ovinkasto skrite Dravske ulice) kot po Večerovem odru, ki je bil sinonim za nagrajevanje promenadnega lentovskega firbca. Domicelj ima svojevrsten renome, je pa v prvi vrsti muzičar v žlahtnem pomenu besede. Res rad igra svoje komade in o njih govori, dovolj mu je oder, nekaj ljudi, kitara, mikrofon. Domicelj je na Glavnem trgu zvenel, kot bi pričakovali, ne da bi zares vedeli, da šteje že 75 let. Ne pozna se mu, da je na sceni že 57 let. Je starosta. V Ljubljani na Poletni noči so se mu poklonili Jan Plestenjak, Tomi Meglič, Alfi Nipič, Hamo, Nina Pušlar in Helena Blagne. Ampak Domicelj noče biti legenda. Raje je ikona. Naj igra Jamajko ali Špricer blues, Srečen dan ali Življenje je lepo, sam ali s Sašo Olenjukom, Domicelj je vseprisoten v skladbah, ki niso bile nikoli mlade, nikdar pa niti zares stare. Zdaj lahko nasmeji, ko pravi, da ga vsake toliko pokličejo in povprašajo, če bi zaigral kakšen komad na pogrebu. Domicelj je po svoje robat, ampak prav zato, ker se ne uklanja času, je vreden takega nastopa. 

Nato je za Domiceljem nemara rekord podrl Janez Bončina – Benč. A to že tako redno počne. Neutrudno je ponavljal imena glasbenikov, ki so stali zraven njega: Primož Grašič (kitara), Nejc Škofič (klaviature), Jan Gregorka (bas) in Žiga Kožar (bobni). Na neki točki se je vrgel na kolena v znak hvaležnosti, spoštovanja, občudovanja. Malo je bilo teatralno, toda niti najmanj narejeno. Benč je z Domiceljem sodeloval v Helionih, kasneje pa prestopil v Mlade leve, in to še globoko v šestdesetih. Benč ostaja pionir tako slovenskega kot jugoslovanskega rocka, kot mu zaradi bendov Srce in September tudi pritiče. Pri svojih 75 letih je na ne najbolj spektakularnem večeru pokazal, zakaj uspešno vztraja pri karieri. Razkazal in potrdil je svoj status in sloves. Seveda ni več dvajsetletnik, ampak njegov vokal tega ne izdaja, ko zapoje Maja z biseri in Ta noč je moja, se vidi, kako versatilen je. In kako je preskakoval med žanri, jih združeval, sploh Grašič in Škofič sta mu nudila toliko odtenkov, kolikor si jih je zaželel: jazz rock, fusion, rock, psihedelija. Tisti, ki so se rodili v času albuma Ob šanku (1984), so imeli kaj videti. Predvsem to, zakaj se nečesa loti in pri tem vztraja. Benč pozna svoje omejitve, ampak jih ves čas presega z neverjetno energijo. 

Na primeru teh treh mojstrov se je na Festivalu Lent potrdilo, da imajo prav taki koncerti, bolj intimni, ne nujno veliki in medijsko odmevni zaradi obletnic, težo in simboliko. Morda celo bolj za glasbenike kot občinstvo. Obletnic je veliko in v takšni bolj neposredni, manjši, iskreni obliki se pokažejo kot zares smiselne.