Četrtkov godbeni ringelšpil na 64. ljubljanskem Jazz festivalu

Programski razpored četrtkovega dogajanja na 64. Jazz festivalu Ljubljana je veliko obetal: od vrha najsodobnejših ameriških jazzovskih fuzij in zdaj že suvereno etabliranega retrospektivnega spajanja glasbenih in estetskih prvin hiphopa, soula, gospela in r’n’b-ja do veteranskih muzičističnih dispozicij in godbe z izpiljenim novoglasbenim značajem, vmes pa se prikrade še tukajšnjemu občestvu dobro znani skandinavski udarec in nekaj sodobne domače produkcije, predvsem požegnane s strani inštituta .abeceda. Cizej je v nastopih razkazal dva povsem drugačna pristopa k tolkalski igri. V solo akciji se zanaša predvsem na generativne potenciale vokalizacij. Način, kako Cizej kombinira vokalne in telesne tehnike, je precej intriganten, ne glede na to, da nastopi takšnega tipa na velikih odprtih festivalskih odrih praviloma delujejo nekoliko nerodno. Zdi se, da je Cizej v intimističnih glasbenih trenutkih nadvse suveren, zlasti ko si omeji inštrumentalni diapazon in operira v ožjem zvočnem razponu.

Festivalski dan se je na odru pri starem drevesu začel z zasedbo Fishstick v postavi Gaj Bostič (bobni), Tjan Šoštarič (bas), Bálint Banyó (klavir), Matej Novak (alt saksofon) in Jordi Roviró (trobenta). Gre za v osnovi klasičen jazzovski kvintet, ki glasbeno tkivo pridoma naobrača v svojski maniri fussiona. Pri Fishsticks gre za neke vrste sodobno obliko fjužnovske godbe, ki je v svojih referencah in pridihu bolj ambivalentna, zlasti glede na klasične jazzovske strukture. Skratka, ne gre toliko za vzpostavljanje kritične relacije s tradicijo in normiranimi muzičističnimi potezami, pač pa za nagnjenost k pastišu, povzemanju in sopostavitvi elementov iz estetskega izhodišča. Temu prikladno se ta muzika oddaljuje od rokerskega duha, značilnega za mnoge fjužnovske poskuse, in njegovega neobremenjenega pristopa k improvizaciji in gradnji komadov. Da ne bo pomote, to ne pomeni, da Bostič in ekipa igrajo nenavdahnjeno, dolgočasno muziko, zagotovo pa je odraz določenih trendov v sodobnih jazzovkih fuzijah, med drugim prakse kombiniranja raznorodnih glasbenih stilov. Pri Fishsticks ne zasledimo prodornega kontrapunktaštva ali resnejše inovatorske ambicije, pač pa željo po igranju, samostojnem komponiranju in spretnem sopostavljanju raznorodnih godbenih pristopov.

Nadalje se velja ustaviti pri kombiniranem koncertu mladega tolkalca Domna Cizeja (Cizej je nedavno pri portugalski založbi Clean Feed izdal kar petorni album Introducing Domen Cizej, op. ured.). Ta je najprej nastopil sam na običajnem bobnarskem setu, z vokalno-tolkalsko igro, kasneje pa je prešel na obširnejšo, če že ne bohotno tolkalsko konfiguracijo, polno različno napetih open, gongov in podobnih orodij, ko se mu je pridružil mladi belgijsko-italijanski pianist Filippo Deorsola. Cizej je v nastopih razkazal dva povsem drugačna pristopa k tolkalski igri. V solo akciji se zanaša predvsem na generativne potenciale vokalizacij. Način, kako Cizej kombinira vokalne in telesne tehnike, je precej intriganten, ne glede na to, da nastopi takšnega tipa na velikih odprtih festivalskih odrih praviloma delujejo nekoliko nerodno. Zdi se, da je Cizej v intimističnih glasbenih trenutkih nadvse suveren, zlasti ko si omeji inštrumentalni diapazon in operira v ožjem zvočnem razponu. Nekoliko manj prepričljivo deluje njegova ornamentalna vloga v duu, saj se je v enem trenutku zdelo, da ga obširen inštrumentarij pri gradnji prej ovira, kot pa dopolnjuje, kot da bi več energije porabil za vključevanje karseda širokega zvočnega razpona, namesto da bi se funkcionalno zvezal z zvočnostjo Filippove igre. 

Nastopa veteranskega tria Zlatko Kaučič–Barry Guy–Agustí Fernández v Štihovi dvorani ne bomo podrobneje komentirali, saj se je od Zlatkovega pozdrava odvijal po pričakovanjih. Seveda ne formulaično, preprosto dejstvo je, da izkušnje in medsebojno poznavanje teh muzičistov redko porodijo izvedbo, ki ni čudovito tekoča, iznajdljiva in osnovana na dinamičnih barvnih in tehničnih kombinacijah. Nekaj več velja povedati o (pretežno) skandinavski sili, ki je v Gallusovi dvorani udarila po zvezdniški partiji benda Lakecie Benjamin in se v sklepu večera razlila v močan nastop benda saksofonistke Signe Emmeluth v Klubu Cankarjevega doma. Govorimo seveda o godbenemu monstrumu, ki je Supersonic Orchestra Garda Nilssna. To je šestnajstčlanski orkester s tremi bobnarji in tremi kontrabasisti, ki godijo poleg lepega skupka saksofonistov, pozavnistov in trobentačev. Eden bolj vpadljivih adutov orkestra je svojski način orkestralne gradnje, ki nas spomni na to, kako sta drzne gigantske zasedbe v svojih najboljših časih obvladovala Taylor in Braxton. Aranžmaji skladb, ki vključujejo trenutke povsem proste igre, so nevihtni, skozi plasti razsrediščene godbe sporadično, a nikakor naključno prodirajo pihalske melodične kombinacije in se razlivajo v skupinske himnične napeve. Prav močna komponistična senzibilnost, morda še bolj izčiščeno izražena v zadnjem koncertu projekta Amoeba Signe Emmeluth (tudi sama je del orkestra Supersonic), je napravila najmočnejši vtis. V ključnih trenutkih skladbe namreč ostajajo žive, vitalne, ne zgolj togo priklenjene na takšne ali drugačne oznake v partituri. Zvočni rezultat tega pristopa je na strani poslušalca predvsem hvaležna nepredvidljivost: elementi se nizajo stihijsko, vsi člani so vseskozi na preži, da ulovijo nove premike, nove možnosti rešetanja in pretehtanih sopostavitev. 

Za konec omenimo, da koncerta Domna Kužnarja zaradi sklopa v Gallusovi dvorani nismo ujeli, smo pa zato izkusili kvartet enega markantnejših sodobnih kitaristov – Jeffa Parkerja. Parker je s soigralci (Josh Johnson, Anna Butterss, Mikel Patrick Avery) predstavil najnovejši projekt Mondays at The Enfield Tennis Academy, ki sloni na lahkotni skupinski improvizaciji v formi dolgega trajanja. Opozorili bi na Parkerjevo kitarsko igro, v tem projektu nastavljeno izrazito repetitivno in frazeološko. Zdi se, da gre za stilistični podaljšek njegove zadnje solistične plošče Forfolks (2020) in vmešavanje atmosferične senzibilnosti, ki jo razvija v bendu Tortoise. Godba kvarteta je temu primerno zavezana atmosferični, počasni in previdni gradnji, kjer ni veliko prostora za linearno progresijo. V prihodnje si Parkerja zagotovo še želimo slišati, le da morda v manjšem prostoru, intimnejšem vzdušju, saj bi se njegova aktualna stilska paradigma bolj prilegala v takšnem kontekstu.