Čista in še večja jeba – Mi2

»Za nekatere smo alter, za druge štajerski kmetje, za tretje mainstream.«

Po čem si bomo zapomnili konec leta 2014? Nemogoče in neprimerno je sicer soditi za vse in vsakogar, saj ima vsakdo svoje favorite, a dejstvo je, da je nekaj, hm, kaj nekaj, veliko (medijske) pozornosti pripadlo skupini Mi2. S pubeci smo se v sliki in besedi namreč hote ali nehote srečevali na vsakem koraku. Pa tudi slišalo se jih je, kar se za glasbeno skupino seveda spodobi. Razlog temu je Čista jeba, še eden v skromnem nizu albumov, ki nam nastavljajo ogledalo našega bivanja tukaj in zdaj. Z njim si Midvajevci niso samo utrdili svojega položaja na naši sceni, pustimo zdaj njeno vrednotenje ob strani, temveč ga celo razširili. Morda sodim prehitro in malce preveč osebno, a trenutno Mi2 uvrščam med najpopularnejše domače zvočno prebavljive proizvode v kategoriji medijske prepoznavnosti z omejeno odgovornostjo (semkaj seveda ne sodijo robna odzvanjanja vseh (pod)žanrov in oblik), o čemer sem se prepričal na nekaj koncertnih postajah v zadnjem času. V tem seveda ni nič slabega, prej nasprotno. Dobro je, da imajo tudi zanamci priložnost najti in se poistovetiti z bendom z vsebino in (pripovednim) karakterjem tako, kot smo se mi nekoč našli med vrsticami Lačnega Franza, Buldožerjev, Pankrtov … in, ne nazadnje, Res Nullius. V poplavi vseh posploševanj in neumnosti, ki jih nosijo neprecejeni osrednji tokovi, je (trenutna) vloga Mi2 še toliko pomembnejša, a hkrati tudi poligon za nekaj konkretnih in »neudobnih« razmislekov. »No quater,« bi rekli čez lužo. Enako, kot je potekal dialog med dvema starima kameradoma, Tonetom Kregarjem in menoj, ki sta skupaj dala marsikaj skozi, tako v rock'n'rollu kot mimo njega.

Če bi strnili (ali odvzeli) nekaj kriterijev, se album Čista jeba po nekaterih kazalcih tolmači kot album leta. Ali imaš občutek, da ste istoimenski album izdali prehitro in bi morali naslov prihraniti za petnajst let kasneje? In kako pravzaprav občutiš to, recimo, histerijo okoli njega, ki se je po doživetem ne da zanikati?

Ah, mislim, da je izšel v najboljšem možnem času. Kar lahko storiš danes, ne odlagaj na jutri. Histerija je najbrž premočna beseda, je pa album dejansko bil, tako v javnosti kot znotraj glasbene scene, močno opažen, sprožil je celo nekaj polemik, zlasti pa nas je razveselil močan in pozitiven odziv tistih, katerim je namenjen, se pravi poslušalcev.

Če je verjeti podatkom v Vikend magazinu, ste po prodaji na sončni strani Alp prehiteli prav vse: od domačih narodnjakov, globalnih najstniških atrakcij do preverjenih starih prdcev. Ne bomo in nimamo pravice soditi glasu ljudstva, a kje bi po tvojem mnenju lahko poiskali razloge za (za)vihtenje na vrh lestvice?

Kakšne so točne številke, ne vem, a nimam razloga, da uradni lestvici ne bi verjel. Kolikor vem, je doslej vanjo podvomil zgolj upokojeni urednik nacionalnega radia. Brez argumentov, seveda, me pa ta reakcija preseneča, saj gre za gospoda, ki pogosto nastopa kot zaščitnik slovenske glasbe in je povrhu še »stari roker«, s čigar pomočjo sem se kot mulec tudi sam navdušil za to glasbo, in za to mu bom vselej hvaležen. Človek bi prej pričakoval, da bo vesel, da je prvo mesto zasedel prav domači rokenrol bend. Sicer pa najbrž res lahko govorimo o svojevrstnem paradoksu, za katerega se lahko zahvalimo predvsem kupcem oziroma prijetni ugotovitvi, da ima Mi2 očitno za slovenske razmere širok krog zvestih poslušalcev, ki so delo benda pripravljeni podpreti in nagraditi tudi na staromoden način, z nakupom izdelka. Mi smo jim ta poklon vrnili ter prvim kupcem podarili promocijski koncert. Občutek je seveda dober, ni pa iz tega mogoče ničesar posploševati. Gre prej za izjemo, ki potrjuje pravilo aktualnih razmer v našem glasbenem in medijskem prostoru. Tako glede prevladujočega glasbenega okusa kot trenda prodaje nosilcev zvoka.

Kot sem že omenil, vam ni uspelo prepričati starost slovenskega glasbenega in uredniškega ceha, ki so album spregledale v svojem Top 5 popisu leta 2014.

Po pravici povedano, ne vem, za kateri popis točno gre, a ne glede na to ne vidim v tem ničesar problematičnega. Vsak od urednikov, zlasti starost, kot praviš, ima neke svoje preference in favorite, med katerimi mi očitno nismo, vsaj ne na samem vrhu. Generalno pa so bili odzivi na ploščo s strani kredibilnih glasbenih kritikov, kolikor jih v tej državi pač premoremo, zelo dobri. Večina recenzentov je izdelek zelo pozitivno ocenila, predvsem kot celoto, se pravi tako večino pesmi, njihova besedila, glasbo in produkcijo kot tudi naslovnico, kar v slovenskem prostoru ni ravno pravilo.

Kako bi potemtakem opisali svoj odnos s slovenskim novinarskim in (radijskim) uredniškim cehom? Do katere platforme se spuščate, kajti občutek imam, da se ta spreminja. Sprva ste bili pretežno radijski bend, zadnjih nekaj let pa so vas nekritično pograbili (tudi) tiskani mainstream mediji, kjer dobite – glede na aktualnost – dokaj zajeten kos promocijske pogače.

Čeprav veljamo, tudi to vprašanje je dokaz tega, za radijski bend, je treba povedati, da naše pesmi nikoli niso v vrhu najbolj predvajanih skladb. Lani, denimo, nismo prišli niti med prvih sto. Vrsta komercialnih radijskih postaj, predvsem tistih brez glasbenega urednika, nas celo povsem ignorira. Po drugi strani imamo določeno zaledje in podporo zlasti na programih nacionalnega radia, kjer izbor glasbe jemljejo resneje, najbrž ne brez razloga. Glede tiskanih medijev podoba tudi ni enoznačna. Ponekod nam že dlje časa namenjajo pozornost, a po drugi strani smo na naslovnico že omenjenega Vikend magazina prišli šele z zadnjo ploščo. Tudi v Stopu so nam prvi pravi intervju namenili šele ob zadnji priložnosti. Za nekatere smo še vedno preveč alter, za druge ostajamo štajerski kmetje, za tretje pa smo po novem celo že preveč pop oziroma mainstream. Sicer pa je naš najboljši promotor spletno omrežje, polne dvorane in ustno izročilo po koncertih.

Koliko tega odpade na pomanjkanje nekdanje abrazivne ostrine po formi in vsebini, dokaj všečne neukrotljivosti in generacijske metaforike, s katero se je lahko spontano identificirala in se v njej našla vmesna generacija?

Ne bi se strinjal, da smo manj ostri, večina tekstov niti najmanj ne boža ali leporeči, par komadov je celo preveč našpičenih za večino radiev. Pa tudi to, da smo se oddaljili od omenjene generacije, ne bo držalo. Nasprotno, še vedno govorimo točno o njej, le da danes morda drugače kot pred leti, saj smo se vsi skupaj postarali in spremenili. Še vedno pišemo najprej zase – in osebnoizpovedna besedila z nove plošče bo štiridesetletnik razumel in začutil neprimerno lažje od najstnika. Sicer pa, poglej strukturo obiskovalcev naših samostojnih koncertov. To so točno ti ljudje, naši vrstniki, deset let gor ali dol, le da sedaj s sabo pripeljejo še svoje otroke.

Tisti, ki smo že nekaj časa z vami, tako in drugače, vsekakor opažamo, da sta se (iz)oblikovali dve liniji v bendu, ki pa na koncu koncev funkcionirata – je neka privlačnost, sicer bend kot tak ne bi mogel več obstajati. Ali mi lahko razložiš to rivalstvo in odnos do kompromisa?

O dveh polih ali strujah v strogem pomenu besede bi težko govoril oziroma bi bilo krivično bend in njegove člane razdeliti na bolj rokerski in bolj komercialni, radio-friendly del, na umetnike in zabavnjake, čeprav na momente morda res tako izpade, pri čemer tudi vloge posameznikov niso tako enoznačne. Se pa pogledi na to, kakšna naj bo naša glasba ali katere pesmi so za nas primerne, včasih razlikujejo. V bendu, ki je obenem družba starih prijateljev, seveda obstaja določeno kreativno rivalstvo, a ravno v tem je čar in ravno zato naša muzika ni enolična in dolgočasna. V vsakem dobrem fuzbal timu potrebuješ tako garače kot tehničarje in golgeterje. V krogu petih enakopravnih posameznikov so kompromisi nujni, a čez mejo sprejemljivega doslej ni bilo treba iti nikomur izmed nas. Z drugimi besedami, pravice do veta še ni bilo treba izkoristiti. To bi najbrž pomenilo konec.

V katero smer se osebno bolj nagibaš: k večji neposrednosti in morebitni nekorektnosti ali k temu, da si malce bolj radijsko prijazen ter si na ta način zagotoviš zadostni delež radijskih objav, kar za seboj seveda potegne večjo prepoznavnost, večjo popularnost, večji obisk koncertov …?

Glede na to, da nisem avtor večine največjih hitov, je odgovor precej jasen; čeprav to niti ni posledica povsem racionalnih in načrtnih odločitev. Sam se tako rekoč patološko bojim patetike in plehkosti, kar pa ni nujno dobro, saj znam v tem strahu včasih pretiravati in s tem a priori v sebi (in pri drugih) zadušiti tudi kakšno čisto obetavno idejo, ki je cenena zgolj na prvi pogled. Podobne »težave« ima najbrž tudi Egon kot večinski avtor glasbe. Jernej je s tega vidika dosti manj obremenjen, bolj pragmatičen, fleksibilnejši in posledično tudi uspešnejši. Hvala bogu, kajti hiti so še vedno najboljši recept za širšo prepoznavnost. So pa danes te stvari že skoraj irelevantne. Večina obiskovalcev naših koncertov namreč skupaj z nami prepeva tudi besedila pesmi, ki jih na radiu slišijo le redkokdaj.

Koliko se ta dva parametra privlačita in izključujeta v našem prostoru, ki je medijsko jako nedefiniran?

Mislim, da odgovor tiči v avtonomnosti in neodvisnosti. Večina nas vendarle ne živi izključno od glasbe, zato nam ni treba vsega početi za vsako ceno. Nikomur nič ne dolgujemo in ničesar nismo dosegli čez noč. Druga reč je iskrenost in odgovornost, tako v pisanju skladb kot na živih nastopih. Naši poslušalci nam odpustijo morebitno fušanje, hripavost ali kozarček preveč, blefu, pozerstvu in preseravanju pa bodo hitro obrnili hrbet. In prav je tako, saj imajo tega že več kot dovolj na vsakem koraku.

Kje pravzaprav vidite svoj prostor v podalpskem medijskem kaosu? Vsekakor ste ga našli, a se zdi, da ne sodite tja, kamor vas tlačijo; potem človek hitro dobi občutek, da ste se mu prilagodili in sprijaznili z njegovimi dovtipi, postali pasivni in zadovoljni v njem, pa znova presenetite in izstopite korak ven … Kot nekak začarani krog, ki vas pripelje do samih sebe, a vam ne odpre vrat v underground, temveč vas vrne nazaj v kaos »samozadostne« in z več strani diktirane scene.

Oba sva odraščala v osemdesetih, ko je bila ločnica med undergroundom in mainstreamom dokaj jasna. Danes ni tako oziroma so razmere bistveno drugačne. Turbofolk in narodnjaki so rokenrol potisnili v geto, zato so dodatne delitve znotraj njegovih vrst še toliko bolj neproduktivne, česar se vsi, tudi nekatere kritiške avtoritete, čedalje bolj zavedamo. Poleg tega naš namen nikoli ni bil ustvarjanje muzike zgolj zase, par frendov, intelektualcev in »čudakov«, pa naj to kakšnemu glasbenemu kritiku še kako imponira. Nasprotno, oznaka »ljudski« je za nas kompliment. Želimo si, čeprav ne za vsako ceno, da bi naša muzika in njeno, recimo temu, sporočilo, prišla do čim širšega kroga ljudi, tudi tistih, ki v osnovi niso naša ciljna publika. Kdo ve, morda koga celo ozdravimo in spravimo na pravo pot. (prešeren smeh)

Ali bi upali naši sceni namensko obrniti hrbet? Se ji enostavno odreči in tvegati izgubo svoje (širše) popularnosti, ki je enostavno ne morete zanikati? Ali mislite, da bi v tem primeru kaj izgubili? Morda pridobili? Bend, s katerim sem vas nekoč primerjal (Manic Street Preachers), je to nedavno storil.

Pa kje si našel ravno Manic Street Preachers?

Na njihovih plečih/mislih se je (za)lomilo, ko so spoznali, da so postali preveliki, saj to nikdar ni bil njihov namen. Obrnili so se nazaj proti vsebini, socialni angažiranosti, protirežimskemu in nekorektnemu etosu … Kaj boste vi naredili sedaj, ko so klubi postali premajhni za vas?

Slovenska stvarnost je drugačna, tako ali drugače omejena in neprimerljiva z večjimi trgi; za preboj (ali vsaj poskus) tja smo že prestari in preveč načeti. Poleg tega so v konkretnem primeru meje mojega jezika tudi meje mojega sveta. Pri nas ne moreš postati prevelik. Naši klubi so ravno prav veliki, če ne spraviš vseh ljudi v en večer, organiziraš pač dva zapored. Tu so tudi manjše dvorane in tradicionalni festivali na prostem. Več kot dovolj za bend našega kova, ki nikoli ni zidal gradov v oblakih in ki neke klasične koncertne turneje z dvajset zaporednimi špili najbrž ne bi niti fizično zmogel. Že obstoječe nastope je treba primerno dozirati, da se nas ljudje prehitro ne nažrejo. Kar pa se tiče protirežimskosti in socialne angažiranosti, lahko samo vprašam, kdaj si nazadnje poslušal plato slovenskega benda, ki bi na več kot polovici komadov zavzel jasno stališče do konkretnih socialnih in družbenih ali izredno intimnih, celo eksistencialnih vprašanj?

Če zaokrožim prvi del: zgodba o Mi2 traja skorajda točno 20 let. Ali mi lahko razložiš, kje ali v kateri fazi se bend nahaja v tem trenutku?

V fazi prijetne, a zato nič manj neizprosne minljivosti, katere se dobro zavedamo, in plošča Čista jeba govori ravno o tem.

Mi2 ste vedno brali čas, včasih tudi z varne razdalje. Ali s protestno skladbo Vstati in obstati na neki način opravičujete svojo pasivnost, češ, saj smo za, ampak nismo več za na ulico, lahko pa iz foteljev nekaj zapišemo in tako postanemo del zgodbe?

Tudi na ta način lahko to tolmačiš. A mi počnemo vsaj to, medtem ko večina molči, da se le ne bi komu zamerila in posledično zaslužila kak cekin manj. Mi smo svoj punt, na žalost ali na srečo, izživeli pred dobrimi dvajsetimi leti. Za dviganje zastave so na vrsti neki novi fantje. Čakamo jih in navijamo zanje.

V ušesa zbode tudi pesem Heroji srednjega razreda. Ali jih iščete sedaj, ko srednjega razreda pravzaprav ni več? Ali je pesem moč razumeti celo samoironično? Nenazadnje ste postali del estradne elite, če sem nekoliko zloben – sicer one v senci, a vas vseeno ni moč spregledati ali iti mimo vas, saj smo od skorajda vsepovsod deležni del midvajevske prisotnosti. Celo na hokejskih tekmah.

Točno, gre za samoironijo s ščepcem jeze in šilčkom resignacije. Sicer pa smo o tako imenovanem izginjajočem srednjem razredu peli že takrat, ko je bil navidezno še trdno v sedlu.

Za vami je vsekakor naporno leto, polno pričakovanj. Ne spomnim se, ali se je – kar se Mi2 tiče – pričakovalo kak album tako vneto kot prav Čisto jebo. Ali so vsa pričakovanja dosegla svoj namen, kar se benda tiče?

Nedvomno je bend trenutno popularnejši in mu gre bolje kot kadarkoli. Upoštevaje slovensko realnost, je to bolj ali manj tudi točka, ki jo je težko preseči. In tudi ne vem, zakaj bi se trudili. Mi smo že s tem več kot zadovoljni, če bi nam na naših začetkih kdo kaj takšnega napovedal, bi ga le debelo pogledali ali mu celo opsovali najožjo familijo.

Kako pa odgovarjate na očitke tistih, ki menijo, da je album premehak in predvidljiv, celo ponavljajoč se v nekaterih rešitvah in ga ni moč občutiti kot neko zaključeno delo, kot na primer Dečke iz Sotle ali Dobrodošli na dvor?

Z večino očitkov se, kot rečeno, ne morem strinjati, glede rešitev in predvidljivosti pa nima smisla zanikati, da ima, kot vsak drug, tudi naš bend svoj prepoznavni izraz, melos in konec koncev tudi tehniko in limite. Držimo se tistega, kar znamo in v čemer smo dobri, ter ne eksperimentiramo preveč. Če že, pa se nam izhodiščna, preizkušena linija na koncu še vedno zdi najboljša. Tu bi seveda bilo mogoče tudi kaj drugače storiti, tega se zavedamo, a smo v objektivnih okoliščinah iz sebe verjetno iztisnili maksimum. Glede mehkobe bi vendarle opozoril, da smo eden redkih bendov v slovenskem prostoru, ki letom navkljub ne odstopa od svojih korenin. In te so vendarle trd(n)o rokerske, čeprav je tudi to sila širok pojem, ki ga vsi verjetno ne pojmujemo povsem enako.

Vem, da je v popularni glasbi v navadi kliše, da je zadnji album najboljši, a me vseeno zanima, zdaj, ko je prvi val mimo, kako ga slišiš in ocenjuješ?

Predvsem se mi zdi, tudi glede na prejšnje vprašanje, da je to naš najbolj konceptualen album. Njegov lajt motiv je vendarle čista jeba časa in prostora, v katerem živimo, in občutkov, ki se nam ob tem porajajo tako na osebni kot na širši, družbeni ravni. Iz glasbenega aspekta albuma ni mogoče soditi zgolj po naslovnem komadu. Na njem je nekaj najboljših pesmi, kar smo jih doslej napisali.

Nekatere pesmi v živo dobijo precej bolj organski zven, tako da je moč začutiti njihovo namembnost. S tem jim pravzaprav vcepite pravo življenje, kar seveda ni presenetljivo, me pa zanima, zakaj živega pristopa ne uporabite v studiu. Rekel bi, skoraj prepričan sem, da se tega zavedate tudi sami!

Res je, in sprva smo tudi nameravali to storiti. Razlogi, zakaj smo se vrnili h konvencionalni, fazni metodi studijskega dela, so povsem praktični, morda celo banalni. Enostavno si zaradi drugih obveznosti nismo mogli privoščiti, da bi se za par tednov zaprli v studio in se posvetili samo muziki, kar pa je predpogoj za ploščo iz enega, skupnega šusa. Takšna je pač stvarnost; biti roker v Sloveniji je sicer prijetno, na trenutke celo romantično, a zato nič kaj enostavno in lahko.

Z drugega zornega kota me zanima, kako gledaš na ves hudir okoli javne rabe besede jeba, zlasti ker smo vsak dan od vsepovsod deležni sovražnega govora in izključevanj, pa to nikogar ne zmoti, taka nedolžna, zajebantska beseda, ki najbolje opiše dušno in duševno stanje nacije (pa i šire), pa izzove javno zgražanje preštevilnih varuhov jezika in morale.

Kot je dokazal nedavno preminuli akademik Pavel Merku, gre za arhaično slovensko besedo, uporabljano že v poznem srednjem veku. Moram priznati, da sem pričakoval dosti več zgražanja in sem tozadevno pozitivno presenečen. Razen nekaj ogorčenih mam in babic se, kolikor vem, nihče ni javno obregnil obnjo. No, razen že zgoraj omenjenega urednika, ki ga po drugi strani nikoli niso motili abotni teksti in celo čisti plagiati njegovih glasbenih protežirancev in prijateljev.

Kako pa gledaš na usodo pesmi, ki se je povsem izrodila; dosegla je vse, česar ne bi smela. V bistvu zagotavlja vabila na veselice in, ker smo že iz Celja, na Noč Modrijanov.

Ta pesem nikoli ni bila ravno moj favorit, če bi sam sestavljal ploščo, je nanjo verjetno sploh ne bi uvrstil. Po drugi strani je treba priznati, da ima vse značilnosti uspešnice: duhovito besedilo, melodijo, ki gre v hipu v uho, ter univerzalno in aktualno sporočilo, ki tako ali drugače reflektira aktualno slovensko družbo. In ravno v slednjem je usodni kavelj. Bližine meje banalnosti se vsi dobro zavedamo, zato ta njen vidik na špilih še dodatno potenciramo in karikiramo, verjamem pa, da jo na ta način dojema tudi publika. (Samo)ironija pa je že bližje umetnosti, mar ne?

Ko sem za šankom v Cvetličarni pripomnil, da je od tu do gasilske veselice le še korak, je neka neznana najstnica oziroma dekle v zgodnjih dvajsetih pripomnilo, da tako kritičen vseeno ne smem biti. Po eni strani ni zanikala resnice, če tako pogledam, po drugi strani pa vas je kljub vsemu vzela v bran.

Prijazna in pametna punca, ki je zavestno in z razlogom prišla na naš koncert in obenem veselico. Ne sicer na gasilsko, pač pa na rokersko. Tega izraza ne bi nujno slabšalno vrednotil, konec koncev se je slovenska državotvornost kalila (in se še vedno) tudi na najrazličnejših veselicah. Kar se nam vsem pozna. Sicer pa, kako se že reče: Quod licet Iovi, non licet bovi. Zlasti, ker so meje med bogovi in voli vedno bolj zabrisane.

Ali bi danes, če bi vedeli, do česa vse bo prišlo, posneli dotično skladbo?

Kljub zgoraj omenjenim pomislekom, bi! Podarjenemu hitu se ne gleda v zobe, pa si misli, kar hočeš.