Črički so mi povedali, ali zvočni pripovedi Saše Spačal in Ide Hiršenfelder (beepblip)

V četrtek, 12. septembra, se je v organizaciji Kamizdata v prostorih Galerije Škuc odvil večer z zvočnima umetnicama Sašo Spačal in Ido Hiršenfelder alias beepblip. Večer je potekal kot napoved izida njunih albumov Transversal is a Loop in Noise for strings, vol. 1 v septembru 2019. Koncert nam je odstrl nov vpogled v delovanje obeh umetnic, med katerima bi lahko našli estetske vezi. Zvečer je minil v duhu približevanja naravi – preko sodobnih medijev, a kot njen del.

Saša Spačal se z izjavo: »Moje umetniško raziskovanje se osredotoča na prepletenost kontinuuma med okoljem in kulturo preko planetarnega metabolizma. Z razvijanjem tehnoloških vmesnikov in odnosov z organskimi in mineralnimi akterji poskušam obravnavati postčloveško stanje, ki vključuje mehansko, digitalno in organsko logiko znotraj biopolitike in nekropolitike našega časa« opredeljuje kot posrednica med posameznimi ekosistemi, v katerih samostojno nastopa organski in anorganski svet in kjer je človek le eden od akterjev. V Galeriji ŠKUC je predstavila svoje raziskovalno delo s črički in njihovo zvočno podobo v naravnem okolju, ki jo je oplemenitila z umetnim zvočnim svetom. Njeno delo je cenjeno in del mednarodnih festivalov; prejela je tudi častno omembo na Ars Electronica Prix ter bila nominirana za Prix Cube.

Kot rečeno, je Saša Spačal v Škucu prikazala zvočni svet čričkov, ki ga je preko terenskih posnetkov v povezavi z analognimi in digitalnimi modularnimi sintetizatorji, akustično resonanco in povratno zanko oblikovala v nov zvočni fenomen, v katerem črički nastopajo kot glavni akterji, a se njihov svet staplja s svetom, ki ga poraja umetno zvočno okolje, ustvarjeno s pomočjo vzorčevalnikov, povezanih s sintetizatorji. Z združevanjem obeh svetov je Saša Spačal dobila novo entiteto, ki po eni strani ohranja naravni zvočni habitat čričkov in ga po drugi poveže s protipolom umetnih zvokov, ki zdaj delujejo kot dopolnilo, zdaj spet prevladajo, a ohranjajo rdečo nit zvočnega sveta čričkov. Izvirna zvočna krajina tako preraste v intervencijo, kjer imajo črički posredno vlogo, četudi ostajajo osrednja zvočna enota. Monolitna zvočna pripoved preraste v lastno zgodbo, v kateri so črički vedno bolj le odmev, vseeno pa vseskozi prisotni; ostajajo pljuča kompozicije. V zaključku preide zvočni hibrid v utripanje ob nizki spremljavi in ojačani zvok čričkov se ponovno vrne ter oblikuje imaginarno zvočno pokrajino. Slišali smo torej zanimiv zvočni ambient, v katerem so naravni zvoki nadgrajeni in s tem dodatkom sooblikujejo kompleksno zvočno polje, ne da bi pri tem izgubili svojo zvočno identiteto – čriček ostane vse do zadnjega glavni protagonist v tem novem hibridnem svetu. S pripovedjo je Saša Spačal zadostila kriterijem tako umetniškega kot raziskovalnega področja, saj je zvočno podobo čričkov osvetlila preko njihovega lastnega okolja ter tudi preko umetno vzpostavljenega, vendar v slednjem primeru ne kot živali v laboratoriju, marveč kot glavne protagoniste sveta, ki z novimi zvoki dopolnjuje njihovo bistvo in ga sooblikuje. Avtorica je oblikovala sublimno novo estetsko entiteto, s katero je presegla opazovalno predstavitveno raven in jo prestavila v svet umetnosti. Estetsko je povezala dve okolji.

Umetnica Ida Hiršenfelder se ukvarja z zvočno umetnostjo, znotraj katere jo zlasti zanimata bioakustika in mikrotonalna glasba. Kot pove njen življenjepis, z uporabo analogne elektronike, terenskih posnetkov in manipulacij s pomočjo računalnika ustvarja eksperimentalne zvočne pokrajine. Ustvarja pod imenom beepblip, pod katerim se je predstavila tudi v Škucu, ob Saši Spačal, s katero je sodelovala že pri več sonoseizmičnih instalacijah (Skorja, Sonoseizmična, Zemlja). Umetnici sta tudi idejni avtorici iniciative ČIPke za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost, ki deluje v okviru Zavoda Kersnikova.

Ida Hiršenfelder nam je predstavila zvočno podobo ženskih glasov na abstraktni podlagi umetnih zvokov, ki so oblikovali ambient. Občasno so se v zvočno tkanino vključili naravni elementi (voda), ki so ustvarjali vtis pristnega okolja, katerega so po drugi strani razblinjali umetni zvoki. Hiršenfeldova je zvoke kombinirala in povezovala v ustvarjalni ambient, v katerem človek začuti bit spontanega, tako rekoč naravnega stanja, s pomočjo prefinjeno oblikovanih zvočnih prepletov. Zvočna pripoved se je odvijala v zelo umirjenem ritmu, kot neke vrste meditacija, in nas je mehko zaobjela v poetični zvočni kaos.

Koncert nam je odstrl nov vpogled v delovanje obeh umetnic, med katerima bi lahko našli estetske vezi. Zvečer je minil v duhu približevanja naravi – preko sodobnih medijev, a kot njen del.