Dalaj Eegol: »Po koncertu z Beastie Boys sem lahko rekel – uspelo mi je življenju«

»Vsem se bom zameril, ampak resnica boli, na domači glasbeni sceni prav vse smrdi, končno zdej je čas, da nekdo pove resnico pravo, nekdo, ki ma jajca in misli s svojo glavo.« Tako se je Ali En konec leta 1994 izstrelil na našo glasbeno sceno in jo zatresel do tal. Po izidu plošče Leva scena nič več ni bilo, kot je bilo, tako kot po izidu prvencev skupin Buldožer (Pljuni istini v oči) in Pankrti (Dolgcajt). Ali En je s svojim in lahko rečemo tudi slovenskim hip hop prvencem razbil podalpski glasbeni dolgčas, vsem na sceni in okoli nje pa pljunil v oči ter za hip poenotil slovensko alternativo. Četudi nisi tripal na hip hop, si se v marsičem strinjal z njim. Kasneje je nekoliko umiril žogo, se celo preimenoval v Dalaj Eegola (Ocean Krog), vendar daleč od tega, da ne bi vsake toliko odrecitiral, kar mu leži na duši. Mehkoba in ostrina sta postali njegov zaščitni znak od naslednika Smetana za frende (1999) dalje in podobno velja za nedavno izdani album Kwa, ki bi zaradi trenutne situacije skorajda odhiphopal mimo nas. Če se pred nekaj tedni ne bi po naključju spotaknila pod arkadami pred BigNosom, kjer mi je album izročil, ne bi vedel, da je izšel. Res je tudi, da plošče še ni promoviral, kot si zasluži, saj ga ne zanimajo brezosebni spletni koncerti, kot pove. Ob prvi priložnosti ga bo predstavil v živo, na način, kot si glasba zasluži: z bendom na odru in občinstvom pod njim! Kadar ustvarjam, poslušalcem vedno želim posredovati neko sporočilo, tako vsebinsko kot glasbeno. Več kot polovica reperjev, ki so se s hip hopom začeli ukvarjati kasneje, repajo samo o rapu ali o tem, da bodo uspeli, ko bodo uspeli, če bodo uspeli. Preposlušali so veliko ameriškega materiala, ki se mu skušajo približati, kar pa mene ne zanima oziroma sem tovrstno početje že v rani fazi pustil za seboj. Saj imam glasbene vzornike, pri katerih poskušam razvozlati, kako so kaj naredili, včasih na svoj način celo ponoviti njihovo početje, a tu se moje posvečanje tudi zaključi.       

Konec lanskega leta ste izdali nov album z naslovom Kwa. Ko sem se med brskanjem in iskanjem podatkov po spletu malce orientiral po vaši pretekli glasbeni karieri, sem uvidel, da nekako sovpada s tridesetletnico vašega delovanja na sceni, zato se najprej ozriva v vzvratno ogledalo. Kako ste iz klasičnih najstniških sanj pravzaprav krenili na pot popularne glasbe?

Kot vsak poblazneli najstnik sem najprej nekaj eksperimentiral. Predvsem je šlo za ljubiteljsko poslušanje glasbe s pogostim podvprašanjem, kako bi sam lahko naredil kaj drugače. Tako sem kot didžej začenjal sukati glasbo na osnovnošolskih plesih. Takrat se je oblikovala ena fletna DJ ekipa, ki je furala musko na teh plesih, vendar je šlo časovno za zelo kratko obdobje. V srednji šoli sem začel redno vrteti glasbo v klubu K4, kar lahko opredelim kot svoje prvo resno ali profesionalno glasbeno početje. Omenjena tridesetletnica je torej bolj vezana na začetek mojega didžejanja, hiphopovsko poglavje je prišlo leto ali dve kasneje, ko me je k sodelovanju povabila ljubljanska zasedba RC Rappers.     

Od kod ste prečrpavali ideje ter jih spretno prilagajali našemu prostoru?

Že od malih nog mi je glasba veliko pomenila, predvsem uvožena, neslovenska, če se tako izrazim. Moji prvi spomini so vezani na disko funk iz zgodnjih osemdesetih, poslušanje skupin, kot sta Boney M in Abba. Megleno se spominjam črncev, ki so divje plesali na disko ritme na televizijskih ekranih. Imel sem veliko srečo, saj je moje osnovnošolsko obdobje potekalo vzporedno z začetki breakdancea, kar je preskočilo v skateboardanje. Gre za sceni, ki sta se v osemdesetih letih sočasno razvijali na obeh koncih ZDA: rolkanje v Kaliforniji, hip hop pa v New Yorku. Tretji odločilni subkulturni element je prišel iz Velike Britanije: to je bilo obdobje prodora otoške plesne house scene in te vibracije so mi že od nekdaj ugajale.

Prvič smo vas resneje zasledili oziroma slišali kot pevca v skupini Heavy Les Wanted.

RC Rappers smo šli vsak svojo pot in z Jamirkom sva na odre postavila funk/rap/rock skupino Heavy Les Wanted. Sprva je kazalo, da bomo lahko celo prodrli v tujino, vendar sem se po dveletnem sodelovanju zaradi razlik v pogledih in idejah odločil, da grem naprej sam – takrat se je rodil Ali En. Tik pred tem pa sem bil še gostujoči pevec v tribute to Red Hot Chilli Peppers skupini Peyotle Crunch.

Prvo samostojno pesem Takšnega dneva pa še ne ste posneli leta 1991. Zakaj ste potrebovali tri leta, da ste realizirali enega največjih in najpomembnejših albumov v tem prostoru, Levo sceno? Tako ga brez slabe vesti lahko označim kot priletni punker.  

Ko sem snemal posamezne skladbe, pred seboj nisem imel izoblikovane ideje o samostojni plošči. Ta je nastajala spontano, pesmi so se nabirale in zlagoma sem začel razmišljati, kaj če bi jih zares zbral skupaj in izdal na albumu. V zraku je bilo veliko vprašanj: ali je na primer naša scena sploh pripravljena na kaj takšnega ali sploh obstaja občinstvo, in če da, ali bo ploščo sprejelo, bo te pesmi sploh kdo poslušal in predvajal? V začetku devetdesetih je bil rap pri nas v povojih, nekje na robu v povsem eksperimentalnih vodah. Hip hop skupin ni bilo, zgolj redki posamezniki so se bolj ali manj uspešno ukvarjali z repanjem. Snemal sem pesem za pesmijo, se poslovil od skupine Heavy Les Wanted, kjer je Kolja z moje strani dobil blagoslov, da nadaljuje moje delo; z njim so leta 1995 izdali odličen album. Poleti 1993 sem se dokončno odločil, da bom oblikoval in izdal prvenec. Intenzivno sem začel delati na projektu, ki je dobro leto kasneje izšel kot Leva scena.      

In kako se je v zgodbi znašel fotograf Tone Stojko?

S Tonetom Stojkom in Simonom Stojkom Falkom sem tvorno sodeloval pri Skate & BMX TV na nacionalni televiziji, ki je bila znotraj oddaje Studia City. Snemali smo mednarodne reportaže s področja športnih tekmovanj teh dveh panog. Uspelo mi je posneti celo intervju s skate zvezdnikom Tonyjem Hawkom. Simon je kot velik privrženec hip hopa (danes kot odrski didžej redno sodeluje s Klemnom Klemnom) spremljal moje glasbeno početje, včasih tudi kaj pokomentiral oziroma podal prijateljsko mnenje. Ko sta s Tonetom izvedela, da dejansko iščem nekoga, ki bi izdal mojo ploščo, sta takoj pristopila k projektu. Do tistega trenutka sploh nisem vedel, da ima Tone Stojko založbo. Vedel sem, da je Neca (Falk, ured. op.) njegovo dekle in Simonova mama, nisem pa vedel, da ima založbo. Moje pesmi so mu bile všeč, imel je sredstva in izziv je bil sprejet. Tiskati smo dali 1000 CD-jev, ki so pošli v štirinajstih dneh. Zanimanje je bilo noro, nepričakovano noro. Ker smo tiskali v Avstriji, smo dva meseca čakali na ponatis. Tone se je obremenjeval, koliko smo s tem izgubili, vendar počasnost ni imela nobenega vpliva na končno prodajo, prej narobe. Do konca leta 1995 smo prodali 4500 CD-jev. Neuradno največ v Sloveniji v tistem letu.      

Ali ste pričakovali takšen odziv v javnosti – in pri tem ne mislim zgolj na publiko, temveč predvsem na ves postroj slovenskih glasbenikov, ki ste jih spljuvali v pesmi Leva scena?

Ne, nisem pričakoval tako odlične prodaje, ne tolikšnega odziva. Ker sem bil velik privrženec skupine Miladojka Youneed, je bila moja tiha želja, da bi prodal v konkretnem časovnem obdobju približno enako količino plošč kot oni. Slišal sem, da se ta številka giblje okoli 700 do 800 plošč. Ko je številka presegla 1000 kosov, mi ni bilo prav nič jasno. Moramo tudi vedeti, da je bil to čas, ko so se ljudje pri nas šele navajali na kupovanje CD-jev, na tranzicijo iz analognega v digitalne formate. Da bo tako imenovana leva scena užaljena, to sem pričakoval, saj sem ji brez dlake na jeziku povedal, kar ji gre. Takrat so mi hormoni delali na polno, bil sem še mesojedec, kar pomeni, da sem bil že zaradi tega dodatno napaljen in nervozen. To je bil tudi namen Leve scene, da presekam glasbeni dolgčas. Pa še takšen, neposreden imidž sem si hotel zgraditi. Kdor je takrat spremljal glasbo, ni mogel mimo radijskih postaj, ki jih v Sloveniji ni bilo toliko kot danes, medtem ko je bil internet šele v povojih. Dobra glasba je obstajala, vendar se razen na Radiu Študent ni predvajala. Omejeni smo bili na sila ozek izbor glasbe na radijskih postajah. Radijski uredniki pa so rolali vse tisto, kar sem spljuval v pesmi. Bolj kot glasbenike bi v bistvu moral spljuvati neustvarjalne radijske urednike, kar pa sem spoznal šele kasneje.    

Nagovorjeni glasbeniki so odreagirali sila različno, od Petra Lovšina, ki vam je stisnil roko, do Jana Plestenjaka, ki je užaljeno jamral na vsakem koraku.

Pero Lovšin je panker po srcu, prišel je celo na novinarsko konferenco ob izidu Leve scene in projekt pohvalil. Plestenjak pa si je veliko kriv tudi sam, ker je ravno takrat poskusil s tistimi svojimi nerodnimi hip hop besedili, pa je nehote nabasal na prave reperje, ki smo mu morali povedati, da to ni to, če sem v odgovoru čisto nežen.

Nagrada je prišla kmalu v obliki nastopa skupaj z oziroma pred Beastie Boys v Hali Tivoli 26. februarja 1995.

Po tem nastopu sem lahko prvič rekel: uspelo mi je življenju. Po eni strani sem nastopil pred skupino, katere velik privrženec sem bil, po drugi strani pa se je odprl teren za hvalnice na moj račun, do katerih pa sem bil precej zadržan. Ne verjamem namreč, da je bila več kot polovica dvorane na koncertu zaradi mene in ne skupine Beastie Boys. Vseeno hvala fenom, da so v to verjeli. Na kratko sem imel priložnost fante tudi spoznati. Treba je vedeti, da Beastie Boys z izjemo tistih, ki jih sami pripeljejo s seboj, nikdar niso dovoljevali predskupin. Na turneji leta 1995 so jih tako spremljala dekleta v skupini Luscious Jackson in DJ Hurricane; še danes ne vem, kako je Igorju Vidmarju uspelo prepričati njihov menedžment, da so dovolili še moj nastop. To je bil hkrati moj prvi dvoranski špil, lepo darilo za rojstni dan, ki sem ga praznoval dva dni prej, in veliko priznanje, da dobro delamo. Množina ni naključna, saj se podviga nisem lotil sam, temveč je bila okoli mene zbrana ekipa ljudi – samo članov skupine na odru je bilo osem –, ki sem ji zaupal in je skupaj z menoj naredila res dobro in ogromno delo.   

Poleg tega da ste repali/peli v slovenskem jeziku, ste besedo ponesli na ulico in ulico vnesli v besede. Upesnili ste marsikaj, čemur so se vaši glasbeni kolegi izogibali, da ne rečem, da odvračali poglede.

Takšno je na splošno izrazoslovje hip hopa, ne glede na to, od kod prihaja. Hip hop ne olepšuje stvari, hip hop ni besedičenje a là Shakespeare, četudi sem slišal, da je bil tudi on zelo »street« za svoj čas. V slovenski glasbi me je vedno motila knjižna slovenščina, ki je zelo nedomišljiska, zato se z njo nikakor nisem mogel poistovetiti, saj smo na ulici govorili drugače. Kadar sem opazoval odziv poslušalcev na moja besedila, sem hitro zaznal, da jim moja neposrednost ugaja. Prej omenjena pesem Takšnega dneva pa še ne je še zelo priden komad, slišijo se sicer zametki alienovskega besedičenja, vendar zelo malo. Z Levo sceno pa se je zgodil »all in«, nobenih omejitev, cenzure ali samocenzure ni bilo več. Šel sem neposredno in do konca!

Statusa jeznega mladeniča niste vlekli naprej v nedogled. Že z naslednjim albumom, Smetano za frende, se je zgodila korenita sprememba. Postali ste bolj umirjeni, nekakšen pozitivno spokorjen lik, ki poje o ekoloških problemih, ljubezni, uživaštvu. Poigravati ste se začeli celo s slovensko tradicijo. Postali ste »the good son«, če si sposodim umetniške in življenjske korake Nicka Cava.

Kaj je počel Nick Cave, ne vem, ker ga ne spremljam, sem pa začel živeti drugačen način življenja, kar se je zagotovo poznalo na mojem umetniškem kanvasu. Poročil sem se, postal sem vegetarijanec, hkrati pa se nisem želel vsebinsko ponavljati. Ljudje so dejansko želeli slišati Levo sceno II, še več kurčenja, pizdakanja, šinfanja; vendar sem šel čez to. Na koncu koncev je Smetana za frende zelo oster album, le za dva odtenka manj na prvo žogo. Vsebinsko je precej bogatejši kot Leva scena, produkcijsko je bolj dodelan, manj je igranja v živo, četudi smo imeli veliko gostov. Prav tako je med prvim in drugim albumom preteklo skoraj pet let in vmes je bilo obdobje, ko sem se ukvarjal samo z didžejanjem, saj mi je bila prepoznavnost odveč. Slovenija je majhna in potreboval sem odmik, da sem lahko razvil zdravo distanco, da ustvarim nekaj novega, drugačnega. Mislim, da mi je z albumom Smetana za frende to dobro uspelo.  

Na prelomu v novo tisočletje ste Ali Ena pokopali, preimenovali ste se v Dalaj Eegola, ki je dobil svoj odrski drugi jaz v obliki Recyclemana.

Kadar ustvarjam, poslušalcem vedno želim posredovati neko sporočilo, tako vsebinsko kot glasbeno. Več kot polovica reperjev, ki so se s hip hopom začeli ukvarjati kasneje, repajo samo o rapu ali o tem, da bodo uspeli, ko bodo uspeli, če bodo uspeli. Preposlušali so veliko ameriškega materiala, ki se mu skušajo približati, kar pa mene ne zanima oziroma sem tovrstno početje že v rani fazi pustil za seboj. Saj imam glasbene vzornike, pri katerih poskušam razvozlati, kako so kaj naredili, včasih na svoj način celo ponoviti njihovo početje, a tu se moje posvečanje tudi zaključi. Blazno rad imam Massive Attack, ki ima vse albume zelo na »easy.« Na zadnjem albumu Kwa sem poskušal zajeti to vzdušje, vendar so moje skladbe še vedno preživahne.  Recycleman se je rodil na akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja zanjo je padla v Indiji ob srečanju s Petro in Janezom Matosom. Slišali smo, da so v Latviji izvedli podobno akcijo, pa smo prišli na idejo, da bi jo organizirali še pri nas. Petra in Janez sta pobudo vzela zares, prevzela vodenje, sam pa sem postal nekakšen medijski ambasador. Ko smo čakali na intervju za neko televizijsko postajo, sem bil oblečen v delovnega pajaca, s seboj sem imel tudi kanto za smeti. Dal sem jo na glavo, delovalo je zelo daftpunkovsko – in Recycleman se je rodil. Pogledal sem na internet in videl, da pod tem imenom ni zavedene še nobene skupine ali producenta. Šele pozneje se je izkazalo, da v ZDA obstaja skupina z imenom Recycleman, ki igra nekakšen country-rock z ekološkimi besedili. Sedaj to in mene lahko najdete v istem zavihku na Deezerju in Spotifyju. Noro!     

Vmesna albuma Red'a'Red (2003) in D'Rap (2005) nista pustila večjega in globljega vtisa.

Po pravici povedano, nisem prepričan, če je kdorkoli od mene kaj pretresljivega pričakoval v tistem obdobju. Tako sem se tudi obnašal, na podeželju sem živel skulirano in odmaknjeno. D'Rap je bil pravzaprav otroški projekt, saj so me otroci prijateljev prosili, če bi skupaj kaj ušpičili. Načrt je bil celo, da ga predstavimo v živo, vendar klinci niso imeli nastopaškega šusa, bolj kot nastopači so bili glasbeni navdušenci. Res je tudi, da sem bil takrat z eno nogo praktično že v Indiji, zato albuma nisem imel interesa promovirati, četudi je kot izdelek kar zanimiv. Red'a'Red je bolj umetniški album, ki je pravzaprav zvočni odtis mojega sodelovanja s takratno ženo Mirando Rumino. Gre za glasbo, ki je bila zložena kot spremljava k njenim razstavam, in ko se je nabralo dovolj zvočnega materiala, je bil album logično nadaljevanje.   

Na novem albumu Kwa ste zopet zadržano napadalni, smetanovski, bi rekel. Uporabljate nekoliko bolj izbrano besedišče, s katerim pa se lotevate ekologije, slabosti šolskega sistema, razpravljate o lažni morali in nečednostih cerkve in v cerkvi, nasilju za štirimi stenami …   

Strinjam se, Kwa je zelo smetanovska plošča in feni mojega drugega albuma bi morali biti zelo zadovoljni z njo, saj je po zvoku sorodna plošči Smetana za frende, zraven pa še začinjena z nekaj alienovske ostrine. Kwa zapeče, ko zares ugrizneš vanjo. Gre za zvočno besedilni kolaž, ki sem ga z leti osvojil. Najprej sem se preizkusil v različnih tehnikah, veliko sodeloval z raznoraznimi gosti, za ploščo Kwa pa lahko zatrdim, da je v 99 odstotkih moj album. Na njem sem odigral veliko inštrumentov, le za kitarske dele in basovske linije vedno koga povabim. Na prejšnjem albumu Recyleman (2013) je zaznati še kar nekaj zunanjih vplivov, četudi je veliko samplov vešče zamaskiranih, saj nisem hotel imeti problemov z avtorskimi pravicami. Zvočni fokus zadnje plošče je safari trip funk. Kaj to pomeni, vem samo jaz, besede tega ne znajo opisati, poslušanje albuma pač. Najprej sem se poigraval z idejo, da bi album naslovil s Kwa je zdej, v smislu tukaj in zdaj, kaj se zdaj dogaja. Vendar se mi je zdelo prezapleteno, zato sem odločil, da bo naslov samo Kwa.

Kwa pa Karantena car?!

Najenostavneje povedano: Karantena car je skladba, ki je nisem hotel ustvariti. Predstavlja dejanski odziv na žal aktualno stanje svetovne norosti, a je narejena bolj osebno in ne toliko napadalno. Pisal sem o osebni izkušnji, kako sam doživljam ta čas: »sem kavč tomato, jaz sem kavč divan«. Dober komad mi je uspel, ampak ga ne maram, ne maram pa ga zaradi tega, ker se dogaja. Prepričan sem namreč, da bomo čez pet ali deset let izvedeli, za kaj je šlo: da se pod krinko epidemiološke krize dogaja en velik kriminal na račun vseh nas.    

Zložili ste kar nekaj hip hop zimzelenčkov, ki jih občinstvo na koncertu pregovorno pričakuje. Ali vam je kdaj presedlo izvajati kakšno pesem?

Vedno, kadar izvajamo pesem Sirni & mesni, pod odrom nastane dober žur, zato jo redno uvrščam v svoj koncertni program. Energija se iz dvorane prenese nazaj na oder, kar mi kot izvajalcu ugaja. Leve scene ne izvajam več, ker je besedilo danes passé. Polovica teh imen ne obstaja več, nekateri so celo umrli – počivaj v miru, Simona Weiss. Pa tudi ne zanima me več repati o njih, ker sem jim že pred četrt stoletja povedal, kar jim gre. To je za menoj.

Kaj pa, če bi stara imena zamenjali z novimi – Leva scena 2021?

Ni prav veliko razlike med starimi in novimi imeni, ampak me ne zanima. Nočem se ponavljati!