Demenca kot dromljanje medzvezdnega prostora

Gašper Letonja, kitarist in spremljevalni vokalist post-metal zasedbe The Canyon Observer in član AV kolektiva Marta Fakuch, pod svojim tipično IDM-ovsko hudomušnim psevdonimom Warlord Chipmonk predstavlja drugi dolgometražni podvig z naslovom Dementia. Po lanskem prvencu Nicotiana Tabacum, izdanem pod okriljem založbe ZARŠ, na katerem je nakazal razvojne smernice, tako dobivamo še eno v vrsti raziskovalnih elektronskih izdaj na meji med eksperimentalno glasbo, dark ambientom, industrialom, IDM-om, hrupom in filmsko glasbo, skratka iz polja, v katerem so aktivni tudi domači producent Lifecutter in še nekateri varovanci založbe Kamizdat. Album Dementia, ki ga bojda sestavljajo dela iz preteklih obdobij ustvarjanja, bi lahko opisali kot zvočno preslikavo dogajanja v oslabelih nevronskih povezavah človeka z demenco, kot razkrajanje spominov, izgubo časovnoprostorskih koordinat ter padec v praznino obstoja brez prej in potem. Za to bolezensko stanje so značilne anksioznost, halucinacije, blodnje, nespečnost in razdražljivost. In priznati moramo, da zvočne krajine Warlord Chipmonka v poslušalcu vzbudijo podobna občutja. Toda kako zares zveni demenca?

Estetske korenine projekta Warlord Chipmonk je moč iskati v pionirskih muzikah eksperimentalne scene angleškega Birminghama iz zgodnjih 90. let. Kot tipični primer zgodnjega vzajemnega opraševanja metal in eksperimentalnih elektronskih izrazov moramo izpostaviti dvojec Scorn, ki sta ga sestavljala ključna člana kultnih grindkorovcev Napalm Death. Drugi zgodnji primer tega hibridnega izraza pa je britanski dvojec Techno Animal, ki sta ga tvorila Kevin Martin, znan tudi kot The Bug, ter Justin Broadrick (JK Flesh, Napalm Death, Godflesh, JESU …). Prav Broadrick je bržkone eden konsistentnejših in vztrajnejših raziskovalcev hrapavih, mrkih in izmuzljivih elektronskih zvočnih barv, ki imajo, podobno kot pri Letonji, več skupnega z zvočnimi abstrakcijami industrial pionirjev Throbbing Gristle, kitarskimi distorzijami norveškega black metala in hrupno kakofonijo grindcora kot pa s prefinjenim detroitskim technom. 

Na drugi strani lahko album po tematski zasnovi uvrstimo v tradicijo določenih konceptualnih albumov zadnjih dvajsetih let, ki se ukvarjajo z odnosi med zvokom, nostalgijo, spominom in izgubo spomina. V tej sferi je največji pečat pustil angleški zvočni raziskovalec James Leyland Kirby, ki je med letoma 1999 in 2019 ustvarjal pod imenom The Caretaker. Izpostavimo samo album Theoretically Pure Anterograde Amnesia (2006), ki je konceptualno in zvočno precej soroden glasbi Gašperja Letonje. Fenomen izgube spomina, ki ga sta ga širši javnosti med prvimi predstavila pokojni ameriški nevrolog in pisatelj Oliver Sacks v knjigi Mož, ki je imel ženo za klobuk (1985) in režiser Cristopher Nolan v filmu Memento (2000), je in bo zaradi vse starejšega prebivalstva evropske celine, kot kaže, aktualna tema tudi v prihodnje. 

Album Dementia, ki ga bojda sestavljajo dela iz preteklih obdobij ustvarjanja, bi lahko opisali kot zvočno preslikavo dogajanja v oslabelih nevronskih povezavah človeka z demenco, kot razkrajanje spominov, izgubo časovnoprostorskih koordinat ter padec v praznino obstoja brez prej in potem. Za to bolezensko stanje so značilne anksioznost, halucinacije, blodnje, nespečnost in razdražljivost. In priznati moramo, da zvočne krajine Warlord Chipmonka v poslušalcu vzbudijo podobna občutja. Toda kako zares zveni demenca? Morda podobno kot zvočni pejsaži, ki jih v vesolju lovi NASA. Poguglajte »NASA space sounds« in presenečeni boste, kako podobni so abstraktni zvoki medzvezdnega prostora zvokom iz kompozicij s pričujočega albuma. Večino skladb Dementie namreč zaznamujeta neoprijemljivo lebdeča forma zvezdnih meglic in neskončno dromljanje vesolja. Gre za galaksije akuzmatičnih zvokov, kromiranih s kovinsko hladno in mestoma hrapavo patino. Album bi torej lahko umestili v linijo estetike isolationism, ki jo je v zgodnjih 90. letih v reviji The Wire predstavil že omenjeni britanski producent Kevin Martin. Gre za opisni termin, pod katerega so uvrstili temačnejše in grozljivejše, skratka manj prijetne odtenke ambienta, ki poslušalca ne božajo, pač pa grizejo, praskajo in prebadajo, a vendar niso (le) hrup. 

Obenem zabrisane klavirske melodije skladb fecal_source in of_all, redke prepoznavne prikazni v sicer povsem abstraktnih zvočnih svetovih, igrajo na karto nostalgije. So kot majhni sprožilci spomina, ki omogočajo vsaj trenutni izris podob in zvokov minulih dni. Vse skupaj spominja na koncept hauntology, ki si ga je pri Jacquesu Derridaju sposodil in ga adaptiral pokojni britanski kulturni teoretik Mark Fisher ter ga uporabil kot krovni termin za opisovanje tistih trendov v eksperimentalnih glasbah z začetka novega tisočletja, v katerih je osrednje povezovalno tkivo kolektivni kulturni spomin in estetike 20. stoletja, naj je šlo za plesno glasbo »divjih dvajsetih« v primeru že omenjenega The Caretakerja ali zvoke rejva v primeru britanskega elektronskega producenta Buriala. Če koncept zreduciramo na najmanjši skupni imenovalec, gre za glasbo, ki jo na neki način obsedajo duhovi kulture naše preteklosti. Najbolj tipična je tu skladba hog_purity, v kateri nas Letonja vodi skozi shizofreno zvočno krajino, od najbolj abrazivnih človeško-prašičjih krikov preko idiličnih odzvenov nekakšnega mini kariljona, cerkvenih zborovskih glasov in etnografskih vokalnih posnetkov pa spet v elektrostatični hrup. Vendar je album Dementia kot zbirka del iz različnih obdobij preveč razgiban, da bi šlo za tipičen hauntology album. Izjemi sta skladbi PRESENCE, zanimiva igra kitarske distorzije in obrednih ritmov, ki bi lahko našla mesto na aktualnih izdajah zasedbe The Canyon Observer, ter GINGER_FAIRY, v kateri se Warlord Chimponk še najbolj približa znanim IDM obrazcem na robu med formo in abstrakcijo, ki jih najdemo v katalogu britanske založbe Warp s sredine 90. let. 

Zdi se, kot da se po zvočnih pejsažih albuma Dementia sprehajajo prikazni, za katere ne veš, ali so slušne halucinacije ali produkti degradiranega spomina – zvoki, ki so tam bili in jih več ni. Ali kot je nekoč nekje zapisal legendarni španski režiser Luis Buñuel: »Začeti moraš, pa čeprav le po drobcih, izgubljati spomin, da se zaveš, da so naša življenja sestavljena iz njega. Življenje brez spomina ni nobeno življenje … Naš spomin je naša koherenca, naš smisel, naše čutenje, celo naše dejanje. Brez njega nismo nič …«