Divji Dario

»Si odkril kakšen nov dober bend,« me je skoraj vsakič vprašal Dario, ko sva se srečala. Če ga je opis kakšnega pritegnil, si ga je z navadnim svinčnikom zapisal v svojo beležnico in ga preveril do naslednjič, ko sva že kritično in entuziastično razpredala in si delila mnenja. V zadnji dekadi sva se največkrat srečala v Cerknem, kjer je pod Poreznom našel svoj zadnji dom. Zgodilo pa se je, da se je od neznano kod pojavil na koncertu, recimo, v Črnomlju, v MKK-ju, ali pa se zglasil na jürjevanju Dežurnih krivcev v Svetem Juriju ob Ščavnici. Dario ni poznal meja. Rad se je podajal v neznano in na dolgih pohodih po svetu spoznaval naravo in kulturo in nenazadnje samega sebe. Nikoli ne bom pozabil, ko sem v koži urednika glasbene oddaje Sobotna noč na TV Slovenija novembra 2002 zamišljeno zrl iz še razpadajočega Kina Šiška na ploščad, kjer se je v popoldanskih urah, ko smo pripravljali televizijsko tehniko za snemanje Novega novega rocka z osrednjimi gosti The Wire, pojavil motorist v usnjeni opravi. Ko je snel čelado, sem začudeno ugotovil, da je to Dario, zapriseženi vegetarijanec. Dolgo se nisva videla. »Dario, usnje?« »Pozabi, pretiravanja nikamor ne peljejo. Kje so The Wire? Prišel sem jih pozdravit. 12XU.« Čez dve leti in pol se je znašel v Orto baru tik pod odrom, kjer je še en junak njegove mladosti, Mike Watt iz Minutemen in fIREHOSE z bendom The Secondmen, pletel svojo zgužvanko. Spomladi 2009 pa je stal na odru Festivalne dvorane v vlogi frontmana Crazed Farmers, predvozačev Butthole Surfers; za Američane je bil to še eden od reunion koncertov, zanj pa je bilo to, da je stal na odru s svojimi ikonoklasti, zagotovo eden izmed vrhuncev. Prek hribov je peš privihral na Sajeto v Tolmin. Februarja 2020 (če me spomin ne vara) je dokaj izčrpan, a srečen in vesel, da je pol poti od Cerknega do Ljubljane prepešačil po stranpoteh, ulovil koncert zasedb The Comet Is Coming in Etceteral v takrat že prenovljenem Kinu Šiška. »BIGor, so The Men izdali kaj novega?« 

Dario Cortese je z veliko žlico zajemal iz lonca sveta. Vse ga je zanimalo in vedoželjno se je predajal čarom Zemlje. Dario je oboževal divjino, divje rastline, divjo glasbo, divja bitja. Skoraj zmeraj obut v gojzarje, oblečen v pohodniško opravo, pogostokrat s pohodnimi palicami v rokah in oprtan z nahrbtnikom, iz katerega je povlekel fotoaparat, da bi pritisnil sliko kakšne rože ali trave, ali podal kakšen priboljšek za moč (iz) narave, je ves čas opazoval svet okoli sebe. Najraje rastline, natančneje mati naravo. Bil je njen otrok, njen pridigar. Večina ga pri nas pozna kot doktorja (nabiralništva) divjih rastlin. Kdor je imel srečo okušati njegovo kuhinjo in druge do-it-yourself zvarke ali se z njim na čelu odpraviti na pohode, na katerih je obdarjal s slastnimi odkritji, ali že samo biti v njegovi bližini, dobro ve, da je vsakič nekaj odnesel in izvedel. Svoja znanja, dognanja in spoznanja je prostodušno delil. Skozi knjige, članke, delavnice, besedo, dejanja. Če česa ni vedel in poznal, si je zabeležil in nato raziskal. Tega se je izučil med študijem agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer se je soočil s pastmi industrijsko pridelane hrane, kar ga je katapultiralo nazaj k naravi.

Dario je bil velik gurman. Rad je dobro jedel. Kolikokrat je s prstom polizal krožnike in lonce Ančke, ki nahrani bende Pr'Gabrijelu. Pri starih mamah je beležil dobre stare recepte in s podajanjem naprej ohranjal ljudsko izročilo. Rad je odkrival stare čare narave in kuhinje. In z nič manjšo slastjo požiral muziko. Pri njem se je vedno vrtela dobra godba. Tako kot je v plevelu našel radosti narave, je v kotlu muzik vedno našel kaj svežega ali tradicionalnega, v prvi vrsti pa brezkompromisnega, iskrenega in pristnega. Z Gregorjem Karpovom – Gigijem je v osemdesetih na Radio Študent, kjer je bil glasbeni urednik, prinesel ameriški hard core, nato pa z Davidom Kržišnikom – Nigerjem in Ireno Povše – Bubo odkrival neortodoksnost tamkajšnjega glasbenega podtalja, recimo mračnjake Die Kreuzen, takšne odštekance, kot so Camper van Beethoven ali Eugene Chadbourne, dolgolasce Das Damen, ter pridodal še svoj prav, da smo v Ljubljani okusili prvinske Henry Rollins, Fugazi, NomeansNo, Alice Donut.

Na njegovo ime sem prvič naletel v zapisih v Mladini, njegov glas sem prvič slišal v glasbeni oddaji Drugi val na Valu 202, s katero sem vsako nedeljo rastel v drugi polovici osemdesetih. Bil je soustanovitelj založbe NIKA, ki je prvotno služila za uvoz plošč neodvisnih založb za ljubljansko ploščarno RecRec, ki nas je v zgodnjih devetdesetih zalagala z izvajalci izpod okrilja Roadrunner, Earache, Alternative Tentacles, SST, Sub Pop. Sredi devetdesetih je svoj čas in energijo posvetil odkrivanju in pisanju o divjih rastlinah in divji hrani, ostal pa je zvest sledilec glasbenih tokov. Prav tako kot ni poznal meja pri svojih potovanjih po svetu, ni poznal meja v glasbi. Za seboj ni pustil le mogočne in pestre bere knjig in člankov, ampak tudi bogato glasbofilsko zbirko godb sveta, ki je vedno navdihovala s svojo odprtostjo ušes in duha. Dario ni prenesel utesnjenosti in danes se zdi samoumevna njegova selitev iz Ljubljane v Cerkno, kjer se je pobratil s »posebno sorto ljudi«. Ni čudno, saj, tako kot Cerkljani, ni prenesel snobizma. Razbil ga je s šilcem »žgajna« in z robato, a iskreno in življenjsko pripombo, še najraje pa s humorjem, ki ga je duhovito dogradil v dolgoletnem napovedovanju koncertov Pr'Gabrijelu, na Keltiki in Jazzu Cerkno. Rad je imel presenečenja in nanje smo se pri njem že skoraj navadili, da nas ni več začudilo, ko je po didžeriduju na dan privlekel dude. Dario se je razdajal in rad priskočil na pomoč, če jo je le lahko, jo je ponudil, kot se je zgodilo metliškim prijateljem Indust-bag, katerim je leta 2015 objavil ploščo Kontra kontroli pod okriljem PureZen Records, ki je v sodelovanju z Jazz Cerkno Records nanizala serijo Live at Jazz Cerkno.

Hvala za vse, ljubi in za zmeraj divji Dario, »hardkorovec«, za vse, kar si nam dal in pustil. Nisi samo veliko dal, pravzaprav si veliko vzel, a zmeraj zvrhano mero tudi vračal. Nisi bil požrešen, nisi pohlepno zadrževal spoznanj in dognanj, ampak si jih delil naprej. Ko boš na svojem pohodu po večnih divjih loviščih srečal Boštjana Cveka, Ireno Bubo, D Boona iz Minutemen, Granta Harta iz Hüsker Dü, Bruna Subiotta, Dragana Tomaševića iz Baby Can Dance in Baby Blue Gun, Jeffreyja Leeja Piercea in ostale vrle ljudi, ki niso več na tej strani, jih lepo pozdravi. Zelo vas pogrešamo in svet je brez vas bolj črno-bel in dolgočasen. »Se uidma!« ... Zdaj si grem še enkrat zavrtet Zen Arcade Hüsker Dü, ki se zaključi s famozno in zagonetno skladbo Reoccurring Dreams, ki z dolžino, nemirom, improvizacijo in vztrajnostjo zaobjame in naslika tvojega divjega duha, od začetka do konca.