Dnevnik življenja

Sprva kot samouk, kasneje v Gradcu na jazz oddelku, v nadaljevanju na bostonskem Berkleeju, predvsem pa skozi živo muziciranje, se je Aleš Rendla, danes tudi sam pedagog, že davno zavezal jazzovski glasbi in morda celo v večji meri kot tej preprosto glasbi sami. Morebiti tudi zato iz njegovih avtorskih kompozicij vejejo nadvse raznoliki vplivi, od jazzovske glasbe, glasb sveta do fusiona, improvizacije in popularnih žanrov. V osemdesetih in devetdesetih letih minulega tisočletja se je kalil v zasedbah, kakršni sta bili Begnagrad in Quatebriga, ki sta formirali takratno novojazzovsko sceno, od leta 1992 je redni član Big Banda RTV Slovenija, z Bratkom Bibičem & The Medleys je v okviru turnej potoval po svetu. Hkrati je sodeloval in sokreiral slovensko glasbeno sceno s skorajda vsemi, ki so v zadnjih dveh, treh desetletjih pustili sled na domačih tleh (Mia Žnidarič, Fake Orchestra, Bratko Bibič, Brina in drugi). Vse našteto se je spojilo v prvenec A. R. Tales pred skoraj desetletjem, na katerem so se mu pridružili mnogi glasbeni prijatelji (Milko Lazar, Nino de Gleria, Igor Leonardi, David Jarh …) in ki predstavlja ne le glasbeno popotovanje, temveč tudi zabeležko prelomnih trenutkov tako njegovega življenja kot kariere.

Morda se na trenutke zazdi, da bi glasbeniki lahko še močneje razplastili glasbeno dogajanje, vendar gre nedvomno za zrel izdelek, ki se v nobenem pogledu ne prilagaja modnim smernicam, a kljub temu zveni sodobno ter hkrati izpolnjuje še dokumentaristično vlogo. Zasidran je znotraj izbranih okvirov, čeprav dobijo vsi sodelujoči dovolj prostora, da se izrazijo. V prvi vrsti pa Sanjarije premorejo avtorsko-izrazni pečat bobnarja, ki se v tokratni izdaji predstavlja kot manj iščoč ter mnogo bolj prepričan v svoje izbire.

S svojim drugim projektom Sanjarije, predstavljenim na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana, se je nekoliko odmaknil od preteklosti in raznolikih vplivov ter v veliki meri izčistil zvok v intimnejšo mehkobo jazzovske fuzije, ki se še vedno dotika tudi drugih svetov, vendar ostaja trdneje zasidrana, s čimer svoj avtorski glas dokončno umešča v pester nabor slovenske jazzovske ustvarjalnosti. Poleg večje mere spevnosti in manjše zasedbe album označuje še sodelovanje z mladimi glasbeniki: poleg orkestrskega kolega, saksofonista Primoža Fleischmana, se mu pridružijo basist Jošt Drašler, s katerim je sodeloval že na prvencu, pianistka Rebeka Zajc, ki se je pred letom dni podala na študij na Nizozemsko, in sin Aljaž Rendla; slednji je poprijel za bas klarinet in eno od skladb obogatil s kitarsko spremljavo. S pomočjo gostov Nina de Gleria in Dominika Krajnčana kljub odsotnosti vokala, ki je bogatil dve skladbi na predhodniku, dosežejo večjo melodičnost. Solistični vložki so tokrat povečini rezervirani za pihalca, medtem ko ostali glasbeniki soustvarjajo predvsem atmosferično vzdušje posamezne skladbe. Ob tem v določenih trenutkih dominira še klavir, zato bi nekatere skladbe, če ne bi bilo prispevka pihal, zlahka uvrstili med klasične klavirske trie. Takšna je, denimo, Not so Clear Anymore, ki ji šele pihali dodata world pridih. Najbolj odprto zvenita Time Twist in Hoola Loops, v kateri ima Aleš Rendla najizraznejši bobnarski prispevek, skladbo pa s svojim petjem obogatijo celo škržati. Nasprotje predstavljata umirjena Valček z Marto / Waltzing with Marta in A new Beginning, saj dopuščata le malo improvizacijskih izraznosti. Slednja sicer izpričuje izreden občutek za melodičnost, ki ga še dodatno utrdi solistični vložek Primoža Fleischmana z zanj tako značilno čutnostjo, s katero poglobi sleherni ton.

Čeprav izdelek kot celota prinaša raznolikost, obenem ohranja celovitost in je izredno dobro uravnotežen med melodičnimi in improvizacijskimi elementi. Po zvočni plati nekoliko izstopata le Breakfast with Dominik in melanholična Sanjivani, pri katerih gostuje Dominik Kranjčan, medtem ko se avtorsko od večine razlikujeta še DADA in Proti soncu proti morju, ki ju je prispeval Aljaž Rendla. Morda se na trenutke zazdi, da bi glasbeniki lahko še močneje razplastili glasbeno dogajanje, vendar gre nedvomno za zrel izdelek, ki se v nobenem pogledu ne prilagaja modnim smernicam, a kljub temu zveni sodobno ter hkrati izpolnjuje še dokumentaristično vlogo. Zasidran je znotraj izbranih okvirov, čeprav dobijo vsi sodelujoči dovolj prostora, da se izrazijo. V prvi vrsti pa Sanjarije premorejo avtorsko-izrazni pečat bobnarja, ki se v tokratni izdaji predstavlja kot manj iščoč ter mnogo bolj prepričan v svoje izbire.