Dobro blago se samo hvali

Potem ko je nacionalna televizija dokončno ukinila glasbeno oddajo Aritmija in je bila zadnje upanje za pokrivanje raznovrstne aktualne domače glasbene produkcije na ekranu nacionalne televizije lepljenka domačih glasbenih spotov na pol arhaičnega imena Videotrak, je pod streho te iste javne hiše, v uredništvu dokumentarnih programov, nastal Dokumentarec o Kinu Šiška. Gre za svojevrsten precedens, saj film posredno razgali ignoranco in sprenevedanje RTV Slovenija in nasploh večine slovenskih medijev pri spremljanju in pokrivanju aktualnih glasbenih tokov in fenomenov ter dogajanja na domačem in svetovnem glasbenem terenu. V prihodnje se velja sklicevati nanj tako v polemikah kot v borbi za več muzik(e) na RTV. Pod scenarij in režijo filma, ki je doživel premiero v sklopu obeleževanja desete obletnice CUK Kina Šiška, se je podpisala Maja Pavlin, urednica Aritmije, avtorica glasbenih in drugih dokumentarcev, novinarka in nenazadnje dolgoletna borka z ertevejevskimi mlini na veter, zato ji ne gre zameriti nekoliko navijaškega zanosa pri posredovanju zgodbe o Kinu Šiška. Film na srečo ne zapade v natolcevanje in ne izgubi ritma, je tekoč in kratkočasen, duhovit in gledljiv. Vseeno pa je portret Kina Šiška za kanec preveč (samo)promocijski, četudi je res, da se temu skoraj ni mogoče izogniti ob vsem doseženem v zadnjih desetih letih, kar multifunkcionalni kulturni prostor prispeva k preobrazbi Šiške in Ljubljane kot pomembna kulturna postaja na zemljevidu Evrope.

Danes si Ljubljane ne znamo več predstavljati brez Kina Šiška, ki ga ne bi bilo brez predhodnih malih in velikih zgodb urbane Ljubljane, brez boja za realne prostore drugačnosti in nenazadnje brez izkušenj, nabranih na različnih (sub)kulturnih prizoriščih bele Ljubljane. Za te predzgodbe seveda ni bilo veliko prostora v prvotno načrtovanem 25-minutnem televizijskem feljtonu, ki se je razrastel v čez dobro uro trajajoči televizijski dokumentarec. 

Ob zadnjih desetih letih delovanja, na katere je skoncentrirana njegova osrednja pozornost, postreže s kinematografsko predzgodbo od šestdesetih let dvajsetega stoletja prek propadanja objekta in rojstva pobude za njegovo revitalizacijo na začetku novega tisočletja. Skozi čas in prostor nas vodijo izbrskani arhivski posnetki, glavni motor filma pa so dinamično urejena pričevanja različnih ključnih akterjev. Ob pobudnikih modernega Kina Šiška, njegovem direktorju in kolektivu programskega, tehničnega, varnostnega in natakarskega osebja današnjega kulturnega centra, njegovih uporabnikih, predstavniku MOL-a in zunanjih producentih ima osrednjo vlogo pričevalca sosed in redni gost Kina Šiška, 90-letni Šiškar Lojze Štamcar, ki s svojimi spomini, lucidnimi opažanji in komentarji zaobjame celotno zgodbo zgradbe na Trgu prekomorskih brigad v Šiški in njene revitalizacije. Ne spomni se samo kinematografskih časov, spomni se, kako so se sosedje Kina Šiška začeli organizirati proti hrupu, ki je bobnel iz koncertne dvorane, pa kako je bil nezainteresirani vzdrževalec, ki je cele dneve posedal pred kinom in kadil cigareto za cigareto, odslovljen in nadomeščen z novim, veliko zavzetejšim in bolj agilnim kadrom. Kronološki razvoj kulturnega centra ter programsko-vsebinsko širjenje in razraščanje v različne cikle, festivale in nove prostore (Špil liga, Ment, Tinta, CoFestival, DobraVaga) so skozi film zapapricirani z mestnimi zdrahami in dilemami.

Dokumentarec se dotakne številnih vprašanj in momentov, tako notranje organiziranosti kot odnosov z javnostmi, odpre polemične teme in vprašanja, denimo, kako je Kino Šiška vplival na druge ljubljanske zunanje producente, koliko dolgi bi morali biti mandati ekip, ki vodijo takšen javni zavod. Film na srečo ne zapade v natolcevanje in ne izgubi ritma, je tekoč in kratkočasen, duhovit in gledljiv. Vseeno pa je portret Kina Šiška za kanec preveč (samo)promocijski, četudi je res, da se temu skoraj ni mogoče izogniti ob vsem doseženem v zadnjih desetih letih, kar multifunkcionalni kulturni prostor prispeva k preobrazbi Šiške in Ljubljane kot pomembna kulturna postaja na zemljevidu Evrope.