11.09.2023
Dobrodošli v svet Morvern
Nekoč one-man band m o r v e r n se je z novim albumom Welcome To Hell dokončno prelevil v večglavo vokalno inštrumentalno druščino.

Morvern
Welcome To Hell
ŠOP Records
2023
Najprej se mi je zdelo, da slišim odtenke Captaina Beefhearta, že v naslednjem ustvarjalnem izlivu pa sem se kopal v blatu Butthole Surfers. A da bi si prislužil vozovnico v pekel, sem se znašal v peti dimenziji skupine Man Or Astro Man?. Pravilno sklepate, da sem omenil nekaj glasbenih imen, ki jih štejem za referenčne, ko gre za poznavanje in spoštovanje rockovske glasbe, tiste bolj nekonvencionalne. In zasedba morvern je ravno to: nekonvencionalna, domiselna, sila uigrana in predvsem strastna. Morvern se je dokončno prelevil v večglavo vokalno – inštrumentalno druščino, ki se bo z novim albumom Welcome To Hell zagotovo zapisala v domače zgodovinske zapise. Izjemen album in izjemna skupina.
Prva violina zasedbe in glasbeni umetnik, ki se je vsa ta leta podpisoval z m o r v e r n, Jan Cizej, se je kalil in skalil kot samostojni jezdec, večkrat imenovan tudi trubadur. No, sedaj ima ob sebi še druge trubadurje. Kdor ni slišal njegovega albuma How Are You? (ŠOP Records, 2020), morda ne more razumeti vse eksplozije čustev, ki jo zelo naravnost pooseblja album Welcome To Hell. Preskočimo uvodno skladbo Deny Attack & Reverse Victim & Offender, v nadaljevanju nove postave se morvern izlije v tisto, kar je nakazoval že predhodni album Captain Trips, le da se je distorzirana in ostala kitarska izmenjava rahlo zožila in hkrati izostrila. Skladba Hey Mr. Man se sliši, kot bi se rodila leta 1979, le da ni punkovsko anarhično profitirala. Kajti Hey Mr. Man v glasu in liričnem odmevu deluje kot Simon & Garfunkel na vlaku smrti v lunaparku. To je ta peklenska (z)godba z naslova albuma. Nova postava morvern se resnično sliši kot Black Rebel Motorcycle Club, kar je najbolj očitno v skladbi Fist Is My Wand, ki je tisto, kar dandanes pričakujemo od novega blues rocka. Popolnoma izviren kitarski rifovski vmesnik, ki določa tudi globok spomin na skladbo, katere nikoli več ne pozabiš. A ne le to. Že naslednja skladba, Brain Dead, nas katapultira na divjo vožnjo v polnokrvni punkrockovski maniri, ki jo zasedba še dodatno zgošča z eklektično nihilistično kitarsko harmonijo. Zvok strun, takšnih in drugačnih, je tisto, kar je spočeto od začetka do konca in kar lahko sklene zgolj smrt. A te na tem albumu še ni. Kajti v Rogue Mugger nas morvern, morda malce nepripravljene, ujame v mrežo, katere basovske linije se pajčevinasto vlečejo okrog naših ušesnih brbončicah. Meni zagotovo najljubša skladba na albumu med vsemi odličnimi. Iz omamne mehkobe nas Broken Back Johnny ne le predrami, ampak kar prisili, da se aktiviramo. Četudi se album zaključi s fantastično uspavalno skladbo Goodbye Hell or How I Learned to Love the Apocalypse, se kot poslušalec počutiš pripravljenega še enkrat preposlušati celotni album. Takoj in zdaj.