Dodatek k vprašanju prihodnosti poslušanja

V dobrem desetletju hegemonije pretočnih platform v kontekstu obče konsumpcije glasbe se je sprožilo ogromno perečih debat o vseh možnih, tudi revolucionarnih spremembah, ki jih je izzval ta prelomni tehnološki obrat. Povečini beseda še danes teče o problematiki klavrnih redistribucijskih politik, kjer imajo prvenstvo korporacije, zapostavlja pa se zlasti manjše in/ali neodvisne ustvarjalke in ustvarjalce. Srž diskurzov so večinoma nevzdržni lastniški in upravljavski modusi aktualnih digitalnih platform za distribucijo glasbe in opozarjanje na družbeno-ekonomska tveganja glasbenikov. Po drugi strani pa se lucidno zapaža tudi prednosti, kot je na primer večja prisotnost domače glasbene produkcije na digitalnih pretočnih platformah; o tem priča lansko leto sproženi projekt Digitalni vlak za slovensko glasbo, ki ga izvajajo SIGIC, Zavod Sploh in Zavod Jazz Cerkno. Na tem mestu velja spomniti še na nedavno kolumno Paradoks »slovenskega« Spotifya kolege Jaše Bužinela, kjer ta naniza vrsto relevantnih opazk o pozitivnih plateh Spotifya za domače poslušalstvo in glasbenoprodukcijsko srenjo. Vendar obstaja področje, ki je deležno manj pozornosti, čeprav je vstopna točka za refleksijo o ključnih vidikih načinov in pojavnosti sodobne glasbene konsumpcije. V zadnjih desetletjih se je bazen človeških poslušalskih izkušenj razširil v velikih, v nekaterih pogledih še nerazumljivih potezah, zato je treba spregovori o potencialni prihodnosti poslušalskih modusov in s tem povezanimi morebitnimi spremembami sistemov spletne glasbene ponudbe. Ob grobem pregledu trendov se zdi, da večina razvojnih poti vodi v poskuse izboljšanja, celo izpopolnjevanja poslušalske izkušnje. V dolgoročnem, morda nekoliko utopičnem (ali distopičnem) pogledu si zlahka predstavljamo povsem prenovljene, ta trenutek še neoprijemljive poslušalske kontekste. Uporaba specifičnih nosljivih tehnologij bi lahko omogočala glasbeno kuratorsko odzivanje v realnem času, torej glede na psihofizično stanje telesa, razpoloženja. Na prvo žogo se to sliši bizarno, ampak to so več kot verjetni potenciali sodobnih personalizirajočih tendenc. Velepodatkovne baze in dopolnjujoči se algoritmični spleti ter povratne zanke so neizpodbitna usoda digitalne glasbene ponudbe.

Najprej se je treba zavedati, da nove medijske tehnologije vedno hodijo vštric s spreminjanjem načinov človeškega delovanja in dojemanja tako posredovane vsebine. Medijske naprave in funkcije vplivajo na to, kako z informacijami upravljamo, po svoje pa tudi na to, kako in na kakšne načine jih tolmačimo. Poslušanje glasbe v digitalni dobi tako v vsakem primeru pomeni določeno stopnjo reinterpretacije in svežega sintetiziranja že obstoječe glasbene vsebine skozi nove medijske tehnologije, njihove vmesnike in raznorodne interakcijske sheme, ki jih vzpostavljajo. To pomeni, da moramo, če resnično hočemo razumeti nove poslušalske moduse, zapopasti tudi tehnične vidike delovanja aktualnih naprav in aplikacij. Hkrati nam opazovanje sprotnih optimizacij slednjih lahko razkrije dominantne razvijalske zamisli v raznih korporativnih zaledjih. 

Seveda ima vsaka platforma svoje tehnične specifike, svoje algoritemske mreže, prav tako pa vsako zaznamujejo določene bolj ali manj implicitne preference glede izdajnih formatov, zvrsti, estetskih izrazov in navsezadnje samih načinov poslušanja. Na ta način se ustvarjajo vedno drugačna interakcijska polja, kjer uporabniki pletejo z glasbo in drugo vsebino različne odnose – odvisno od narave uporabljenih vmesnikov oziroma tehničnih preferenc in vgrajenih zakonitosti vmesnikov. Upoštevati moramo, da nobena tehnološka zakonitost in/ali noviteta ni nevtralna, pač pa je družbeno pogojena, vedno oblikovana v specifičnem družbeno-političnem miljeju. Del družbeno-politične realnosti, v kateri pretočne platforme nastajajo, je tisto, čemur bi nekateri družboslovci rekli ekonomizacija pozornosti, se pravi obratovalna in razvojna logika tehnoloških podjetij, ki človeško pozornost obravnava kot sveto blago, mnoge bistvene inovacije pa so uperjene v povečevanje učinkovitosti pri obvladovanju in izkoriščanju te pozornosti. Slednje pri aplikacijah tipa Spotify, Apple Music, Deezer itd. morda še ni tako očitno kot na Instagramu ali TikToku, ampak tudi glasbene pretočne platforme, zlasti Spotify (ena od predvidenih razvojnih poti pri njem je transformacija v stanovitnega mogotca ponudbe razvedrilnih vsebin), bodo v nekem trenutku morale zapopasti tovrstne politike, če bodo hotele ostati konkurenčne na trgu.

Poglejmo najprej konkretne tehnološke principe delovanja platform in primere, kako so spremenili poslušalske navade pri običajnem glasbenem navdušencu. Najbolj poveden je ravno primer Spotifya. Ta se je leta 2014 zacementiral v vlogi osrednjega podatkovnega analitika v sektorju pretočnih storitev, ko je plačal 58 milijonov dolarjev za nakup podjetja The Echo Nest, ki si ga lasti do danes. Z megalomansko podatkovno bazo, ki trenutno zajema okoli 80 milijonov skladb in 11 milijonov izvajalcev ter nepredstavljivo učinkovito programsko opremo, The Echo Nest obdela in razvrsti glasbo glede na več avratičnih dejavnikov: od tonske višine in tempa do ocene plesnosti specifičnega komada. Sistem, ki ga podjetje tako ali drugače neprestano nadgrajuje, analizira splete zvočnih datotek in si prizadeva v polnosti razumeti vsak posamezni »dogodek« v pesmi – to vključuje tudi najbolj kompleksna razmerja intervalov in melodičnih postopov. Povprečna skladba naj bi imela približno 2000 tovrstnih »dogodkov«. Sistem algoritemskih sklopov jih analizira, da bi razbral povezavo med skladbami s podobnimi formalnimi značilnostmi in vsebinskimi strukturami. V ključnem trenutku pa gre stvar še globje. The Echo Nest povrhu tega izvaja sistematično analizo raznih spletnih pogovorov o glasbi (blogi, recenzije, tviti, razprave na drugih družabnih omrežjih), nabira in kategorizira ključne besede opisov določenih izvajalcev oziroma skladb ter jih nato poveže s sorodnimi opisi drugih – takšni principi naj bi služili lociranju podobnosti in kavzalnosti na eksplicitno kulturni ravni. Šele potem pridejo na vrsto uporabniki, ki z raznovrstnimi interaktivnimi dejanji (všečkanje komadov in plošč, frekvenca preskakovanja med komadi, žanrske preference, logika zaporedja poslušanih skladb ipd.) omogočajo delovanje povratnih zank in nastavljajo podlago za vzajemne algoritmične procese predlaganja, kuriranja seznamov skladb ipd., pri čemer je poglavitni namen to, da se posameznik na platformi zadrži čim dlje.

Kako pa ti velepodatkovni sistemi predrugačijo dejanske načine poslušanja pri poslušalcih? V splošnem je poslušanje zdaj bolj fragmentirano kot kadarkoli prej. Poslušamo neprimerljivo večje število izvajalcev, bistveno manj časa namenimo bolj podrobnemu prebiranju posameznih opusov. V povprečju prevladuje poslušanje posameznih skladb in zanašanje na algoritemsko kurirane plejliste, ki so lahko včasih, predvsem v znamenju zgoraj opisanih analitičnih procesov, izjemno učinkovite in vedno bolj vabljive. Albumska poslušalska izkušnja sicer ni zamrla, vendar se občutno krči. Enega pomembnejših premikov predstavlja tudi pasivizacija poslušalstva – glasba vedno pogosteje igra vlogo golega hrupa v ozadju, brezvsebinskega spremljevalca vsakdanjih opravil ipd. Tu vsekakor ne odkrivamo tople vode. Bolj ključno se je ob tem vprašati in morda celo predvideti, kako se bodo stvari razvijale v prihodnosti.

Skupnosti, ki sestavljajo neodvisno glasbeno produkcijo, se že leta zavzemajo za korenite spremembe pretočnih modelov. Tem pozivom se v zadnjem času pridružujejo velike založbe, predvsem ker je njihov kos torte vedno skromnejši. Razlogov za to pa je več: splošen porast neodvisne glasbene produkcije, že omenjena fragmentacija potrošnje, močni lokalizacijski trendi v številnih scenah ipd. Dejstvo, da se razpravam pridružujejo večje založbe, je dober znak, da določene spremembe zares prihajajo, kakšne pa bodo, to pa bo v največji meri odvisno od rezultata vseobsegajoče igre interesov udeleženih akterjev. Ne pozabimo, recimo, da je ponudnikom pretočnih storitev zagotovo v interesu, da čim več denarja preusmerijo proč od gigantskih založb, predvsem zato, da bi ohranili pogajalsko moč. Navsezadnje pa je bil status quo v svetu razvedrilne digitalne ponudbe vedno izrazito utekočinjenega značaja. Najbolj očitna potencialna sprememba se verjetno skriva v platformah tipa Virtify; gre za platformo, ki operira v tehnoloških mejah virtualne resničnosti, ustvarjala pa naj bi neprimerljivo potopitveno izkušnjo virtualnega obiskovanja živih koncertov. Spotify bo najverjetneje eden glavnih pobudnikov in sodelavcev pri tem projektu. Podobno partnerstvo načrtujeta multinacionalka Universal Music Group in množično-medijska korporacija iHeartMedia, ki sta napovedali razvoj storitve, ki bo vključevala prenose živih koncertov, vključno s posnetki iz zakulisja in drugimi sorodnimi bombončki.

Ob grobem pregledu trendov se zdi, da večina razvojnih poti vodi v poskuse izboljšanja, celo izpopolnjevanja poslušalske izkušnje. V dolgoročnem, morda nekoliko utopičnem (ali distopičnem) pogledu si zlahka predstavljamo povsem prenovljene, ta trenutek še neoprijemljive poslušalske kontekste. Uporaba specifičnih nosljivih tehnologij bi lahko omogočala glasbeno kuratorsko odzivanje v realnem času, torej glede na psihofizično stanje telesa, razpoloženja. Na prvo žogo se to sliši bizarno, ampak to so več kot verjetni potenciali sodobnih personalizirajočih tendenc. Velepodatkovne baze in dopolnjujoči se algoritmični spleti ter povratne zanke so neizpodbitna usoda digitalne glasbene ponudbe. 

Nazadnje se moramo dotakniti še možnosti korenite vsebinske in vmesniške spremembe, se pravi specifičnega trenda, ki preplavlja praktično celotno področje digitalnih storitev. Ugotovili smo že, da velepodatkovna paradigma pretočnih platform producira razdrobljeno, interaktivno, dinamično in izrazito prerazdeljeno vrsto poslušanja. Dejstvo pa je, da je prostora za potencialne razširitve še ogromno. Nič pretirano presenetljivega ne bi bilo v napovedi, da se bo Spotify v naslednjih letih preobrazil v multipraktično razvedrilno platformo, ki bo upravljala tudi z eksplicitno ustvarjalskimi opcijami, hkrati pa bolj premišljeno prežala na že tako povsem ekonomizirano pozornost uporabnikov. TikTokov zavidljivi algoritem za lansiranje priporočil je nedavno že spodbudil konkretne spremembe med nekaterimi konkurenti (Instagram je na primer odgovoril s t. i. »reel« sekcijo), prav tako kot je povedno prevzel pomemben del trga digitalnih oglasov, predvsem od Googla in Mete. To je sicer stalnica vseh konkurenčnih driblanj, tudi analognih. Res gre za nekoliko predrugačene tipe digitalnih storitev, toda glede na več kot očitne tržne bonitete, ni razloga, da ne bi od Spotifya in sorodnih platform pričakovali sprememb, kot je na primer uvajanje bolj interaktivnih opcij podajanja vsebine s strani izvajalcev: »storijev«, krajših videov, morda posnetkov ali izsekov s koncertov, ažurnih pisnih objav, najav koncertov, izdaj, promocijskih izdelkov in vsega, kar pač še pride zraven. Večdimenzionalno, predvsem pa hitro in dinamično ustvarjanje vsebine je v polju razvedrilne industrije ključno in glasbeni sektor se bo bržkone kmalu pridružil trendom, morda celo pod pretvezo opolnomočenja manjših in/ali neodvisnih glasbenih izvajalk in izvajalcev.