Dolgcajt – 40 let kasneje: Čakajoč na totalno revolucijo!

Ne spominjam se natančno, kdo mi je pred leti izjavil, da so časi znova punkerski, le punk ni več tisto, kar je bil. Z izjavo se je moč strinjati, četudi ob nujni omembi, da nam danes vsekakor ni dolgčas, kar je bil eden ključnih elementov, da je pred štiridesetimi leti izšel dolgo pričakovani celovečerni prvenec Dolgcajt skupine Pankrti. Pred kratkim ga je ZKP RTV Slovenija vnovič odtisnila na 180-gramskem vinilu, v restavrirani obliki in s spremno besedo za boljši uvid v tedanji prostor in čas. In kakšen učinek je imel na tedanjo jugoslovansko rockersko kulturo. 

Najprej je bil album, potem CD, leta 2006 je bil o njem posnet dokumentarni film (Glasba je časovna umetnost: Pankrti – Dolgcajt, režija Igor Zupe, scenarij Barbara Kelbl in Igor Bašin), danes je tu znova vinilni album. Tako bi zvenel pankrtski blitzkrieg, če ne bi pri vsej stvari šlo za precej več. Izid albuma 8. februarja 1980 ni bil zgolj navaden izid albuma, temveč dogodek, kot je spomnil producent in punkovski impresarij Igor Vidmar: »Ko smo večer prej na valovih Radia Študent opozorili, da se obeta prodaja albuma, nas je v podhodu Maximarketa pričakala gneča.« Ob ponovnem izidu česa takšnega ni bilo pričakovati, kar pa ne pomeni, da vsebina plošče danes ni aktualna. Morda še bolj. »V pesmi z naslovom Počitnice na morju pravimo: 'Nč se ne premakne, nč se ne premakne nč se ne premakne, naprej. Nč se ne premakne, nč se ne premakne, ala začnimo zdej.' Resnično se zdi, da vseskozi ponavljamo ene in iste stvari. Tako kot je bil ton vladajoče politike avtoritaren takrat, je avtoritaren tudi danes. V tem smislu Pankrti ostajajo aktualni, saj opozarjajo na to, da se eni ljudje švercajo na račun politike ter samo izživljajo svoje frustracije,« je bil kritičen do stanja duha pobudnik skupine in sobesedilopisec Gregor Tomc.  

Pankrti so k snemanju prvenca pristopili zelo resno. Zložili so nekaj luštnih pesmic, vadili, da pa je bil prvotni zven albuma tako neprilagojen, je sad nenavadne poteze Mira Bevca. Najverjetneje utrujen od nadrealnih idej vseh pametnjakovičev v studiu, je dal članom skupine proste roke pri miksanju posnetkov: »Rekel je: vsak naj skrbi za svoj regler in kombinirajte, kakor želite. Vsi smo porinili svoj gumb do konca in rezultat je takšen, kot je,« se je spovedal Pero Lovšin. Da je do izida prvenca sploh prišlo, je posledica odličnega komercialnega uspeha male plošče Lublana je bulana/Lepi in prazni (1978), ki je prepričala takratnega odgovornega urednika Iva Umka, da se je lotil realizacije EP-ja.

Naslov albuma Dolgacjt je posledica slabega prevoda. Vsakdo bi pomislil, da so Pankrti povzeli in prevedli skladbo Boredom nosilcev punkerske spomenice Buzzcocks, vendar je Lovšin nespretno prevedel naslov pesmi No Fun skupine The Stooges. »Bili smo jezni, mladi fantje, zdolgočaseni in z občutno preveč energije. Dobili smo impulz od Seks pištol, saj smo slišali, da je njihova glasba obupno preprosta. V tistem trenutku sva s Perom vedela, da hočeva doseči natančno to. Otoško vzdušje sva prilagodila lokalnim razmeram v Sloveniji. Prepričan sem bil, da bo to en umetniški projekt, ki bo prepovedan po prvem koncertu, a je se razvlekel na deset let.« Dolgčas pa ni bilo samo na družbeno-družabnem parketu, temveč tudi v glasbi. »V sedemdesetih sem hodil na koncerte Johna Mayalla in Ika & Tine Turner in užival. Potem pa so začeli igrati Yes, Phil Collins in podobni, zato smo izgubili zaupanje v rokenrol,« se je pridušal Lovšin in dodal: »Prejšnja oblast je načrtno vzdrževala dolgcajt, vendar se je živelo kot v raju. Okej, manjkalo je demokracije, vendar so bili odnosi vsaj bolj človeški. Vse skupaj predstavlja osnovo našega prvega albuma.«    

Izid albuma Dolgcajt na Prešernov dan je bilo zelo pomembno dejanje za takratni jugoslovanski rockerski bazen. Nagovoril je celo generacijo mladih, ki se je s pomočjo glasbe osvobodila in začela živeti po svoje. Nastala je kopica ustvarjalnih pobud, saj je punk predstavljal prostor avtonomije. Preko njih so mladi vstopili v javno življenje. »V samoupravnem socializmu nam je bilo neizmerno dolgčas – in celo fora punka za nas je bila razbiti ta dolgčas. Danes živimo v času, ko predsednik vlade skrbi, da nam ni dolgčas. Osnovna politika večine delujočih demokracij je, da ljudem vsili dolgčas, da se v politiki nič ne dogaja, da ni vznemirjenj, da vse poteka po neki vnaprej predvideni proceduri. Zadnje dva, tri mesece pa imamo pri nas oblast, ki redno skrbi, da smo na robu živčnega zloma – če kaj lahko rečem za to vlado, je, da je razbila politični dolgčas,« je osveženo izdajo primerno času in trenjem aktualiziral Gregor Tomc.  

Pod črto: na predstavitvi vnovične izdaje resda ni bilo nekdanje gneče, vendar se je promocije udeležil visoki gost: Zoran Čutura – Dečec. Legenda Cibone (dvakratni zmagovalec, danes bi rekli Evrolige, pokala pokalnih zmagovalcev), svetovni in evropski prvak z Jugoslavijo, olimpijski podprvak in še kaj. Kot igralec nikoli v ospredju, vendar s statističnim indeksom, za katerega bi razni velezvezdniki ubijali, in košarkar, čigar meta se ni dalo prebrati. Do danes! Rešpekt!