Doline brez odmevov

Leta 1964 je pri založbi Diskos iz Aleksandrovca izšla prva mala plošča Elde Viler. Štiri pesmi so razprle široke interpretativne možnosti tedaj dvajsetletne pevke, besedila na že znane tuje melodije pa so napisali Veno Taufer, Elza Budau in Jože Snoj. Istega leta je Elda Viler debitirala na festivalu Slovenska popevka s pesmijo S teboj Mojmirja Sepeta, a v alternaciji z Majdo Sepe nagrade takrat ni dobila. Naslednje leto je zapela popevki Sama kot prej (Tine Jelen in Milan Lindič) in Deček s piščalko (Jure Robežnik in Gregor Strniša); slednji je pozneje postal priljubljeni zimzelenček. Tega leta je pri češki založbi Supraphon izšla mala plošča s štirimi pesmimi v italijanščini, med drugim z La Valle Senza Echo, Dolino brez odmeva v izvirnem jeziku. Pri Supraphonu sta do leta 1970 izšli še dve mali plošči s četverčkom, sicer pa še nekaj drugih pri beograjski založbi PGP RTB in zagrebškem Jugotonu. Vmes je leta 1967 prišla prva nagrada strokovne žirije za pesem Vzameš me v roke Miroslava Košute in Mojmirja Sepeta, ki je Eldo Viler skoraj nemudoma povzdignila v pevko »zahtevnih pesmi«. To je v sledečih letih dokazovala na številnih festivalih, leta 1971 pa je za Sossovo in Šömnovo pesem Včeraj, danes, jutri spet prejela prvo nagrado strokovne žirije na Slovenski popevki. Naslednje leto je na tem festivalu prejela tretjo nagrado strokovne žirije. Tega leta so nastale znamenite Lastovke z Robežnikovo melodijo in besedilom Milana Jesiha. V predstavi Naivne lastovke (Dubillard) sta igrala Duša Počkaj in Jurij Souček, sama pesem pa je danes pravzaprav ponarodela in po njej številne generacije najbolj prepoznajo ime Elde Viler. Na plošči so leta 1982 objavili različico v živo, ki je nastala leta 1980 v Radencih. Album Elda je bil obenem njen prvi dolgometražni vinilni album, je pa že pred tem imela kaseto in številne male plošče. /.../ Vse to je v knjigi Elda lepo popisano in priloženega je precej zanimivega fotogradiva in izdatna festivalska in diskografska faktografija. Kaj jo je torej prignalo, od kod le je prišla? Ni je prignala lastovka, pač pa moč pesmi, tako poezije kot melodije, kar še danes dokazuje zimzeleni status njenega opusa.

Slovenska popevka ni bila edini festival, na katerem je nastopala Elda Viler, vabljena je bila na številne odmevne festivale v nekdanji skupni državi. V knjigi lahko preberete nekaj zanimivih anekdot iz teh časov, protagonistka lepo opiše tudi otroštvo v Koštaboni in pove marsikaj o tem, kako jo je petje spremljalo od najbolj zgodnjih let, kako je spoznala soproga in kako je v koraku s kariero potekalo družinsko življenje. Kot mnogi njeni sočasniki se je za kratek čas posvetila petju v narodnozabavnem ansamblu, obdobje klasičnih popevk se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja namreč počasi iztekalo in treba je bilo najti druge vire za nastope. Seveda so bile tu še vedno dolge turneje po Sovjetski zvezi in širom Jugoslavije, a večina pevk in pevcev iz šestdesetih in sedemdesetih ni nikoli postala »albumskih«, tako kot denimo v tujini; redki izjemi sta Alfi Nipič in Oto Pestner, ki sta že leta 1973 dobila vsak svojo veliko ploščo. Izhajale pa so kasete pri Kasetni produkciji RTV Ljubljana. 

Ko se je čas skupnega bivanja v Jugoslaviji iztekel, je samostojna država Eldi Viler odvzela status samostojne umetnice, češ da je njen slog premalo moderen. Elda se je umaknila z odrov in se vrnila šele leta pozneje. Sledilo je nekaj pregledov njenega dela na zgoščenkah, nastopala je tudi s hčerjo Ano Dežman, ki se je začela vse bolj uveljavljati v popevkarskem svetu. Scena je bila takrat precej drugačna od tiste, na kateri je začela, že osemdeseta leta so povsem spremenila pravila igre na estradi in starejši veterani so se zvečine umaknili. Pop plošče in kasete so se prodajale v vrtoglavih številkah in na neki točki smo poleg Velike Britanije imeli prebivalci Jugoslavije najbolj razvito in pestro glasbeno sceno. Bili smo del gibanja neuvrščenih in nam ni bilo treba nikomur polagati računov, in ker v nasprotju z vzhodnoevropskimi državami nismo bili pod uzanco železne zavese, smo imeli že takrat priložnost sodelovati na Evroviziji. Do novega tisočletja je scena še cvetela, a vsako leto malce manj, čeprav so najbolj priljubljeni izvajalci še lahko prodali tam nekje do 20 tisoč plošč in kaset, kar je četrtina naklade iz osemdesetih, danes pa je to sanjska številka. Elde Viler to ni preveč zanimalo, imela je svoje pesmi, in ko je začela spet nastopati, je dokazala, da moč njenega glasu ni nič šibkejša, interpretacija nič manj doživeta kot nekoč. 

Vse to je v knjigi Elda lepo popisano in priloženega je precej zanimivega fotogradiva in izdatna festivalska in diskografska faktografija. Kaj jo je torej prignalo, od kod le je prišla? Ni je prignala lastovka, pač pa moč pesmi, tako poezije kot melodije, kar še danes dokazuje zimzeleni status njenega opusa.