Dromljajoče domovanje

Umdhlebi je mitično drevo, o katerem prvič slišimo v 19. stoletju, čeprav ni bil njegov obstoj nikoli potrjen. Raslo naj bi v Južni Afriki, bilo izjemno strupeno in zmožno gibanja. Umdhlebi je tudi glasbeni projekt obalnega underground heroja Luke Bevka. Na njegovi bandcamp strani piše (v angleščini): »Umdhlebi je avralno utelešenje sovraštva do civilizacije in naše kulture. Slavi kolaps industrije in konec civiliziranega človeka. Umdhlebi podpira nasilje proti vsem oblikam avtoritete, saj so teroristi sodobnosti heroji prihodnosti. Hrup je protest, ne umetnost!«

Kljub temu da Umdhlebi zastopa uničenje obstoječega reda, je globoko občutljiv, mestoma celo nežen. Hipersenzibilnost njegovega dromljanja in hrupanja ob zavezanosti temam prvega in zadnjega vzpostavlja privilegirano zvočno polje sublimnega.

Projekt ima torej jasno anarhistične konotacije, ki se spletajo z magičnimi elementi. Za nas je predvsem pomembno to, da se na neki način dotika poslednjih vprašanj: usode planeta, človeka in podobno, kar muziki daje poseben značaj. Nedavno so izšle tri kasete: Nebeško uničenje, Istra Nokturna in Umdhlebi-Praznina split tape. O tej zavezanosti velikim temam poročajo tudi naslovi. Vse tri muzike so inštrumentalno preproste, gre za težko distorzirano in efektirano kitarsko dromljanje z občasnimi terenskimi posnetki.

Nebeško uničenje

Na kaseti je pet posnetkov, naslovljenih Zadnji dnevi od številke I do V. Zvok je v primerjavi z ostalima kasetama nekoliko redkejši. Giblje se kot megla, tu se združuje, tam nekoliko razkadi in skozi prazni prostor zažari nekakšna svetloba. Kot pri ostalih posnetkih, je zvok tesnoben, globoko otožen in mračen. Vendar kot da Umdhlebi te lastnosti z ritmom, pavzami in drobnimi premenami v dromljanju usmerja, kot da s temnimi barvami slika in se igra s komaj zaznavnimi svetlobnimi kontrasti. Kljub preprostemu izraznemu sredstvu se Nebeško uničenje jasno razlikuje od ostalih. 

To je glasba pustosti, zapuščenosti. En inštrument v rokah muzičista dopušča posebno liričnost, svoboda izražanja pa tke čustvene atmosfere. Vendar ne gre samo za zunanje vzdušje, gre za zvok, ki se zaleze globoko v kosti. Zadnji dnevi so dali apokaliptično kaseto, a zvok, ki priča o koncu, obstaja zunaj človeka, je zvok nekakšne organske celote, nečloveški. Kljub temu da ni človeški, vseeno ni neoseben. Je nekakšna projekcija Umdhlebovih želja po propadu civilizacije v svet. Gre za glas, ki izvira globoko iz zemlje in iz ozračja. Zveni kot počasno razpuščanje obstoječega, vendar ne prav distopično: črpa iz sedanje duševnosti, iz konca, ki ga je že mogoče občutiti individualno, je lirična vizija, ne znanstvenofantastična fikcija. Bolj ko je ležerna, temačnejša je, manj ko je sprememb, izrazitejše se zarisujejo nianse in prameni v zvoku in vzdušju.

Istra nokturna

Gre za meditacije o naravnih pojavih, naslovljene Nočna meglica na jasi, Lesket rose v jutranji zarji, Zadnji žarki v borovcih in Kongregacija luninih senc. Kot sugerirajo naslovi, gre za nočne meditacije.

Zvok je tu precej bolj razgiban in bipolaren. V dromljanju najdemo več napetosti, v posameznih pasažah več tresljajev in vznemirjenja. Slišimo precej ekspresivno liričnost. Glede na geografsko zaznamovanost oziroma teme naslovov se lahko vprašamo, ali nima ta muzika kakšne povezave s Srečkom Kosovelom. Kakorkoli že, menjave tempa, zgoščevanje atmosfere in hrupni ter občasno melodični izbruhi znova ustvarijo vzdušje, ki je povsem specifično za to kaseto. 

Naslov in zvok se smiselno povežeta. Nočne, samotne meditacije, v katerih se skozi intimni stik z osamljeno naravo razrašča bujno, spremenljivo, bipolarno notranje življenje. To je tudi empirično preizkušeno s poslušanjem na dolgih nočnih sprehodih po pustem knežjem mestu, ko največ življenja oddajajo utripajoči semaforji. Okolica je budnejša od nas, vodi nas življenje rastlin, predmetov, naravnih pojavov – skupaj z zvokom.

Tudi Istra Nokturna se izkazuje za kaseto zelo intuitivne, meditativne glasbe, ki presega mejo med notranjim in zunanjim, ki je zelo posvečena, a obenem avantgarda in poetična. Hrupna, a nenavadno lepa, in to v vsakdanjem pomenu te besede.

Umdhlebi/Praznina

Najbolj izstopajoča, a komplementarna je deljena kaseta, ki si jo Umdhlebi deli s Praznino. Tu se v središču končno znajde človek, tako tematsko kot po posnetkih. Najprej je tu sample filmskega dialoga, v katerem nastopata psihiatrični bolnik in psihiater na posnetku Catatonic Schizophrenia Praznine. Od dromljanja se prestavimo bližje hrupu, ki spremlja idejo naslovnega duševnega stanja. Shizofrenik, človek v duševnem stanju, ki predhodi ali presega inhibicije civilizirane družbe, tu morda nastopa kot vez med človekom in naravo ter življenjem zemlje. 

Komada Umdhlebi vključujeta posnetke delavskih protestov iz leta 2012 in 2013. V prvem slišimo kakofonijo človeških glasov, množico izjav, pozivov, klicev, ki se mešajo v napeti protestni situaciji. Vtis protesta in shizofrenije se zlijeta in zdi se, kot da kot najbolj strašen, duševno bolan trenutek nastopi prav kapitalizem v svoji krutosti. Kapitalizem kot drugo ime za civilizacijo. V zadnjem posnetku nato slišimo ubrano vzklikanje »Lopovi, lopovi!«. Preidemo od zmede množice in žalosti mnogoglasnosti k enoglasnosti, v kateri pa še vedno zaznavamo bolečino in razočaranje nad položajem. V vrtincu vtisov se spopadajo bolezen, žalost in jeza. S Praznino se človek obenem odtuji od svojega anonimnega položaja s prvih dveh kaset, vendar se mu v tem ponudi možnost: delavski upor lahko razumemo kot primarno obliko proticivilizacijskega upora v sodobnem svetu.

Ne glede na pravilnost te interpretacije in ne glede na to, ali se s temi idejami strinjamo, težko spregledamo, da te tri kasete druži koncept, ki uspešno poveže preprostost domačega ustvarjanja, globoko poetičnost, hrup in ideologijo. Kljub temu da Umdhlebi zastopa uničenje obstoječega reda, je globoko občutljiv, mestoma celo nežen. Hipersenzibilnost njegovega dromljanja in hrupanja ob zavezanosti temam prvega in zadnjega vzpostavlja privilegirano zvočno polje sublimnega. Po in ob poslušanju kaset lahko parafraziramo Hölderlinov oziroma Heideggerjev izrek: dromljajoče in hrupno domuje človek.