30.11.2019

Dronovsko potovanje na monolitnem valovanju strun

V soboto, 16. novembra, je v mariborski Minoritski cerkvi potekala koncertna izvedba sodobne kompozicije dronovske glasbe Monolit avtorja Andreja Hrvatina. Izkušnja je bila intenzivna in izvedena z veliko mero potrpežljivosti in natančnosti. Zaslužila bi si večji obisk in pozornost v medijih.

Žiga Jenko

Andrej Hrvatin, Žiga Golob in  Zsofi Klacsmann.
Foto: Igor Unuk

Spremni tekst je kompozicijo uvedel kot konstrukcijo fiktivnega »nezemljanskega« jezika, ki nastaja iz globokih dronov, s katerimi glasbeniki napolnijo prostor in stkejo večdimenzionalno zvočno sliko alikvotov, odzvenov in ritmičnih valovanj. Napovedoval je odkrivanje mikrokozomosa znotraj posameznih tonov z uporabo različnih razširjenih tehnik igranja v intenzivnem stanju meditativne osredotočenosti in v kombinaciji z elektronsko montažo. 

Monolit se po besedah avtorja prosto navezuje na monolite iz Clarkove in Kubrickove zgodbe 2001: Odiseja v Vesolju. Skozi zvok je poskušal ustvariti imaginarni »kontakt«, razširitev poslušalčeve običajne zaznave, ali kot pravi Carl Sagan: »In the deepest sense the search for extraterrestrial intelligence is a search for ourselves« (»V najglobljem pomenu je iskanje nezemeljske inteligence iskanje samih sebe«). Zvočno je kompozicija vstopala v različne dinamike in barvna polja posameznih tonov. Vse skupaj se je odvijalo z veliko mero potrpežljivosti. V veliki meri je bila to zasluga izkušenih in odličnih izvajalcev, ki sta se izvedbe lotila z natančno odmerjenimi in kontroliranimi gibi.

Pred pričetkom koncerta je avtor Andrej Hrvatin prisotne nagovoril in povedal, da se med izvedbo lahko sedi, stoji, leži ali se nemoteče giblje po prostoru, po želji pleše. Sledilo je triurno popotovanje, ki se je na začetku zdelo predolgo. Zsofi Klacsmann na čelu, Žiga Golob na kontrabasu in Andrej Hrvatin za računalnikom in mešalko so se potopili v zvok. Prostore Minoritske cerkve je napolnil brenčavi zvok enakomernega tona ene strune. Glasbenika sta v enakomernem ritmu drsela z lokom po struni. Iz šestih zvočnikov, porazdeljenih po avditoriju, se je zvoku godal pridružil še zvok manipuliranih posnetkov s traku. 

Ponavljajoča se ritmična gmota je začela premikati zrak v prostoru in na trenutke je bilo zvok moč skorajda fizično občutiti. Zvok ni deloval nasilno in je bil dronovsko meditativen, kar se je odražalo tudi na publiki. Prva ura in prva ponovitev sta bili deležni bolj kot ne koncentriranega poslušanja brez večjih premikov med poslušalstvom. Zvočno je kompozicija vstopala v različne dinamike in barvna polja posameznih tonov. Vse skupaj se je odvijalo z veliko mero potrpežljivosti. V veliki meri je bila to zasluga izkušenih in odličnih izvajalcev, ki sta se izvedbe lotila z natančno odmerjenimi in kontroliranimi gibi. Enotonost sta mestoma prekinjala s posameznimi intervencijami, ki so se odražale z odločnimi zarezami loka v struno in prekinitvenimi toni, odigranimi s prsti. Igra godal se je vztrajno mešala z dronovskimi toni traku, ki so si sem in tja privoščili večje odmike s poskakovanjem med več toni v višjih legah. Celotna zvočna slika je kljub temu ostajala monolitna, kar lahko pripišemo tudi obilnemu reverbu, ki ga ponuja velik sakralni prostor. 

Po prvi uri je nekaj poslušalcev zapustilo koncert. Ponovitve so potekale brez slišnih prekinitev, izvajalci pa so za označitev prehodov med deli kompozicije uporabljali tibetanske zvončke. Tako se je ustvarjal še dodatni meditativni pridih. Občinstvo je na koncert prišlo pripravljeno, saj je marsikdo s seboj prinesel ležalko, nekateri celo spalne vreče in druga pokrivala. Če smo pri občinstvu v prvi uri zaznali bolj meditativno poslušanje, smo v drugi in tretji uri videli nekaj premikanja po prostoru, ki je poslušalcem omogočalo drugačno zaznavanje zvoka. Nekaj izraznih plesalk je dronanje izkoristilo za sproščeni izrazni ples. Sam sem vse tri ure nepremično preposlušal s stola, saj me je zvočnost Monolita potegnila vase in ves čas ohranjala v svojem toku. 

Glede na Hrvatinove druge avtorske projekte in glasbeno udejstvovanje, ki preči strogo glasbene vode, je imela koncertna izvedba svojo duhovno plat. Vsak izmed obiskovalcev je dobil list z dvema vprašanjema: »Kaj je tvoja človečnost/človeškost?« in »Kaj je tvoja preobrazba?« Vse skupaj so podkrepili občasni simpatični neošamanski izleti med občinstvo z nekakšno obredno ropotuljo, narejeno iz listov in dišav, kar je koncert popestrilo in mu dalo še nekaj dodatne neobvezne dimenzije.

Tri ure so tako minile kar prehitro. Še bi si želel kakšnih ponovitev Monolita in nasploh več podobnih dronovskih koncertov pri nas.