Druženje z Bachom ob tobaku in kavi

Ob koncu 17. stoletja so tradicionalnim gostilnam, v katerih so točili pivo, vino in žganje, konkurenco začele delati tiste, v katerih je dišalo po kavi in tobaku, teh novih, za marsikoga celo nevarnejših in bolj problematičnih razvadah tistega časa. Konec je bilo »dobrih starih časov«, v katerih je vladala ustna predaja, pogosto po principu in vino veritas; nastopili so časi, ko so ljudje ob kavi brali časopise, še eno novost tistega časa. Tiskane novice in kofein so jih držali budne dolgo v noč, ko »pošteni ljudje« spijo in ne tratijo dragih sveč. Nova kultura kofetkanja, bedenja in branja nevarnega (profanega) čtiva je zajela tudi nemške dežele Bachovega časa. Novim navadam in razvadam se ni mogel upreti niti leipziški kantor, zato ne preseneča, da v njegovem opusu najdemo deli, ki opevata tako kavo kot tobak.

Enako skladno in zanesljivo je nudila podporo vokalnim solistom v vseh ostalih delih, vključno z Kantato o kavi, katere sklepna arija je na odru združila vse izvajalce tega nepozabnega večera ter ponovljena zvenela kot dodatek.

Bachova znamenita Kantata o kavi (Schweigt stille, plaudert nicht), BWV 211 na prikupen način smeši tako odvisnost od kave kot prepričanje, da je njeno pitje nevarno in, predvsem za mlade dame, neprimerno. Ta Bachova posvetna kantata iz leta 1730 je s svojim značajem, vsebino, strukturo in celo glasbenim slogom sorodna sočasnim italijanskim intermezzom – kratkim komičnim operam enodejankam, ki so jih izvajali v premorih med dejanji večjih oper. Tako kot nekoliko bolj tradicionalno zasnovana večkitična uglasbitev Pobožnih misli ob pipi tobaka (So oft ich meine Tobackspfeife), BWV 515a je tudi Kantata o kavi skoraj gotovo zvenela v izvedbi leipziškega glasbenega kolegija, ansambla, ki je Bachova dela redno izvajal v enem takrat najbolj priljubljenih zbirališč meščanov Leipziga, Zimmermannovi kavarni.

Kavarniško vzdušje baročne dobe so nam s sporedom, stkanim izključno iz del velikega Bacha, predstavili člani prilagodljive, tokrat precej razširjene zasedbe Ansambla musica cubicularis. Koncert je bil tretji iz letošnje, že devete sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki glasbo od srednjega veka do 20. stoletja v zgodovinsko ustreznih izvedbah streže v prijetnem in akustičnem Atriju Znanstvenoraziskovalnega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Pesem o pipi tobaka ter vlogo Starokopitneža v Kantati o kavi je z enkratno izraznostjo, ki sega od najintimnejše globine do lahkotnega humorja, interpretiral argentinski basist Lisandro Abadie. Njegov impozantni, tehnično dodelani in privlačni glas je očaral vzporedno s šarmantno odrsko pojavo in povsem okusno, čeravno močno karikirano obrazno mimiko. Izvrstna mlada katalonska sopranistka Clara Brunet Vila je očarala v enaki meri, in to tako z vlogo navidezno nedolžnega, a v resnici zvitega dekleta Lizike, Starokopitneževe hčerke in strastne ljubiteljice kave, kot tudi kot interpretka arije Schweigt, ihr Flöten iz kantate O holder Tag, erwünschte Zeit, BWV 210. S svojo prikupno pojavo in naravno lepim glasom, ki ga z lahkoto razkaže v vseh registrih dinamike in obsega, je pokazala skoraj popolno ravnovesje med pevskimi in igralskimi sposobnosti. Izjemno prepričljiv in temperamenten interpret recitativov je bil v vlogi pripovedovalca v Kantati o kavi tenorist Aco Biščević.

Izvrstnemu inštrumentalnemu ansamblu je posebno barvno bogastvo dala našemu občinstvu že znana virtuozinja na baročni prečni flavti, Anne Freitag. S skladno oblikovanim, izenačenim tonom ter spretno tehniko je oblikovala vodilni part Suite št. 2 v h-molu, BWV 1067, s katere uverturo se je spored začel, preostali stavki pa so zveneli kot medigre med kantatami. Prav posebej skladno je sooblikovala dialog s sopranistko v lirični ariji Schweigt, ihr Flöten. Spremljavo pesmi o pipi tobaka je obogatil Tomaž Sevšek, ki je razkazal razkošne barvne zmožnosti dvomanualnega nemškega čembala. Poleg Suite v h-molu je svojo visoko raven muziciranja celotna inštrumentalna zasedba izkazala tudi v Simfoniji iz kantate Non sa che sia dolore, BWV 209. Enako skladno in zanesljivo je nudila podporo vokalnim solistom v vseh ostalih delih, vključno z Kantato o kavi, katere sklepna arija je na odru združila vse izvajalce tega nepozabnega večera ter ponovljena zvenela kot dodatek.