28.02.2014
Dubovsko-elektronska lekcija
Ekipa najbolj redne in hkrati najdaljše elektronske serialke s svojim desetim nadaljevanjem ponuja najboljše, kar ta hip premore domača dubovsko-elektronska scena.
![Chilli Space 10 Chilli Space 10](/upload/reviews/small/759.jpg)
Različni avtorji
Chilli Space 10
Škuc Ventilator
2014
Izid prve kompilacije Chilli Space v letu 2002 se je zdel zelo ambiciozen. Na ploščku sta se med drugim namreč znašli tudi skladbi dvojca Random Logic in Umka, ki so imeli takrat za seboj že zelo odmevne kariere tudi na tujih elektronskih scenah. V naslednjih letih je Chilli Space to »ambicioznost«, verjetno tudi zaradi pomanjkanja pravih domačih elektronskih zvezdnikov, začel nadomeščati z bolj osredotočenimi estetskimi izhodišči, ki so jih začrtali osrednji sodelujoči producenti in hkrati pobudniki serialke. Jedro Chilli Spacea vse od začetkov sestavljajo Marjan Crnkovič (Dojaja), Jernej Marušič (Octex) in Mario Marolt (Electrosaurus), ob njih pa se je s svojimi skladbami na vseh desetih kompilacijah pojavil še veteran Iztok Turk (iTurk). Preostali del kompilacije, ki je z nekaj izjemami izhajala v enoletnih presledkih, je bil vselej bolj fleksibilen, rezerviran predvsem za mlajše, manj uveljavljene producente. Ker pa novačenje podmladka zaradi njegove neodzivnosti ni bilo vedno uspešno, so se na kompilacijah začela nekatera imena ponavljati. No, zaradi zelo borne diskografske bere domačih elektronskih producentov je Chilli Space kljub temu postal viden dokument dela domače elektronske scene.
Po zelo eklektičnih začetkih je kompilacija v zadnjih letih svoje poslanstvo našla predvsem v dubovskih elektronskih izpeljankah, ki pa kljub plesno-elektronskemu poreklu dobršnega dela sodelujočih producentov sledi nekoliko drugačnim smernicam. Na Chilli Space 10 je prostor sicer presenetljivo našlo kar nekaj skladb s polnokrvnim plesnim karakterjem, je pa hkrati res, da tudi generalno razpoloženje nove kompilacije ponuja predvsem glasbo za poslušanje bodisi v domačem naslanjaču ali pa v postrejverskih uricah v kakšnem klubu, ko na vrsto pride ohlajanje glav. Gre za tisto vrsto elektronske glasbe, ki jo je treba poslušati pozorno. Šele takrat se običajno razkrijejo vse zanimive domislice in iz leta v leto bolj dodelana, kompleksna zvočna podoba skladb, kar je tako in tako morda celo najpomembnejši imperativ sorodnih muzik. Jubilejna deseta kompilacija je bila vsekakor lepa priložnost za to, da se Chilli Space prvič objavi na vinilu, ki tovrstni zvočno bogati glasbi nedvomno doda nove dimenzije.
Prvi posluh trinajstih novih skladb potrdi to, kar vemo že iz prejšnjih kompilacij. Večina sodelujočih producentov, njeno očitno stalno jedro, inspiracijo črpa predvsem v zaprašenem, utekočinjenem dubovskem technu, ki je sredi devetdesetih na podtalni elektronski zemljevid postavil Berlin. Ali še raje berlinsko znamko Basic Channel oziroma pozneje njeno naslednico Chain Reaction. Ker je njuna zapuščina v zadnjih nekaj letih predvsem po zaslugi nove generacije britanskih producentov zaživela v mnogih novih atraktivnih izpeljankah, razmeroma konvencionalna podoba skladb s Chilli Space 10 ne bo ravno pobrala nagrad za inovativnost. Kljub temu pa je skorajda kirurško natančno oblikovan dobršni del skladb pisan na kožo tistih privržencev elektronske glasbe, ki še vedno cenijo, recimo temu starošolsko, obrtniško spretnost in potrpežljivost. Ali to pomeni, da je novi Chilli Space namenjen predvsem elektronskim nostalgikom? Da in ne. Ob poslušanju temačnih melodičnih linij in hipnotičnih utekočinjenih ritmičnih repeticij bo slednjim nedvomno postalo toplo pri srcu. Je pa na plošči našlo prostor tudi nekaj producentov, ki dubovsko elektroniko tolmačijo tudi skozi prizmo sodobnejših trendov.
Trojec Ago Tela (Crnkovič, Marušič, Marolt) z novo skladbo sledi logiki live-act seanse. Iz skupinskega hipnega odzivanja na zvočno dogajanje tokrat izlušči ambientalen, prostoren, dubovsko-elektronski kos, ki navduši predvsem s subtilno melodično linijo, ritmičnim suspenzom in opojno atmosferičnostjo. Octex se predstavi z razmeroma konzervativno dub-techno skladbo, ki sloni na mojstrski manipulaciji z odmevi in ritmični virtuoznosti. Morda je prav Octexova skladba najlepši dokaz za to, da se elektronski glasbi ni treba vselej gnati za inovacijo, ki vse prepogosto postane sama sebi namen, temveč je dovolj oziroma je celo boljše, če ustvarjalci znajo izkoristiti manevrski prostor, ki jim ga ponuja utečena forma. Electrosaurus, iTurk in Dojaja se s svojimi skladbami znajdejo praktično povsem v domeni basic channelovega techna. To sicer vsi trije storijo povsem spodobno, a kakšnega posebnega presežka pač ne ponudijo. Klasičnemu dub-technu se nekoliko bolj izognejo drugi sodelujoči producenti. Wichiwaka se znajde v objemu atmosferičnega IDM-a. Stashman je z gostujočim MC-jem Robinom Wernerjem v eni bolj izstopajočih skladb nekje na sledi basovske glasbe, ki je izrasla iz dubstepa. Uvodoma se pojavi vtis, da ima podobno izhodišče tudi skladba The LSD Anarchista, toda ta dobi v nadaljevanju bolj retro podobo generičnih gruvov, ki so pečat elektronskemu dogajanju dali v drugi polovici devetdesetih. Eno bolj atraktivnih skladb je prispeval elektronski dubovski specialist Pier, ki je k sodelovanju povabil basista Roberta Jukiča. Če gre pri tovrstnih sodelovanjih običajno bolj kot ne za kozmetične učinke, Pier v Jukičevem basu tokrat najde dodano vrednost in je ne izniči z nepotrebno manipulacijo; gre za eno lepših kombinacij elektronike z akustičnimi inštrumenti. Organon se brez opaznejšega presežka znajde v okolju atmosferičnega križanca med technom in housom. Na sorodnem terenu se s svojima skladbama srečajo Nitz in dvojec Timequake, ki navdušijo z »jelinekovsko« ritmično perfekcijo. Piko na i pa s skandinavsko, ali pa alpinsko, ambientalno izpeljanko dubovskega techna postavi Zergon.
Čeprav nekatere skladbe izstopajo bolj kot druge, Chilli Space 10 ponudi lepo zaokroženo, koherentno celoto. Manjša pomanjkljivost je gotovo ta, da se na kompilaciji znajdejo praktično isti producenti kot na deveti izdaji. Toda po drugi strani je res tudi, da v obdobju enega leta pač ni vedno enostavno najti novincev, sploh kadar imajo pobudniki izoblikovana sorodna estetska izhodišča. Vsekakor pa je lepo videti, da sodelujoči producenti, tudi tisti, ki na Chilli Spaceu sodelujejo že dvanajst let, k ustvarjanju skladb za kompilacijo še vedno pristopajo zelo angažirano.