Eklektični hedonizem

Nekoliko nenavadno je govoriti o prvencu glasbenika, ki ima za seboj vrsto sodelovanj in čigar ime lahko ugledamo na mnogih izdajah tako jazzovske kot pop glasbe. Tadej Kampl , eden najboljših slovenskih basistov, je diplomiral na celovški univerzi, obiskoval City College v New Yorku in se, med drugim, učil pri Matthewu Garrisonu ter Dennisu Irwinu. Tekom dosedanje kariere je sooblikoval novo slovensko popevko (Papir), bil del jazz-kabaret sestava Patetico in muziciral z velikani free jazza (Archie Shepp, Reggie Workman) ter največjimi imeni jugo scene (Arsen Dedić, Gibonni), če omenimo le nekatere izmed njegovih aktivnosti. Vsekakor je nabral dovolj raznolikih izkušenj, da so ga privedle do zaključka, kako je življenje lepo. Life is good zato predstavlja širok konglomerat jazza, funka, afro beata, soula in fusiona, pri katerem so se mu pridružili eden najperspektivnejših slovenskih pianistov Marko Črnčec, v New Yorku živeči saksofonist Igor Lumpert in kalifornijski bobnar Justin Brown.

Projekt zveni celovito, saj so prehodi med svobodno improvizacijo in tradicionalnimi jazzovskimi oblikami nadvse mehki. Glasbeniki nam uvodoma postrežejo s klasično pesmijo Seven romantic girls, da bi zatem prešli v trojček nekoliko bolj funky-fusion-soulovsko obarvanih skladb, od katerih The three tenors, kjer gostujeta Jure Pukl in Lenart Krečič, zveni najsvobodnejše, vendar ne tudi najbolj odprto. Večplastna melodika, v kateri je linija saksofonov bazični leitmotiv, na katerega leže osrednje glasbeno dogajanje, na trenutke zveni malce divje in surovo, toda vmes vendar uzremo tudi težnjo po urejenosti. Nasprotje gre iskati v najbolj klasični skladbi Easy going, ki zvočnost odpre v veliko večji meri kot svobodneje naravnane skladbe in – še posebno Kamplov solistični vložek – spomni na mehkobo (akustične) kitare Beba Ferre na albumu Desertico Paolo Fresu Devil Quarteta. Gre za enega najmočnejših trenutkov na albumu, ki nas sicer na momente pušča nekoliko nepotešene, saj je basovska linija izredno izrazita, vendar le mestoma v ospredju. Avtor se povečini umika v ozadje in s poudarjeno ritmično sekcijo kreira osrednje dogajanje, ki ga povečini prepušča drugim in si prostor vzame le še v Minor2minor ter Blues4IB, kompoziciji posvečeni Igorju Bezgetu, s katero se tokratno potovanju tudi zaključi.

Na pestrost in razgibanost glasbe, vključene na Life is good, opozarja že medžanrska širina, vendar se občasno zazdi, da se ta kljub vsemu ni uspela razviti v polni meri. Potek posameznih kompozicij si neprestano utira pot naprej, kakšnih posebnih vrhuncev, ki bi jih vsekakor pričakovali, pa nam ne ponudi. Občasno se skladbe celo zdijo zadržane, kot da bi jih skušali postaviti v okvire ambientalne glasbe, kjer bodo prijetna kulisa brez moči, da pritegnejo pravo pozornost. Za kaj takšnega bi marsikatera skladba morala nositi v sebi kak element več, kak kanec osebnosti več. V tem smislu je najprepričljivejša že omenjena in v celoti izoblikovana Easy going, ki premore karakter in ve, kaj mora oziroma želi izraziti. Kakorkoli, kot nakazuje že sam naslov, se bistvo pravzaprav skriva v hvaležnosti in predanosti glasbenemu ustvarjanju, tudi poslušanju, ki budi hormone sreče. V tem pogledu izdelek ni dosti zgrešil, medtem ko nagel in odprt konec dopušča možnost za nadaljevanje – življenja, glasbenega ustvarjanja, hedonističnih izkustev in še marsičesa, odvisno pač, kako široka so krila domišljije.