En vprašaj, 24 klicajev

En sam vprašaj – na deset kompilacij podlage. Zgolj en vprašaj in Kočevje je mnogovrstno pokazalo, da lahko okrogla obletnica namesto ceremonialnih svečk (u)pihne še bolj jubilejno mo(go)čno sporočilo. O sceni in vsem, kaj, komu in kar ta pomeni. Pri čemer ni kraja pri nas, ki bi imel takšno kompilacijo, kaj šele deset. Ugotovitev ni nova, vsekakor ne, odkar na Odzvenu recenziramo Kočevje špila v izdaji Društva kočevskih glasbenikov. Je pa tokrat hostarska. Kočevje špila bi z (ne)jubilejnim vprašajem na Zadnjič? lahko izpadlo kljubovalno. Nemara celo zastarelo ali, še huje, prezgodaj nostalgično. Pa ne gre za nič od naštetega. Kočevje špila podčrtano in načrtno podpisuje spreminjajoči se čas.

Kočevje je v času, ko se že tako sprašujemo, ali smo kaj doživeli zadnjič, preizprašalo izginjajočo samoumevnost. In več kot le lastno. Naslovi kompilacij so že tradicionalno pronicljivi, udarni, močni, igrivi: Grupni (2012), Lik of (2013), Razkačeno (2014), Zastonj (2015), Ubrano (2016), Po Stojni (2017), Strip (2018), S srcem (2019), ... In svet se vrti (2020). Večinoma je šlo za igro besed, ki pa nikdar ni bila le igra. Šlo je za sporočila, in to že od začetka, ko je Kočevje spoznalo, da scena in vse na njej ni več takšno, kot je nekdaj bilo.

»Kočevje je majhno, razgibano, multikulti mesto, priseljeni smo od povsod. Energija je bila od nekdaj močna,« je za Radio Študent ob izidu Zadnjič? povedal Zoran Bitorajac, nekdanji predsednik Društva kočevskih glasbenikov. »Pred desetletjem in več je kulturno dogajanje umiralo in smo se glasbeniki odločili, da začnemo s takim projektom. Saj jih nismo planirali deset, ampak točno to se je zgodilo.« Za to generacijo je slovo od cedeja, naj bo še tako minljiv format, prelomno. Ne nostalgično ali sentimentalno. Nihče cedeja ni zares ohranjal. Šlo je bolj za izgubo nekega stika. Zato tudi vprašaj in zapisano sporočilo na ovitku: »Če te ni na internetu, te dandanes ni. Če nimaš video zapisa – ne obstajaš. Tako smo se odločili, da ne bomo več internetni zahojenci – bomo samo navadni zahojenci. Zahojenci, ki delajo naprej za skupno dobrobit.« 

Ni nepomembno, kaj je postavljeno na začetek. Tokrat začnejo Kosmate dlesni s Punco, ki kaže, kako neizprosna je še vedno preverjena zasedba s svojim petim prispevkom na kočevskih kompilacijah. In še vedno spevna, predvsem pa versatilna skupina, ki je prispevala tudi angleško razpaljotko WTF in hrvaško Volim te. Punca je bazični punk rock z dodatkom pihalne sekcije, ki okrepi spevnost, v kateri so humor, direktnost, najstništvo. Mimogrede, del besedila celo na Bandcampu manjka. Z razlogom, saj gre za adolescentsko željo po ... no, tem. 

Zasedba Sintetika je že posnela najbolj sporočilni komad, in sicer na kompilaciji Ubrano (2016). Nasilje je bil krut, trpek pogled na drugo stran stene. Tokrat v Kapitulaciji steno lastnih demonov trese, vanjo vrta in praska ter nažiganju navkljub kapitulira. Nekaj veličastnega je v takih kitarah in celotnemu paketu, ki iz dveh minut naredi ep. Nadgradnja Zadrege iz Stripa je dvominutna doza (samo)kapitulacije, vredne truda. 

Morda lajtmotivno ključni komad na letošnji plošči je Tovariš moj. Primož Turk & Skrajneži po pesmi Le huda zima bo tokrat ne poženejo motorke, kot so to storili na kompilaciji Strip. Psihedelična, skoraj mračna elektroakustika je občasno kabaretna, vendar to ni ne šov ne predstava. Turk s Skrajneži priklicuje skrajnost izgube. Take neodkrite, univerzalne. Tovariš moj pove manj kot nakazuje, resnica nikdar zares ne pride na dan, kar pa ni bistveno: »Odšel je stran, ga več ne bo, v svetlobni snop, tja, kdo ve, kam«. V trpke skomine zadihanega mola s snopom izmuzljivega dura. To je primer skladbe, ki dokazuje, kako živa je še vedno lahko dobra stara kantavtorska forma s ščepcem bendovskega okvirja. 

In potem prileti Nčodnč. Osnova, deblo, gozd, paradni kočevski bend, ko gre za kompilacije Kočevje špila. Gagu, kjer gostuje Maca (Svete), prileti s konkretnim, izpiljenim, zadušnim rifom. Neizprosno žaganje na žagi, imenovani Nčodnč. Macino gostovanje benda ne osveži ali pomladi toliko, kolikor ga aktualizira in napita z udarnostjo. Dinamično, eksplozivno. Materinščina tokrat najbrž ne bi imela tako bombastičnega bumbumanja, kot jih ima v angleščini Gagu. In na koncu še napotek: nikdar ne hodi skrušen po ulici, ne, bodi velikan in jahaj nevihto. 

Da Kočevje ne le premore, ampak konkretno zmore osnove raznolikih žanrov, je glavna značilnost kompilacije Zadnjič?. Saj ne, da predhodnice tega niso imele. Ampak tokratni preskoki so že na zgodnji točki, če album poslušate po vrsti, zelo siloviti. Prepričljivi zato, ker so skoraj diametralni. Vorda (Davor Jelenovič) to pokaže v skladbi V imenu rapa, prvem rapovskem štiklu na plošči. Klasični post-old-school in v njem je dovolj kilometrine, kar je Vorda zmogel že na svojih treh albumih. V imenu rapa zdaj le vrača gesto. To naredi s prepričljivo samozavestnim ponosom: »Kompilacija, kompas, navigacija / Kočeuje nima repa, pa z Logatca bacim ga / Taube sredi beat, Vorda pol nagači ga / Da ta banda kej za bengat dol na placih ma«. Ni kaj, Kočevje je zelo odprto. 

Preskok v treh komadih, od metala prek rapa do rockabillya, naredi iz Zadnjič? zabavno kompilacijo. Rockabilly Queen v izvedbi The Over Drive Cats je čista, četudi zlovešča zabava. Doslej je skupina na kompilacijah že iskala mačji pretep (A Real Cool Cat) in stiskanje na plesišču (Cheek to Cheek), za tokratni ples pa je izbrala bolj filmske motive. 

ClaudiZu je najbrž letošnji najkonkretnejši primer, kako se sodelujoči razvijajo, rastejo. Klaudija Jaketič se v Tako malo objame v svetlobo, ki je tokrat še svetlejša, ampak z ravno pravimi, četudi redkimi temnimi odtenki senc strasti. Tako malo je razcvet, dih, srčnost, ki je v pesmi Le Misel (2021) in Tebe, ki te ni (2020) pokukala na dan, zdaj pa doživela skoraj popevkarsko verzijo. Ne tiste televizijske, temveč za odprta ušesa toplih src. Biser plošče. 

Če bo Zadnjič? kaj zaznamovalo, bodo to brutalni preskoki. Sledi namreč ljubljanski NeSeBat, ki se v mraku nariše kot zgodnje punkovski udarec, ki se ne ubada z ničimer drugim kot s pošiljanjem gesla. Vse je podrejeno konceptu. Ne Slišim Te! je poklon zgodnjemu slovenskemu punku, ki se je kasneje skoraj opravičeval za kvaliteto posnetkov, NeSeBat pa zdaj deluje, kot da je pošteno garal za točno tako hrumeč, pust, suh zvok, kjer je vse podrejeno skoraj konstruktivističnemu in psihedeličnemu punkovskemu rohnenju. Presežek svoje sorte in gostovanje, vredno kočevske specifike. 

Če smo kdaj v preteklosti zasedbi R.A.M. Session očitali preveč orglarjenja, je Knights of Metadonia (izvirno poigravanje z naslovom znanega štikla Muse) najbrž vrh prispevkov h kompilacijam iz ojačevalcev tega benda. Ta se udobno, premeteno, ponosno počuti v lastni koži. In ta neskončnost je uspešna, ker prinaša poln komad o praznini naslednjega dne, praznih belih zidovih in totalni sedaciji. Primož Repar v vokalu odmerjeno išče neskončnost z vprašanjem, kako izstopati, ko pa je bilo že vse povedano. Zasedba R.A.M. Session je viteštvo metadonstva povzdignila na raven družbe. Sijajno. 

Temu, da Kočevje res špila, se lahko zahvali Goranu Bilbiju. Kadar se ga umesti nekam na sredino, izpade kot skit. Predah. Kitarska odisejada, ki v skladbi Viktori slavi spevnost odmevnih akordov ob modalnih (in moralnih) solažah. Spet, še vedno je dokaz, da si Kočevje veliko upa. Bilbija tokrat na koncu komad skoraj razdre, da bi ga potem zložil nazaj v harmonijo zmagoslavja. 

Patina zna biti presenečenje, lahko pa tudi polnopomensko polnilo. Že res, da so pesmi o koronavirusu skoraj samoumevne, toda Virus je tako na prvo žogo, da bi bilo po svoje škoda, če takega komada ne bi bilo. Bi manjkal sprotni časovni podpis. Težko je oceniti, ali gre za neorealizem, satiro ali zajebancijo. Patina namreč prinaša banalni refren, ki pravi: »kriza, kriza, panika, kriza / odzvanja mi v ušesih / kriza, kriza, panika, kriza / virus je v glavah in v telesih«, a je obenem tako speven, da bi v kakem drugem desetletju postal hit časa. Patini hkrati uspe postreči z zapacanim rockovskim zvokom, kakor da gre za prepričljivo slovo od zadnjega žura. Z virusom in zaradi njega. 

Da je Zadnjič? (pre)zajetna kompilacija, se pokaže pri gostujočih John Dear, ko se sunkoviti preskoki ne obnesejo več v celoti. Future History je na načelni ravni dovolj nažigaški, ampak mu zmanjka pri sporočilnosti, in to ne samo zaradi težko razumljivega angleškega besedila. To ni komad, ki bi dal, kar dajo preostali kitarsko naviti štikli, je pa dobrodošel primer čezmejnega sodelovanja. 

Potem je tu BennT, ki, če smo zadeli, pomeni nadgradnjo dvojca Nika & Nejc, ki sta že sodelovala na kompilaciji Kočevje špila. Skupinska podlaga nudi več zlasti v dvojnem vokalu, toda komad obvisi nekje med blues rockom in pop rockom. Za tako dvojino je bila Pleševa precej bolj dosegljiva in občutena kemija. A to ne pomeni, da pesem Greva drugam ni hvalevredni poskus. Le ne izpolni svojega potenciala. 

Zasedba No Comment tokrat ni naredila velikanskega štikla, kakor z lanskim Ne verjamem, niti ni mogla povzeti aritmičnega utripa kompilacije, ki je do te točke res nabor. Aga je bazični nažigaški filer z željo po eskapizmu: »Nočem biti tu / nočem biti sam / nočem več živet / podira se mi svet«. Čakanje in iskanje s soncem obsijanega dne je vnaprej obsojeno na neuspeh. No Comment je posnel že boljše stvari za kompilacijo, se pa pozna, da bend še vedno rad pokaže, zakaj je to sploh delal na samem začetku. Ter zakaj še igra. Kar je tudi nekaj. 

Dirty O.G., ostalina Gottschee, ne obuja neposredno spomina na 5’00 of Fame in Za narodov blagor (2000). Ni treba, storjenega je bilo že več kot dovolj. So pa povabili Murata in tako prikazali, da si Kočevje gladko podaja rime sem in tja, do prestolnice in nazaj. Ni panike je ohranjanje forme, predvsem tekstopisne. 

Marko Padovac v Izgubi izpade neverjetno retro, skoraj prikupno. Preko meje, a ne državne, temveč časovne in žanrske. Kajti glede na to, kako elektronska je bila lanska Pesem zanjo, je Izguba 180-stopinjski obrat ter primer, kakšno razliko lahko prinese eno samo leto v zgolj dveh komadih. Izguba bi bila nekoč legitimen lokalni (disko) hit z večnim potencialom za kaj več. Prikupen kitarsko naštartani izdelek, željan popa. Kot demo, ki je od najstniških let čakal, da bi postal komad. 

In ko se že sprehajamo po cesti spominov: Pavle Benič se skoraj beatlovsko opre na kitaro ter ob njej mrmrajoče prepeva, kakor se je nekoč. Brez olepševanja, s strunami, ki skušajo biti uglašene, a jim ni treba. Studijski posnetek, ki bo vedno deloval kot »live« živoprstni odtis šumov in drsenj skrite želje, ki kljuva na plan. Ostra modrina, prav do srca. Komad, ki bi morda še bolje deloval na samem koncu.

Ko iz ozimnice prihrumi Hosta Pankeroschima, se Zadnjič? zarola domala na novo, kot motorka, ki požene novo rundo v hosti in priganja. Nedvomno najbolj eko štikl. Nujno potreben, tak referendumski, a niti malo političen. Kajti od hoste živimo, in ko to spoznamo, smo vsi eno in isto. Če kdo, potem Pankeroschim ne bo dopustil, da bi Kočevje špilalo zadnjič. 

Sebatage se vrača s spevno, taborniško Malo sreče. Če je zasedba v pesmi Želel bi si na Zastonj (2015) tavala v eskapizmu, je tokrat več kot povezovalna. To je skoraj himna, in to v časih, ko »so panični ljudje, vsak nase misli / humanosti skoraj da ni / je vse več zlobe / vse več laganja / vse več človeških zveri«. Sebastjan Vukan s spevnim vokalom iskreno želi deliti vsaj malenkost sreče. Kreslinovsko, ponarodelo, čezmejno. Efekt otroškega zborovskega petja ob koncu pa komad učinkovito ponese do najlepšega momenta na plošči. 

Zadnjič? ima za konec še občutek za tradicijo. Roman Zupančič je špilal že o marsičem in na marsikak način. Zdaj pa se s Pokrij me noč vrne k zasedbi Zadnji taxi in k artikuliranemu, viskoznemu, eteričnemu, nočnemu petju. To je nekaj povsem drugega, ne nujno nepričakovanega. Zupančič se potopi v noč, zakrije v krike, film, kitaro, klaviature, eskapizem. 

Po nokturnu dolgo pričakovani konec pripade Janeku. Lani je Jan Jarni v duetu Zdenek in Janek stal na začetku z vesoljsko ... In se vrti, zdaj pa je Odsev neke vrste sporočilo post festum. Le tega ne vemo, ali s tujih planetov ali pa je to že potopis po vrnitvi na planet, imenovan Kočevje. 

Kočevje špila bi z (ne)jubilejnim vprašajem na Zadnjič? lahko izpadlo kljubovalno. Nemara celo zastarelo ali, še huje, prezgodaj nostalgično. Pa ne gre za nič od naštetega. Kočevje špila podčrtano in načrtno podpisuje spreminjajoči se čas. Kakor je že v osnovi nastala kompilacija, takšna bo obstajala tudi v bodoče. Le da z drugačnim zanosom, ki pa ne bo tako sunkovit, četudi ve, da gre za proces. Točno takšen, ki je iz pomanjkanja navrgel prvo kompilacijo. Ja, to je konec neke dobe, a ne kreativnosti. Do devete izvedbe se je zvrstilo 34 izvajalcev. Na deseti je kar 24 skladb različnih izvajalcev. Pozna se karantenskost. Ampak kočevskega špilanja v digitalnem ne bo nič manj, vsaj v kratkem ne. In ne, dokler še vabijo na majsko predstavitev. Kajti brez živega nastopanja te pač ni. Predstavitev tokrat morda res ne bo imela klubske, decembrske kolektivistične moči, ampak bo pa. Zadnjič? Niti slučajno.