Enoročno ploskanje beatov

Nekoč dvojec in danes skoraj samostojni projekt Igorja Vuka BeatMyth pomeni raziskovanje znotraj in, kar je še pomembnejše, onkraj izrazito klubskega žanra electro brejkov. Skoraj samostojni pravim zato, ker je tri posnetke na albumu One Hand Clap pomagal do konca speljati Boštjan Pirnar, in kot je že ustaljeno, saj je sodeloval tudi pri prvih dveh ploščah, je pri treh glasilke trošil N'toko, večje presenečenje pa je vokalni prispevek Luke Prinčiča oziroma Nove DeViatorja, ki med drugim vozi izjemno dejavno založbo Kamizdat, kjer je plošček izšel.

Plošči One Hand Clap lahko torej zaploskamo, in to z obema rokama, saj v kategorijo žanrskega plesnega albuma vnaša prepotreben odklon od norme.

Breakbeat je bil kot sodobni klubski, plesno elektronski žanr v raznih ohlapnejših različicah pri nas še najbolj zastopan prav v krogih, ki so bili tako ali drugače povezani s Prinčičem (oziroma Dj Novo, kot se je takrat klical v didžejski vlogi). Najprej so bili to Hardhop Chill Up Explosive večeri, ki jih je v drugi polovici 90. let ob sredah v klubu K4 organiziral v navezi z didžejem Trypnom (kasneje Dj Nujem), v novem tisočletju pa je šlo za ekipi Edge Department in Code.EP. Danes »breaks« večerov pri nas praktično ni več, enako redki so didžeji, producenti in gostovanja.

Ob pomanjkanju sorodnih domačih praks bi glasbo BeatMytha torej precej grobo lahko kontekstualizirali s koščkom delovanja Prinčiča oziroma Dj Nove oziroma Nove DeViatorja, kot se mu v glasbeno ustvarjalnem kontekstu reče dandanes. Tako kot Prinčič, kadar se je lotil bolj klubskih obratov, tako namreč tudi Vuk stavi na bolj sintetično plat brejkov, na breakbeat s punkerskim udarcem in distorzijo. Z neizprosnim ritmom, bobni, ki silijo v ospredje in si tam svoj prostor zlahka izborijo. Stavi tudi na nepredvidljive razvoje in izrazito, včasih kar divjo dinamiko posnetkov, na stalne permutacije in na subtilno uporabo semplov, a bolj v detajlih kot brezsramnih zankah. Na mestih z močno uigranim in logično utečenim N'tokovim vokalom, ki včasih zavzema vlogo klasičnega hajpmena, ki so z nametavanjem parol in enovrstičnic tako značilni za kulturo zvočnih sistemov, drugič klasično emsijevsko, s pravimi taktnimi kiticami in refreni.

In prav detajli so tisto, česar pri novi plati projekta BeatMyth ne manjka in s čimer izstopa iz preseka trenutne brejkerske ponudbe. Ogromno je komaj slišnih ritmičnih miniatur in raznih tehničnih fintic ter domislic, ki glavnino dodobra pretresejo. Če je osnova dokaj rigiden žanr, ki se v zadnjih petnajstih letih ni ključno spreminjal, pa prekletstvo forme Vuk pričakovano (je namreč vešč studijski mojster in zvočni inženir) premaga tako z zavidljivo tehnično iznajdljivostjo in znanjem kot z idejami, ki niso nujno vezane na klubske podije. Da ne bo pomote, One Hand Clap je v prvi vrsti plesni album, album ki najbolje zveni na klubskem zvočnem sistemu, ki je namenjen klubski porabi in na katerem prevladujejo eksplicitne »drmalice«. A Vukove ideje niso zgolj sužnje ritma, vprašanje, »ali bi to delalo na plesišču«, pa ne paradigma, nikakor ne rigidno in slepo vodilo projekta. 

One Hand Clap je v svoji podstati žanrski, izrazito brejkerski plošček. Je energično klubski, a hkrati dovolj igriv, da ne gre zgolj za suhoparno pragmatičen izdelek, funkcionalno zbirko plesnih kosov, namenjenih predvsem klubskim vrtljajem. Niti ni preračunljiv kupček skupaj nametanih klubskih singlic. Plošči One Hand Clap lahko torej zaploskamo, in to z obema rokama, saj v kategorijo žanrskega plesnega albuma vnaša prepotreben odklon od norme. Ne boji se vpeljati manj vsakdanjih idej, nepričakovanih obratov in ekskurzij v manj znane kotičke. In vse to dobimo v tehnično brezhibnem paketu.