Eurosonic 2023

Eden svetovno najpomembnejših in hkrati največji evropski showcase festival, Eurosonic Noorderslag (ESNS), je 37. edicijo po dveh koronsko digitalnih letih ponovno predstavil v živi obliki. Nizozemsko mesto Groningen se je ob tej priložnosti za štiri dni preobrazilo v tempirano glasbeno krajino, strokovno učilnico in (s)poznavalsko tržnico, kjer poskušajo glasbene profesionalke in ustvarjalci uresničiti svoje mnogotere cilje. Eurosonic je živo stopnišče glasbenega uspeha. Po njem se vzpnejo tisti, ki so pripravljeni na naslednji korak, pri čemer morajo zadostiti mnogoterim pogojem: da so zanimivi glede na velikost vzpostavljenega občinstva, da pustijo odtis na družabnih omrežjih, izstopajo z glasbeno unikatnostjo ali izjemno zgodbo, so kompatibilni z določenim tipom dogodkov in medijev, na katerih bodo imeli priložnost nastopiti, in da navsezadnje imajo (oziroma jih bodo dobili od festivala dalje) managerke, bookerje, promotorke, piarovce, založbe itd. za prodor v tujini. Leto 2023 je bilo posebno zanimivo za spremljanje razlik med slovenskimi ustvarjalci na Eurosonicu. Čeprav so v prejšnjih letih Slovenijo že predstavljali v tujini profilirani projekti in gre domače glasbenike po kakovosti postaviti na isto raven kot tuje, pa daje karierna zasnova ustvarjalk, kot so freekind. in July Jones, vedeti, kakšen je pravi recept za uspeh. Vse so z ekipo na domačih in tujih tleh spletle nove mreže in povečale prepoznavnost.

Za veliko večino glasbenic in glasbenikov je dogodek priložnost za poskus preboja v krogotok živih dogodkov. Festival vodilno vlogo pri odkrivanju novega talenta izraža tudi s časovno umestitvijo. Odvija se januarja (letos med 17. in 21.) in v prihajajočih dvanajstih mesecih se bo odmev njegovega mreženja čutil v programih festivalskih in klubskih odrov. Čeprav glasbena industrija ni zla piramidna shema, so zaradi velikega števila nastopajočih in delegatov projekti že vnaprej nenapisano razvrščeni glede na hajp oziroma podporo, ki jo imajo. V pol tedna se na 40 odrih predstavi 322 projektov, pri čemer ti tvorijo uradni festival, na njegovem obrobju pa mnogi bari in druga ad hoc prizorišča gostijo samoorganizirane dogodke. Slednji pokrivajo predvsem nizozemsko sceno, v danem trenutku morda še nedoraslo ali nezanimivo za prodajno usmerjenost profesionalcev, ki pa, nepovezana s komercialnim populizmom, vendarle predpostavlja zrelost ustvarjalcev. Povedano z drugimi besedami, na Eurosonicu si nastopajoči svoje sanje že zamišlja kot udejanjeno resničnost. 

Med letošnjimi festivalskimi izbrankami in izbranci so Slovenijo zastopali freekind., Pantaloons in July Jones, slednja je bila tudi nominirana za nagrado Music Moves Europe Awards, ki jo je tudi dobila. Ko gre za povezovanje Slovenije z našimi udeleženci, pa je treba biti previden, saj v primerjavi z drugimi Slovenija ne nastopa kot nacionalni, enotni, finančno in organizacijsko podkrepljeni lobi. Delegati so delovali kot individualni akterji, resda pa je bil SIGIC v očeh nedomače javnosti zagotovo v vlogi glasbeno izvozne pisarne, čeprav to pravzaprav ni, vsaj kar se tiče redne podpore izvažanja v tujino. Odlično bi bilo, če bi v prihodnosti sam ali pa kdo drug tudi formalno nastopil v tej vlogi. Na festivalu je tako SIGIC neposredno sodeloval v mreži HEMI Music Hub, ki nagrajenim zasedbam iz srednje in jugovzhodne Evrope ponuja možnost usposabljanja in koncertnega udejstvovanja ter podpira posameznice in posameznike pri izvedbi poslovnih idej.

Slovenskost je tako postala eden izmed opisnih pridevnikov v informacijskih zapisih, poleg žanrske usmeritve in preteklih dosežkih. V nasprotju, denimo, s še vedno vztrajajočo britansko poetsko disonančno kitarsko sceno ali sveže utrjenim španskim urbano-folkovskim izrazom pa ta sama po sebi seveda še ni določevala stila. Nasploh postaja tekmovanje pod nacionalno-glasbeno oznako (zamišljanje severnoevropskega hladnega popa, francoske nenavadnosti, vzhodnoevropskega sintwavea ipd.) na showcase festivalih relikt preteklosti. Projekte namreč večinoma tvori glasbeno mednaroden zemljevid povezav, ki ni toliko scenski kot stilsko napajalski. Geografska bližina do določenih klubov, šol ali drugih sorodnih zasedb je manj pomembna kot globalizirano digitalno kroženje skupnosti. Tako lahko pritrdimo trditvi organizatorjev o fokusu na lokalizacijo ustvarjalcev, kar je bilo še posebno vidno v primerih modernizacije tradicionalnih izrazov. A vrednost projektov je na žalost relacijska. Dlje ko so umetnice od središč moči glasbene industrije, dlje so možnosti za uspeh. Eurosonicova Evropa se tako generalno manjša, čim bolj južno ali vzhodno poslušalka usmeri uho. Kar sovpada z močjo industrije določenega predela, hkrati pa moramo v zakup vzeti še to, da organizatorji seveda dajo primat domačim, nizozemskim projektom (ena tretjina programa). Je pa, kar se prostorske porazdelitve tiče, festival odlično zasnovan, saj so posamezni klubi, med seboj oddaljeni ne več kot pet do dvajset minut, gostili stilsko zaokrožen program. Kar se fizične dostopnosti festivala tiče, je treba omeniti še skrb za gibalno ovirane, kar je na žalost zaenkrat še redkost.

Začetno igralno polje je bilo za nastopajoče organizacijsko izenačeno, njihova kvaliteta nevprašljiva, manj pa jih je resnično posedovalo tisti nekaj več, naj gre za unikatnost, performativnost ali prodajno vrednost. Eurosonic predstavlja zgornjo, popularno domeno alternativne sfere, je protipol mainstreamovski komerciali in hkrati splošno privlačna drugačnost, v katero pa se slovenske ustvarjalke in ustvarjalci vključujejo različno. Hrvaško-slovenski duo pianistke in vokalistke Sare Ester Gredelj in bobnarke Nine Korošak Serčič, ki nastopa pod imenom freekind., grize v skladateljsko čvrst neosoul. Projekt je na festivalu izstopal že zaradi majhnega števila z jazzom kontekstualiziranih projektov, še zlasti pa v primerjavi z aktualnim hiphopom, ki se je v preteklih letih ponovno uveljavil kot eden osrednjih popularnih glasbenih žanrov, čeprav je tiha, a močna introspekcija še vedno bolj domena indie tekstopisja kot pa sopotnica raperskega glasu. Dvorana Rabostudio prizorišča Forum je bila že pred koncertom, med tonsko vajo dua, precej zapolnjena, kar je bil za glasbenici določen pritisk; vendar občinstvo ni bilo nestrpno, prej v pozitivnem pričakovanju. freekind. stavi na self care hiphop sladkih eskapizmov ter polnovrednih moralizacij o življenjskih vrednotah in premagovanju težav. Sarina in Ninina glasba je blizu slehernici, ki se v objemu navidezno dinamičnih struktur v njej najde kot glavni lik. Glasba je stilno predvidljiva in uravnoteženo zasnovana, izvirnejši oziroma bolj raziskovalni elementi pa redki, celo preredki, da bi razbili občutno perkusivno monotonost. V celoti vzeto, duo freekind. prepriča z vzpostavitvijo stika z občinstvom in z oblikovanjem individualne izkušnje, saj dajeta glasbenici poslušalki občutek zavitosti v glasbeni mehurček mehke varnosti.  

Na sredinem večeru se je po lanskoletnem videopretočnem debiju v živo predstavil pop-jazzovsko zviti trio Pantaloons, ki je nastopil v Der AA-Theater. Zasedba, ki deluje od leta 2016, je maja lani izdala prvenec Zbounce in v zadnjih letih sodelovala na lepem številu showcase festivalov in drugih dogodkov. Njen adut je absolutna živost elektrificiranega ozračja plesne godbe. Zmeraj prisotna domišljena teatralnost nastopa je bila v zraku tudi v Groningenu, le da tokrat za par odtenkov manj uličarsko intenzivna kot običajno. Glede na univerzalen in vedno aktualen človeški apetit po muziki za dobro počutje je mednarodno zanimivi recept Pantaloons kratkoročno več kot navdušil, v kontekstu osemletnega delovanja projekta pa je v oči bodlo oklepanje železnega repertoarja hitov. Začetna odprtost in bogato stilsko oplajanje, izvirajoče iz pripadnosti novemu valu jazza, sta se v tem projektu sedaj močno zmanjšala. Ta specializacija pa istočasno pomeni optimizacijo sredstev, vsaj če Pantaloons cilja na glasbeno sceno kot doživljajsko industrijo, v kateri je trio prvovrsten in tehnično dovršen zabavljaški proizvod.

Kot zadnja slovenska predstavnica je v četrtek v veliki dvorani Grand Theatre nastopila July Jones, ki je bila isti večer ena izmed petih prejemnic nagrade Music Moves Europe Awards (v vrednosti 10.000 evrov). Njen bojevito osebni pop, zagledan v elektronsko prihodnost, deluje v liniji Coucou Chloe, Rine Sawayame in Charli XCX, torej z vizijo, da zareže v ustaljeno pop produkcijo. Ustvarjalkino delo odlikuje kreativna dvojnost silovitih ekstrovertiranih hitov in šepetajoče pogubnih balad, pri čemer Jones izvedbeno vokalno ter energetsko profesionalno preklapljala med tema pristopoma. Vendar se prav zaradi tega preklapljanja ni mogla docela razviti atmosfera nobenega izmed polov, zato je pozornost občinstva občutno nihala. Ob Joostu in Konstrakti & Zemlja gruva je bila July Jones ena redkih projektov, ki se lagodno znajdejo v performansu zvezdništva, posebno ko v zakup vzamemo, da je na precej velikem odru nastopila sama – v celoti ga je zapolnila z lastno energijo. Takšen pristop vzpostavi določena pričakovanja pri občinstvu, ki umetnici je iz roke, vsaj sodeč po posnetkih z družabnih omrežjih. Vendar je za Eurosonic morda malce manj učinkovit. Ne glede na kakovost nastopa si namreč glasbene profesionalke in profesionalci na showcase festivalih le izjemoma sebe zamišljajo kot del navadne publike. Tako je medkoncertni poziv ustvarjalke, naj se ji pridružimo in počepnemo, naletel na gluha ušesa in je v širšem smislu pokazal razliko v vzvišenosti alternative do idealov slave v popu, ki se še vedno nagiba h klasičnemu rockerstvu.

Eurosonic je živo stopnišče glasbenega uspeha. Po njem se vzpnejo tisti, ki so pripravljeni na naslednji korak, pri čemer morajo zadostiti mnogoterim pogojem: da so zanimivi glede na velikost vzpostavljenega občinstva, da pustijo odtis na družabnih omrežjih, izstopajo z glasbeno unikatnostjo ali izjemno zgodbo, so kompatibilni z določenim tipom dogodkov in medijev, na katerih bodo imeli priložnost nastopiti, in da navsezadnje imajo (oziroma jih bodo dobili od festivala dalje) managerke, bookerje, promotorke, piarovce, založbe itd. za prodor v tujini. Leto 2023 je bilo posebno zanimivo za spremljanje razlik med slovenskimi ustvarjalci na Eurosonicu. Čeprav so v prejšnjih letih Slovenijo že predstavljali v tujini profilirani projekti (npr. zalagasper leta 2020, Torul leta 2019, Širom leta 2018) in gre domače glasbenike po kakovosti postaviti na isto raven kot tuje, pa daje karierna zasnova ustvarjalk, kot so freekind. in July Jones, vedeti, kakšen je pravi recept za uspeh. Vse so z ekipo na domačih in tujih tleh spletle nove mreže in povečale prepoznavnost, kar se na primer ni posrečilo lanskoletnemu predstavniku Hauptmanu brez ekipe in na digitalni ediciji festivala, čeprav je stilsko in po kakovosti soroden projektu freekind.

Po vsem slišanem bo Eurosonic še naprej krojil glasbeno podobo evropskih sredinskih alternativnih prizorišč in dogodkov. Vseeno pa letos nismo dobili definitivne zmagovalke festivala, kakršen je v preteklosti na primer bil bend black midi. Na drugi strani je pozitivno, da se širi nabor žanrov. Letos sta bila to ambientalna in sodobna klasična glasba, hkrati precej stereotipizirana v predstavljenem izrazu, pa afrobeat ter drill, ki iz nabora glasbenih manjšin postajata temelja popularne kulture, ob starešinah popa in rocka. S širjenjem žanrskega nabora se slovenskim ustvarjalkam in ustvarjalcem ni treba bati, da ne bodo zanimivi za tujino. Kar se tiče delovanja, naj si za vzor vzamejo nekatera letošnja imena, še bolje pa bi seveda bilo, če bi jih pri tem podprle kake slovenske organizacije. Kot rečejo projektni misleci, zgledujmo se po primerih iz tujine.