Ex/odus radosti, ali Apolitični koncert za talent, vizo in neskončni aplavz

Migrantska problematika se, kot se zdi, spretno izmika opaznejšemu odzivu slovenske glasbene javnosti, še posebno njene klasične veje. Kljub temu se je nekaj glasbenih organizacij odločilo polnokrvno izpolnjevati svoje umetniško poslanstvo v podobi ogledala družbe. Spomnimo se predstave Všeč si mi, ki jo je v pretekli sezoni postavila Glasbena matica Ljubljana. Letos se je odzvalo Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG) s predstavo, ki noče biti predstava, temveč koncert; s predstavo, v kateri glavno vlogo igra delovna viza; s predstavo, ki od človeštva – večno potujoče množice ljudi (katerih življenje je, četudi preživeto v celoti na enem in istem mestu, eno samo potovanje) – zahteva neskončni aplavz; predstavo, ki eksodus s ciljem prepevanja Ode radosti predstavi v tako meseni, krvavi, kosmati, preznojeni in objokani, a hkrati nasmejani podobi, da opazovalca predrami do te mere, da se zave: »Ne spremljam gledališke predstave, temveč opazujem ljudi, ki na odru ne igrajo.« Kajti na ta oder so prišli – od nekod, iz neke preteklosti, po neki poti, in sedaj tukaj, ravnokar in vpričo nas, gradijo svojo sedanjost in prihodnost. Poleg tega da so izvrstno opravili nalogo glasbenikov, so bili člani ansambla v predstavo vključeni tudi kot igralci, in sicer v spremljevalni vlogi množice, ki dogajanje komentira. S tem je predstava dosegla še večjo prežetost glasbe in besede, kot smo je vajeni.

Predstava Ex/odus radosti je nastala na pobudo Maje Gal Štromar, ki je k pisanju Dnevnika neke migrantke spodbudila Jeleno Susnick. Ta je kot migrantka v času zadnjega vojnega konflikta v Beogradu zapustila svoje mesto ter poiskala mir in nove priložnosti v Sloveniji. Maja je Jelenin Dnevnik priredila za izvedbo na odru, glasbo pa je prispevala Natasha Bogojevich. In tako je po besedah ustvarjalk z veliko improvizacije, prilagajanja in umetniške svobode nastala »predstava, ki to ni«. Premierno izvedbo je doživela 30. junija letos v ljubljanski Stari mestni elektrarni, tokratno (v letošnji sezoni zadnjo) ponovitev pa smo lahko spremljali v dvorani stolpa kranjske Layerjeve hiše, in sicer v ponedeljek, 16. septembra.

Danostim prostora se je spretno prilagodila režiserka Eva Hribernik, ki z SKGG-jem redno sodeluje in se enako dobro znajde v vsebinsko in slogovno pogosto zelo različnih predstavah. Glavni vlogi, govorjeno vlogo, ki predstavi izkušnje, zajete v Dnevniku neke migrantke, ter peto vlogo, ki (paradoksno) daje živi glas sicer mrtvemu pravnemu jeziku pravil in omejitev hladne evropske birokracije, sta interpretirali izvrstni Maja Gal Štromar in Katja Konvalinka (predsednica SKGG-ja in producentka predstave). Skozi njun dialog se nam na kruto neposreden, a sočen in pogosto z osvežujočim črnim humorjem prežet način približa problematika, ki je hkrati migrantska, feministična in v tem globalna, hkrati pa povsem intimna, človeška, eksistencialna. Migrant (torej žrtev) ni samo (klišejsko razumljeno) moški iz oddaljene dežele, temveč tudi ženska, umetnica, soseda. Sobivajoči krutosti in sočnosti besedila je povsem sledila tragikomično zveneča in s parodijo prežeta glasba Natashe Bogojevich, ki so jo poleg Katje Konvalinke interpretirali Milko Jurečič na violini, Katarina Kozjek na violončelu, Luka Železnik na flavti, Urška Sikovšek na klarinetu ter Darja Mlakar Maležič na klavirju. Poleg tega da so izvrstno opravili nalogo glasbenikov, so bili člani ansambla v predstavo vključeni tudi kot igralci, in sicer v spremljevalni vlogi množice, ki dogajanje komentira. S tem je predstava dosegla še večjo prežetost glasbe in besede, kot smo je vajeni. K učinkovitosti celote je veliki meri pripomogla tudi s simboliko jasno obarvana vizualna podoba, ki jo je zasnovala Nastja Mezek. Vse sestavine te zanimive, zabavne, družbenokritične in aktualne predstave so se v celoto povezale pod taktirko pripovedovalke same, Jelene Susnick – migrantke, umetnice, borke, dirigentke.