Fauvel '86 2019

Kultno skladbo Fauvel '86 Lojzeta Lebiča, ki je privabila bolj obče poslušalstvo kot tudi glasbene sladokusce, je na letošnjem letnem koncertu 18. maja po 33. letih ponovno izvedel Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Tokrat je partitura, ki ne predstavlja le ogromnega interpretativnega zalogaja, temveč zahteva tudi usklajevanje in sprotno obvladovanje različnih razsežnosti te večumetnostne skladbe, izzvala dirigentko Jerico Bukovec. V izvajalski ekipi so bili poleg dirigentke in njenega asistenta Aljaža Bastiča še koreografa Nina Fajdiga in Milan Tomášik ter scenografka in kostumografka Jasna Vastl. Inštrumentalne dele – nekateri so v novejši, predelani različici partiture dodani – so izvedli Luka Ferrini na klavirju, Izidor Erazem Grafenauer na lutnji in kitari, Franci Krevh in Matevž Bajde na tolkalih ter Tomaž Sevšek na orglah. Glasovi recitatorjev na traku so bili vzeti iz krstne izvedbe leta 1986, interpretirajo pa jih Boris Cavazza v vlogi Fauvela, Polona Vetrih v vlogi Fortune in Aleš Valič v vlogi Pripovedovalca. Omeniti je treba še Jeleno Ukmar Lebič, avtorico libreta, ki je nastal na podlagi več virov. 

Izvedba Fauvela '86 slovenskemu zborovskemu svetu, ki je prepogosto zazrt v ne(samo)kritično romantično sanjave harmonizacije, nastavlja ogledalo, ob kakšnem gradivu bi se pravzaprav morali nenehno glasbeno in družbeno preizpraševati tako izvajalci kot poslušalci in prebivalci tukajšnjega (tudi glasbenega) življenja.

Lojze Lebič je v naslovu skladbo literarnozvrstno opredelil kot »zgodbo« in se s tem izognil pomenskim zvezam z zgodovinskimi glasbeno-dramskimi okviri. Fauvel '86 torej predvsem pripoveduje: pripoveduje zgodbo o človeku, človeštvu in zgodovini katerega koli časa, tudi zdajšnjega. V tej pripovedi je poslušalec pravzaprav opazovalec; kontemplativno spremlja dogajanje, medtem ko so izvajalci eno uro v izrazni intenziteti vpeti v nenehno soustvarjanje glasovnih, inštrumentalnih, gibnih in igralskih vlog. Tovrstna partitura zahteva močne in vzdržljive izvajalce. Pri tem je predvsem v pasusih s poudarjenim pevskim elementom APZ-ju zmanjkalo nekaj glasovne gostote in moči, katerih tako maloštevilna zasedba kljub kakovostnim posameznikom ni uspela izraziti v taki meri, kot bi si želeli. Neizrazita so ostala številna kompleksna sozvočja, glasovna in izrazna neenakovrednost posameznikov pa sta okrnili sporočilnost nekaterih solističnih delov. Glede na to, da se izvajalci niso odločili za koncertno izvedbo partiture, bi se morale zmožnosti razmeroma majhne pevske zasedbe bolje pretehtati vnaprej in uskladiti z zahtevno gibalno plastjo predstave; nekaj težav bi odpravilo že ozvočenje pevcev v gibanju. 

Vloga, ki jo zboru namenja skladatelj, je zahtevna in izrazno večplastna: zbor zgodbo na eni strani komentira oziroma je sam njen nosilec, na drugi strani pa inštrumentira dramaturško dogajanje s šepetanjem, vpitjem in podobnim kakofoničnim izrazjem. Vse to zahteva od zbora nenehno glasovno preobražanje, kar je APZ izpeljal suvereno in prepričljivo. Gibno-igralska vloga, ki je deloma že predpisana v partituri, zahteva od pevcev več kot le glasbeno poustvaritev. In ne glede na manjšo usklajenost gibanja pevcev je to element, ki daje APZ-jevi izvedbi dodano vrednost ter jo poleg njegove pevske vloge in vključitve ekipe različnih ustvarjalcev uvršča med ključne zborovske dogodke.

Fauvel ’86 je zelo jasno strukturirana skladba. Vsi pasusi prinašajo vsebine v skupno zgodbo o različnih podobah človekovih čednosti in nečednosti, s tem da deli ene zgodbe v lebičevskem svetu izrazno in kompozicijsko ostajajo povsem vsaksebi. Dirigentka Jerica Bukovec je prizadevno in intenzivno krmarila med ritmičnimi tolkalskimi pasusi, zborovskimi zvočnimi premiki, orkestralnimi vložki in recitatorskimi pripovedmi na traku in liričnimi »srednjeveškimi spevi«. Če je na eni strani moč Fauvela ’86 v kolažu zvokov, je na drugi strani mojster učinkov, ki jih dosega z ritmičnimi postopki. Ti poganjajo dinamiko in dramatičnost zgodbe, ki so jo tako zbor kot tolkalca interpretirali izjemno dobro, vse do polja strašljivosti.

Fauvel '86 je nastal v kulturno in politično drugačnih časih, pa vendar je Lojze Lebič s svojo kompozicijsko razgledanostjo, sopostavljanjem »starinske« srednjeveške tematike in modernističnih kompozicijskih postopkov, vpetih v miselni in filozofski svet zbranih besedil, ustvaril še dandanes tehtno delo. Zato bi APZ-jevo tokratno izvedbo zlahka poimenovali kar Fauvel '86 2019 in si hkrati zaželeli krajše razmike med izvedbami tovrstnih del, saj aktualizirajo vedno novi čas. Izvedba Fauvela '86 slovenskemu zborovskemu svetu, ki je prepogosto zazrt v ne(samo)kritično romantično sanjave harmonizacije, nastavlja ogledalo, ob kakšnem gradivu bi se pravzaprav morali nenehno glasbeno in družbeno preizpraševati tako izvajalci kot poslušalci in prebivalci tukajšnjega (tudi glasbenega) življenja.