Feedback ali udarec nazaj

Nova plošča tolminske skupine Feedback (izšla je ob 20-letnici delovanja benda) se začne s priznanjem, da glasbeniki vztrajajo v ustaljeni formi, nekakšni mešanici rocka, jazza in improvizacije, konfužjonu, bi se reklo pri nas, nekako v smislu, da iz različnih slogov varijo glasbo po svoji podobi, reinterpretirajo določene znane glasbene vzorce na način, ki je lasten samo njim.

Kaj je vzorec v glasbi? Če se zaletavo odzovemo, bomo naštevali tri rokerske akorde, zlajnano bluesovsko lestvico, pentatonske hibride meditativnih muzik, prežvečene kitarske rife, virtuozno pasažiranje schopinovskega tipa … Kakorkoli prečesavamo muziko, vedno naletimo na vzorce, šablone ali lajtmotive. In če smo v tej »analizi« totalno dosledni, moramo priznati, da je vzorec že sam zvok, sam goli ton, ki se v glasbi neprestano ponavlja/pojavlja. Feedback res ne odkriva novih svetov (vsaj ne na tem albumu), se pa mojstrsko obrača na vse strani, predvsem nazaj, in poustvarja vzdušje šestdesetih, sedemdesetih let, ko se je muziciralo na velikih travnikih, ko je glasba zaobjela mlade in jih povezovala v raznorodna gibanja. Ne moremo spregledati, da skozi glasbo te zasedbe mimogrede obsedimo na Woodstocku in postanemo hipijevsko razpoloženi ali pač samo zanihamo v zgodovino in uživamo v spominih, ko se je rock prvič soočil z jazzom in odkril novo pot.

Zgodba tega albuma menda izhaja iz ošvrka, da posamezni glasbeniki preigravajo prežvečene, ničkolikokrat slišane, neizvirne šablone. Kritika se je sicer nanašala na neki drug sestav, kjer igra tudi kitarist Matej Magajne, pravzaprav je bilo šabloniziranje očitano prav njemu, a sami pravijo, da je tudi skupina Feedback nekako v tem in da se čutijo dolžni pošaliti na tako šablonsko kritiko, kajti z retro igranjem namerno in premišljeno res igrajo na način, ki je bil že večkrat slišan, a v tem odkrivajo svojo sodobnost, svoj kreativni zdaj.

Nekaj v tem smislu sem prebral v gradivu, a Feedback ne bi bil vreden svojega imena, če ne bi kritiku zabrusil nazaj z naslovom albuma, ki ga imam v paci, preprosto so ga naslovili s kritikovimi besedami: Iztrošeni in predvidljivi fusion vzorci. Seveda se je treba takoj vprašati, kaj je v kakšnem slogu sploh narobe in kaj je tako slabega v tem, če je nekaj v glasbi predvidljivo. Kdo lahko očita blues pevcu, da goni staro lajno izpred stotih let? Kdo lahko brezskrbno pribije, da je že vse slišal, na primer v rock and rollu, in da nima več smisla pogrevati stare župe iz treh akordov? Da ne omenjam klasične glasbe, kjer se ene in iste mojstrovine vrtijo kot perpetuum mobile na koncertnih podijih. Če človeka prevzame kakšen tak štiklc, si ga pač zapomni in ob ponovnem poslušanju ve, kaj bo sledilo. Kaj je tu spornega? V tej smeri ne bomo prišli daleč, pravzaprav nikamor, glasbe tu ne bomo odkrili, vse, kar se v zvočnem polju te umetnosti dogaja, je na neki način predvidljivo in pričakovano, vse se začne z zvokom in konča z ne-zvokom, da ne omenjam dramatične tišine, ki je seveda eden ključnih elementov.

Feedback res ne odkriva novih svetov (vsaj ne na tem albumu), se pa mojstrsko obrača na vse strani, predvsem nazaj, in poustvarja vzdušje šestdesetih, sedemdesetih let, ko se je muziciralo na velikih travnikih, ko je glasba zaobjela mlade in jih povezovala v raznorodna gibanja. Ne moremo spregledati, da skozi glasbo te zasedbe mimogrede obsedimo na Woodstocku in postanemo hipijevsko razpoloženi ali pač samo zanihamo v zgodovino in uživamo v spominih, ko se je rock prvič soočil z jazzom in odkril novo pot. Tu nedvomno izstopajo kitarske solaže Mateja Magajne, kot Hendix »levičarskega« kitarista, pretežno samouka, ki je iz rokenrola kot za šalo pobral vse najboljše, najžlahtnejše. Z vedno svežim in nesmrtnim hammond soundom mu na klaviaturah imenitno parira Miloš Leban. Skupaj sta nekakšna prva bojna linija rokerske falange, ki ima v rokah solo in dušo skladbe, zapik in bistvo.

Ritmična sekcija, basist Andrej Klavžar in bobnar Andrej Maver, je klena opora, prava podlaga, ki se zlepa ne odlepi od svoje stabilne pozicije, je podstat, ki generira solo pobege v delno improviziranje obeh frontmanov. Klasična zasedba, predvidljiva in preizkušena. V vseh skladbah glasbeniki svoje vloge dosledno upoštevajo, rezultat pa je vedno trdna in všečna struktura. Lirični komadi, kot je Gilgameš iz Uruka, samo potrjujejo vse našteto. Solo je mehak, a dominanten, izrazno poln. Vse skladbe se spogledujejo z jazzovskim zvenom, a na tej plošči vseeno lažje govorimo o rocku, oplemenitenem z jazzovskimi pristopi, kot pa obratno. Muzika kljub predvidljivosti ostaja avtorska, izvirno feedbackovska. V skladbi Ajde, gremo zablesti basistov solo. Sproščena linija, bogato simulirana z melodičnim igranjem, zelo jazzy, bi rekli, to, kar od basista pričakujemo, če ni samo ritem mašina.

Pika na i so Golobradi momci, sedmi komad, absolutno retro rock, tako rekoč klasika z vsemi pritiklinami, ki jih od take glasbe pričakujemo, drive, ki v ritmu srca boža dušo, narašča in se dviguje. Ritmični začetek bobnov s flam udarci se postopoma prelije v solaže, najprej klaviatur, nato kitare, basist pa z občutkom vzdržuje temelje, da se ne sesedejo vase. Skladbo izvirno zaključita tolkalec in basist, res uigrano in vrhunsko, tako da se vrneta na začetek. Krog je sklenjen, a le v skladbi, rock je še vedno odklenjen, free. Zadnji komad Sladko, slano vse zgoraj zabeleženo potrjuje in dopolnjuje, iz kotov se oglasi še ščepec Santanovih začimb, doorsovskih poetičnih struktur, celo kakšna rokerska balada iz stare Juge se zasluti v spevnih pasažah, da ne naštevam, ker je vsega tega res veliko. Ej, veselje za stare rockerje, ker Feedback res zna obujati na trenutke že pozabljene emocije. Jaz sem skupini za ta pristop hvaležen.