Feminizem v zvočnih umetnostih

Simpozij Feminizem v zvočnih umetnostih v sindikalni dvorani Stare elektrarne je v okviru Mesta žensk prinesel prispevke štirih predavateljic, medtem ko je bila ena od napovedanih, Bettina Wackernagel, zaradi odpovedi Adriinega letala odsotna. Pravzaprav bi lahko rekli, da smo pričevali zgolj enemu pravemu predavanju, se pravi prispevku z analitično predstavitvijo vsebine ter postavljeno tezo, medtem ko so preostale tri prezentacije predstavljale dejavnosti; to predavanje je pripadlo Nini Dragičević. Simpozij je prenesel nekaj zanimivih vpogledov v sodobne institucionalne prakse, namenjene glasbi, ki jo delajo ženske, ter nekaj polemik, ki s feminističnih izhodišč na področju glasbe prečijo celotno polje sodobnega levega aktivizma in misli.

Marry Ellen Kitchens je opisala delovanje Ženskega glasbenega arhiva v Frankfurtu, kjer deluje. Izvedeli smo, da institucija sistematično zbira dela kompozitork, da se mreži z drugimi institucijami, da se hiše pri izpolnjevanju zakonskih kvot z njimi posvetujejo pri izbiri glasbe avtoric, o različnih dejavnostih v obliki simpozijev ... Na spletu objavljajo intervjuje s skladateljicami, njihov katalog pa za razliko od osrednje nemške knjižnične zbirke omogoča brskanje po spolu. Ob tem se je začelo razvijati klasično vprašanje o kvotah in morebitni esencializaciji dela žensk. Kje je znotraj politike kvot meja med utrjevanjem delitve spolov in popravljanjem očitnih zgodovinskih krivic? Najbrž gre za vprašanje, ki bi ga bilo mogoče aplicirati na celoto sodobnega levičarskega aktivizma in mainstreamovske pozicije. Vključevanje pripadnikov marginalnih kultur pomeni vključevanje posebnosti v multikulturno podobo, raztapljanje zgodovinsko pogojenih razlik v poznorazsvetljenski univerzalizem ali spoj obojega? Marry Ellen Kitchens je povedala, da po njenem mnenju delo ženskih skladateljic bogati podobo klasične glasbe nasploh. V občinstvu prisotna profesorica Eva Bahovec je glede na aporijo postavila smiselno vprašanje in vzporednico s filozofijo: ali gre pri filozofiji in glasbi za to, da filozofinje in glasbenice zaradi institucionalnih razmer zgolj niso uspele priti do upravičenega mesta v dani podobi glasbe oziroma filozofije ali pa je s samima filozofijo in glasbo nekaj narobe in sta oblikovani na način, ki v naprej izključuje žensko misel in zvočnost. M. E. Kitchens je vztrajala, da gre za institucionalne in socialne krivice, ki so onemogočale in še vedno v neki meri onemogočajo ustrezno izobrazbo, razvijanje talentov ženskih kompozitork in nato njihovo enakomerno vključevanje v glasbene programe. Vendar tudi glede vprašanja Eve Bahovec lahko postavimo pomislek, da implicira neko bistveno razločenost ženskega in moškega razumevanja sveta, neko prirojenost, kar pa je brzčas v nasprotju s tistim feminizmom, ki si prizadeva za razbijanje podob ženskih in moških arhetipov. Paradoks se je izrazil ob vprašanju, ki ga je filozofinja postavila naslednji govorki, Irene Suchy.

Ta je predstavila raznoliko glasbeno dogajanje od povojnega Dunaja do danes, ki se je povezovalo tudi z drugimi umetniškimi smermi, s poezijo ali performansom in pri tem spreminjalo prostor zvočenja. Vse to je bilo del razstave Musica Femina – From Shadow to Light. Ideje za to postavitvijo so v glavnem usmerjene v osvobajanje ženskosti in ženskega izraza, uhajanje iz kletk moške kompozicije, poudarjanje ženskih prvin, recimo domnevnega pacifizma. To je med občinstvom izzvalo neodobravanje in polemiko. Zdi pa se, da Irene Suchy pomislekov ni najbolje razumela. Eden od zvočnikov v predstavi je bil postavljen v velik model vagine, kar je bilo deležno kritike Nataše Velikonja, Eva Bahovec pa je prevprašala esencialističnost povezave med ženskami in pacifizmom. Irene Suchy je bila ob tem nekoliko zbegana. V tem se je znova pokazalo nasprotje med uradnim feminizmom bolj centralnih evropskih držav, ki prehaja v nekakšno samoumevnost kvot, birokracije in slavljenja ženske identitete v spregi z akademijo, kjer je kritična teorija pogosto razumljena skozi blage liberalne filtre, ter tršo aktivistično tradicijo, ki še živi na »alternativni sceni« ter ljubljanski akademiji. Vendar, kot smo omenili, tudi pri vprašanju Eve Bahovec lahko vidimo protislovje: po eni strani nakazovanje, da obstaja specifično ženska filozofija, po drugi strani razbijanje ideje, da obstaja specifično ženski karakter, kot bi se na primer kazal v pacifizmu. Radikalnost slovenske levice je pogosto vendarle radikalnost z rezervo. Vzemimo izžvižganje ministra Pozniča ob uvodu v Mesto žensk. Bi se zgodilo še kaj več kot izžvižganje, če bi šlo za desničarskega politika? V primeru Suchy pa ostra in eksplicitna kritika sploh ni bila izrečena, čeprav je povedala prav to, kar je povedal Poznič. 

Glavna teza prispevka Nine Dragičević je bila, da se je treba izogniti kanonizirajočemu mišljenju, vzpostavljanju lestvic ženskih avtoric, kvotnemu birokratskemu delovanju in kot ključno feministično potezo pod vprašaj postaviti samo definicijo komponiranja ter kompozitorja/ke. Dejavnost komponiranja zajema vsakršno tvorjenje nove zvočne materije za reprodukcijo in obsega tudi partizanske borke, balkanske obgrobne jadikovalke, kompozitorke iz taborišč druge svetovne vojne. Prostor vidnega in nevidnega se pokriva s slišnim in neslišnim, na strani slednjega pa se pogosto nahajajo ravno ženske. Ženska je opredeljena kot družbeni razred in njen razred ima omejen dostop do izobraževalnih institucij ter razvijanja lastnega dela. Sploh v naši provincialni kulturni ureditvi se zdijo akademske institucije neverjetno omejene, rigidne in načrtno zlobne – tako se lahko zgodi, da Darja Koter v svojem zgodovinskem pregledu slovenske glasbe ne omeni niti ene ženske, Matjaž Barbo, avtoriteta, pa v svojem spremnem zapisu delo predstavi kot prelomno. Izjemno togih kanonizacijskih navad, samoslepil, arbitrarnosti in cenenosti zgodovinjenja kulture smo vajeni tudi na drugih področjih kulturnega delovanja. Nina Dragičević je z dokumenti predstavila kontinuirano zatajevanje ženskih glasov v slovenski glasbi za več kot stoletje nazaj. Rešitev, kot smo rekli, po njenem ni v uvrščanju na sezname, temveč v feminističnem zaobratu pojmovanja dejavnosti komponiranja in vloge kompozitork. 

Kratko je predstavila dejavnost slovenskih sodobnih glasbenic onkraj akademije in poudarila, da ne moremo pričakovati, da bodo v dogledni prihodnosti blizu temu procesu kanoniziranja. Kljub temu pa si lahko glede na dokajšnjo razvitost neodvisne scene, založniških dejavnosti, vpetost neakademskih praks v festivale, alternativno medijsko produkcijo, rezidenčne programe zastavimo vprašanje, ali niso možnosti za alternativno zgodovinjenje že vzpostavljene in ali se to ravno s predavanji na vidnem mestu, kot je Mesto žensk, ne spreminja. Zakaj je obremenjevanje z akademijo in starimi načini kanonizacije sploh potrebno – jih mar kdo razen njih samih sploh jemlje resno? Odgovor seveda leži v denarju in finančni podprtosti. OK, težko je oporekati. Kljub temu lahko opozorimo, da so ločnice morda preveč ostro zarezane. Tudi etablirani moški skladatelji iz zgodovine, ki so imeli priložnost za glasbeno izobraževanje, so se spopadali z revščino, med drugimi ravno Schönberg, ki je bil omenjen v predavanju, kot je v neformalnem pogovoru opozoril Miha Zadnikar. Obenem na sodobni položaj lahko gledamo še iz druge perspektive: kljub vsesplošnemu kulturniškemu jamru je dejstvo, da živimo v eni od držav z največjim finančnim vložkom v kulturo, kar omogoča v preteklosti nezamisljivo možnost raznolikih pristopov in udejanjanj. 

Dotične dvoumnosti lahko povežemo z debato, ki je sledila. Nekateri iz publike se niso mogli sprijazniti s tako definiranim komponiranjem. Umanjkalo je malo wittgensteinovske modrosti: če želimo razumeti pomen besede, glejmo njeno rabo v jeziku. Izraz komponiranje je v tej debati samo performativna sredica celotnega diskurza, ki ga opredeljujejo različne življenjske oblike. Ne moremo reči, da ima ena ali druga stran preprosto prav. Ne gre za debato, temveč za boj. Tradicionalni boj med ortodoksijo in heterodoksijo, ki se je preselil na feministični simpozij o glasbi. Redefiniranje je diskurzivna bitka. Morda pa lahko rečemo, da živimo v svetu, kjer se odvijajo neverjetne diskurzivne vojne, kjer se dogaja neznansko drsenje pomenov. Ko sem med odmorom kolegici pesnici omenil, da smo morda preveč obsedeni s konfliktom, je suvereno odvrnila, da je vse narobe in je konflikt preprosto potreben. S tem se ne morem ne strinjati. Ja, vse je narobe, ampak vse je narobe prav v tem, da stvari vidimo kot take, kjer je vse narobe. Nekaj zgovornega je v tem, da živimo v času neverjetne količine proizvedenega blaga, v udobju, ki bi bilo ne tako davno zgolj luksuz višjih slojev, v času, ko individualne svoboščine niso zgolj omogočene, temveč je njihovo izražanje del vladajoče ideologije – ampak je vseeno vse narobe. Ko nimamo več dosti stvari, za katere bi se borili, se še bolj borimo, saj bi v nasprotnem primeru nastopil strah pred uvidom v praznost tega boja in postavila bi se vprašanja, veliko globlja od kakršnegakoli razrednega boja v našem delu sveta, vprašanja življenja in smrti. To je vprašanja smisla življenja in smrti. Kar bi bilo preveč travmatično. Zato si raje predstavljamo, da je vse narobe in si ustvarjamo podobo sveta, ki je očitno izkrivljanje očitnega. Na desni si predstavljajo, da drugi niso ljudje. Na levi si predstavljajo, da znanstveni konstruktivizem pomeni, da gravitacija ne obstaja, čeprav še vedno stojimo na tleh, da žival ne more imeti razpoloženj, ker to ne ustreza lacanovski koncepciji subjektivnosti ali čemu že, da je celotno zgodovino filozofije treba odmisliti, ker se v njej pojavlja premalo žensk (dasiravno je bil iz nekih povsem teoretskih razlogov blizu temu tudi zgoraj omenjeni Wittgenstein). Nori časi. Večina političnih debat, ki jih danes vodimo, je posledica neavtentičnega življenja, če se poslužim zgodovinsko nekoliko kompromitirane besedne zveze. Pri tem so očitno zunaj Slovenije in Amerike vseeno bolj previdni, brzčas zaradi drugačnih akademskih razmer. Kje drugje pa francoska povojna teorija ni razumljena z dobro in dobrodošlo mero skepse? A očitno za ceno pretirane samoumevnosti.

Kakorkoli že, dejstvo ostaja, da so ženske glasbene umetnice kriminalno podcenjene in Nina Dragičević je podala nekaj vznemirljivih vpogledov v stanje stvari ter postavila zanimivo tezo o možnih spremembah. Znova pa se lahko vprašamo, zakaj to izvajanje potrebuje akademsko definicijo komponiranja, da bi jo od znotraj spodkopalo in uveljavilo drugačno. Je razlog denar? Bomo z drugačno definicijo komponiranja sčasoma dosegli večje financiranje »robnih« glasbenih praks? Mislim, da razlog izvajanja Nine Dragičević ni tako banalen in da vprašanje sredstev vsakič znova nastopi kot priročen izgovor na vprašanje: Zakaj vam je vendarle tako mar? Če denar postavimo kot zadnjo instanco umetniškega delovanja, kar se v takih primerih dogaja, s tem spodkopljemo lastno koherenco, saj najprej impliciramo, da je denar sredstvo umetniškega delovanja in ne njen cilj. Mislim, da gre v resnici najprej preprosto za upravičeno željo po slišanosti, ki je ni treba prikrivati kot nekaj sramotnega in znamenje šibkosti. Ta želja je v razmerah provincialne rigidnosti toliko bolj poudarjena. Nezmožnost teoretsko enakovrednih diskurzov, nezmožnost intelektualnega dialoga z antiintelektualno akademijo in drugimi uradnimi strujami povzroča potrebo, da se z intelektualno močjo institucije preprosto sesuje – a to vodi v bližino sofizma in seveda v dodatno odvisnost od dotičnih institucij, ki zadevo preprosto ignorirajo.

Za konec je Andrea Szigetvári predstavila primer lastnega komponiranja kot odziv na brutalni rasizem na Madžarskem. Lotila se je teze o absolutni glasbi, v katero se ne smejo vpenjati politične vsebine, kamor komaj sme zaiti besedilo, in to le, če je dovolj povzdignjeno. Sama je predstavila nekaj analiz, ki obravnavajo učinek zvokov, tudi govornih, na čustvena doživljanja poslušalcev. Za razliko od idealizirane podobe glasbe, ki deluje preko čiste intuicije, je njeno recepcijo mogoče predvideti tudi znanstveno. Povedala je, kako jo je ob prihodu migrantov na Madžarsko pretresel porast morilskega govora v javnosti. Enega od dialogov v mestu je posnela in ga vstavila kot besedilo v svoje kompozicije. Temu je sopostavila izpovedi nekaterih migrantov. Ob kazanju posnetkov izvedbe svojega dela je bilo mogoče opaziti, kako z vpeljavo profanih elementov – človeškega trpljenja in banalnega zla – v klasične glasbene strukture in mitske skrivnosti prihaja do satiričnega spodkopavanja določene ideje glasbe; ravno ta posledica je tisto, kar je v delu politično, ne pa njena deklarativna vsebina. Pri tem morda ne gre za, denimo, izkoriščanje glasov migrantov in njihovih izpovedi za potrebe znotrajglasbene kritike, saj njihovo formalno delo spodbijanja dominirajoče oblike obenem poudari njihovo vsebino.

Simpozij je prenesel nekaj zanimivih vpogledov v sodobne institucionalne prakse, namenjene glasbi, ki jo delajo ženske, ter nekaj polemik, ki s feminističnih izhodišč na področju glasbe prečijo celotno polje sodobnega levega aktivizma in misli.