Feniks iz postmoderne umrtvičenosti

Zadnji koncert cikla sodobne komponirane glasbe Zvokotok je pod kuratorstvom Stevena Loya razgrnil na slovenskem odru prvič slišano glasbeno perspektivo newyorškega skladatelja Juliusa Eastmana. Njegova ustvarjalnost, ki se desetletja po tragični smrti kot feniks dviguje iz pepela postmoderne umrtvičenosti, nas je iz odmevov svetovne sodobne glasbene scene 17. decembra v prenovljeni Palači Kazina le dosegla. Z izvedbo skladbe Milka Lazarja za zasedbo štirih klavirjev pa je dogodek osvetlil zvočno raznolikost dveh skladateljev iz različnih prostorov, časov in svetovnih nazorov v okviru enotne minimalistične estetike. Zvokotok je iz koncerta minimalizma napravil vznemirljivo glasbeno epifanijo. S sopostavitvijo dveh ustvarjalnih zornih kotov, prestopniškega in tradicionalnega, nam je odstrl svež pogled na postmoderno, ki je vezana na avantgardnost. Pomenljivost glasbe so potencirali zavzeti nastopi pianistov Mihe Haasa, Marjana Peternela, Nike Tkalec in Jasmine Raković, ki so delovali kot enotno navita ura.  

Eastmanova skladba Evil Nigger nas je izpod marljivih in gibkih prstov štirih pianistov soočila z nenavadnimi skladateljskimi premiki, ki izhajajo iz intimnih idejnih vzgibov in navdiha Eastmana. Izhajajo iz tako ostrih osebnostnih zarez pri skladatelju, da se v zvočno materijo pretvarjajo z logiko avantgarde in s svojo zvočno podobo zato izstopajo iz minimalističnega vsakdana. Minimalizem kot gibanje izhaja iz zahodnih filozofskih načelih, ki z umetelno repetitivnostjo pri poslušalcu poskušajo izzvati umirjena duhovna stanja oziroma izkušnjo transcendence. Toda minimalistični slog Eastmana nas iz meditativnosti neprestano kruto prebuja v spoznanja eksistencialističnega trpljenja. Zvočna masa trkajoče in z objemajočim odzvanjanjem v nas ustvarja občutek anksioznosti. Zvočno tekstura neprestano seka spuščajoči se motiv male terce, ki s ponavljajočim poltonskim padajočim postopom spominja na človeka, ki beži. Z odseki večjih padajočih skokov kvart navzdol nas skladatelj, ko se nas je vsej tenziji navkljub že poprijela zamaknjenost repetitivnosti, zdrami z modulacijo in povede v drugačne barve. Skladba z nemogočim tempom in ostrimi motivičnimi okruški deluje znotraj paradoksa: po eni strani je linearno usmerjena in teče proti končnemu stanju, po drugi pa je statično ujeta v vrtenju peklenskega kolesa. V odzvanjanju enega tona pri štirih klavirjih pride do izraza spektralna obravnava glasbene ekspresivnosti, ki najde nove plasti v alikvotnih sferah. Mestoma se zdi, da se je Eastman pri oblikovanju zvoka, ki se odbija od enega glasbila v drugo ter odzvanja iz strun sosednjega klavirja in potuje po dvorani na določene načine, naslonil tudi na Varèsov koncept prostora v glasbi.  Zvoki se namreč obnašajo kot predmeti, ki se v domišljiji poslušalca fizično približujejo in oddaljujejo, kar v skladbo vnaša vznemirljivo tridimenzionalnost. Ta se je v skladbi Gay Guerrilla nekoliko umaknila bolj linearni izraznosti, ki je v melodičnih jazzovskih okruških težila k izgovorljivosti. Skozi bolj organsko pulzirajočo tapeto melodičnih okruškov je hkrati žarčila postopna izostritev ritmične artikuliranosti. Ta nas je iz občutka naplastene razsrediščenosti prestavljala v občutje, da smo priča neposredni pripovedi nečesa neizgovorljivega. Glasbeni material je nabit s semantično težo naslova skladbe. Prav tako se zdi, da to drži za Lazarjevo skladbo 4 Pianos, ki pa se ne zadržuje pri kontroverznih vsebinah, ampak zasleduje in gradi prepleteni in slikoviti glasbeni prikaz utripajočega mehanizma štirih inštrumentov. Klavirji so se v glasbenem postopku pretopili v enovit ustroj in nas prepričali, da poslušamo utripanje akordične matematike neke velikanske mehanike. Natančno in jasno harmonsko pretakanje je mestoma priklicalo v misel delovanje praške astronomske ure. Ta glasbeni material nas je iz stabilnosti nenadoma pahnil v modulacijo, in kot bi se z nas dvignil urok, smo se soočili z momenti harmonske labilnosti. S potenciranjem dramatičnosti se je skladatelj v glasbenem stavku, iz katerega se izraziteje vijejo klice pop melodike, postopoma le predal temnejšemu tonskemu barvanju. Pri tem se zdi, da se je Lazar navezal na bolj človeški koncept stroja/sistema, morda na idejo o človeku kot uri, ki se neprestano in neizogibno približuje svojim usodnim zadnjim utripom, poslednji uri. 

Zvokotok je iz koncerta minimalizma napravil vznemirljivo glasbeno epifanijo. S sopostavitvijo dveh ustvarjalnih zornih kotov, prestopniškega in tradicionalnega, nam je odstrl svež pogled na postmoderno, ki je vezana na avantgardnost. Pomenljivost glasbe so potencirali zavzeti nastopi pianistov Mihe Haasa, Marjana Peternela, Nike Tkalec in Jasmine Raković, ki so delovali kot enotno navita ura.