Festival slovenskega šansona

Slovenski šanson se je letos odvil na odru ljubljanske Drame. Z vključitvijo Ježkove nagrade in s televizijskim prenosom se šansonu vsaj na videz pripisuje nacionalni pomen; kar je vsaj na videz dobra novica. Vendar pa zmoti »vsaj na videz«, ki je pomemben faktor vsega, kar se dogaja na naši popularnoglasbeni sceni. No, ja, šanson med »popularno« že po naravnanosti nekako niti ne sodi. A glede na uvrščene skladbe pa tudi zmagovalce se zdi, kot da je dotični, slovenski šanson zgolj podaljšek prireditve Slovenska popevka, točneje: da se oba festivala prelivata drug v drugega. Pravih zamejitev ni več. No, ja … kot pravi stari rek – imamo zgolj dve vrsti glasbe: dobro in slabo. Toda ker je glasbeni zgodovini v prid določene zadeve treba včasih tudi nekolikanj razmejiti, navsezadnje so se z usmeritvijo in nazivi že same, ne gre vedno čisto po starem reku. Morda je šlo pred pol stoletja, ko smo imeli dejansko samo en nacionalni festival. Zdaj festivala pravzaprav sploh nimamo, razen v nazivu. Imamo pa dve prireditvi.

Če sodimo po definiciji, ki jo ponuja SSKJ, da je namreč šanson popevka z nekoliko zahtevnejšim besedilom, in če dodamo definicijo, ki se je splošno uveljavila, to je, da gre pri šansonu za uglasbeno poezijo, potem smo na letošnji prireditvi (in zgoščenki) imeli štiri šansone. S tem mislim na skladbe Andreja Trobentarja, Ansambla za slovese, Jureta Ivanušiča in Ajde Stine Turek. Vse ostalo bi bolj spadalo v rang popevke (boljše ali povprečne) z nekolikanj bolj šansonskim aranžmajem. Glede na zgoščenko, ki smo jo ocenjevali nedavno, bi lahko rekli, da gre na splošno tokrat za Slovensko popevko, drugi del. Pravi šansoni se z ozirom na podani definiciji dogajajo drugje, zlasti na prireditvi Rokerji pojejo pesnike, ki je že deveto leto pravzaprav pravi nosilec slovenskega šansonjerstva. Dodajamo: v širšem pomenu besede, saj gre tam tudi za rock, punk, metal in podobno, kar vsaj na videz ne sodi v šanson; toda vsekakor gre za uglasbljanje poezije. Glede tega, kakšno obleko ta dobi, pa pravzaprav lahko zatisnemo oko.

Ga velja zatisniti tudi pri tuhtanju o letošnjem uradnem festivalu šansona? Težava pri tem bi bila v tem, da smo enega zatisnili že v izhodišču. Tudi letošnja umestitev v Dramo je pokazala, da gre v resnici bolj za druženje ob glasbi kot za glasbeno prireditev. Kar zadeva izvajalce, je tu še vedno glavno vprašanje, kako »obleči« vso reč. V slogu francoskega šansona? Nekateri izvajalci so na posnetkih s snemanj (spet) omenjali Edith Piaf. Pa Natalie. Obstaja, denimo, tudi italijanska veja uglasbene poezije. Pa denimo slovenska, ki ni nujno, da gre po francoski. Če ni francoska, mora biti bodisi futuristična (beri: bolj eksperimentalna) bodisi odkrito popevkarska. Andrej Trobentar je s Prebujeno dokazal, da ni, če hočeš biti prepričljiv, treba v noben tak ekstrem; da tudi preprost kantavtorski glasbeni prijem zadošča za dober šanson, Ansambel za slovese pa je z Mojim jutrom pokazal, kako se da narediti dobro besedilo na klasično šansonsko podlago in vse to podpreti z dobro interpretacijo.

Zmagovalci Orkestrada so strokovno žirijo, v kateri je bil tokrat kot gost tudi Arsen Dedić, prepričali z Utripom. Res je, aranžma je bil drznejši, precej drugačen od ostalih, vendar bi njihova skladba (tudi po besedilu sodeč) morda bolj sodila na Slovensko popevko. Utrip namreč ni bila edina skladba, ki je izstopala po aranžmaju, bila pa je ena redkih, ki je zavestno zašla v eksperimentalni pop. Kar je bilo vsaj za hip zanimivo, a zajec uglasbene poezije si težko pusti nasuti soli na rep.

Ježkovo nagrado je tokrat prejel humorist Toni Gašperič. Voditelja Polona Juh in Saša Tabaković sta imela svoj posebni šov, ki ga je žlahtnila lutka ciničnega starca, pravzaprav najboljši vmesni del prireditve. Nekolikanj mapetšovovsko, a učinkovito. Stari se je morda celo malce premalo vmešaval, bilo bi pa zanimivo, če bi on vodil prireditev. Kot tretji pri primeri je tokrat zabavno začinil vso reč.

Bog žegnaj slovenski šanson in nacionalno hišo. Upajmo, da bodo skladbe našle vsaj radijski prostor. Sam sem glede na situacijo vesel, da sem našel vsaj štiri pesmi zase. Kar je pravzaprav čisto v redu, če bolje pomislim. Vendar se bojim, da ravno teh ne bodo zares opazili. Po svoje škoda.