Festival SONICA 2017

MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti s festivalom SONICA v slovenskem prostoru zasleduje sodobne trende v glasbi, ki glasbo vtirajo v polje intermedijske in zvočne umetnosti ter v križišča sodobne glasbe, sodobne umetnosti in popularne kulture, se pravi v prostore, kjer je glasba v zadnjih desetih letih najbolj aktualna. Skupaj s sorodnimi mednarodnimi festivali, kot so CTM, Unsound, Mutek in številni drugi, tvori močno festivalsko mrežo, ki je vključena tudi v platformo SHAPE, preko katere MoTA seznanja mednarodno sceno z domačimi avtorji. Letošnji festival Sonica bo potekal med 25. in 30. septembrom na različnih lokacijah po Ljubljani in znova ponudil koncerte, razstavo intermedijskih del, elektroakustično in elektronsko glasbo, zvočne instalacije, avdiovizualne performanse in večer klubske glasbe. Letošnja osrednja tema je narava skozi pojem (ne)krajin, krajin, ki so tranzitorne, prehodne in spremenljive. Ta osrednja tema se najbolj odstira v delih šestih tujih in dveh domačih avtorjev in avtoric (mdr. Robertina Šebjanič in Dominik Mahnič) na razstavi Scapes, ki bo potekala v Palači Cukrarna. Na otvoritvi razstave bo svoj projekt, elektroakustičen prostorsk ambisonični performens, narejeno po motivih proze Andreja Predina, predstavil Alastair McNeil, pri nas ustvarjajoči umetnik, ki je sodeloval že z zasedbo Moloko. Ob njem bosta nastopila prav tako pri nas živeči mehiški skladatelj in elektrofonik Mauricio Valdes ter Matevž Kolenc (Melodrom, Laibach), glasove pa bodo prispevali Ana Pepelnik, Boštjan Narat, Irena Tomažin in Andrej Predin. Otvoritveni koncert v Cankarjevem domu spada v serijo Sonica Classics, na njem pa bo ob priznani sodobni poljski čelistki Resini nastopila domača ustvarjala na električni harfi Urška Preis s projektom rogue-ah, v katerem zven harfe vpenja v dromljajoče plasti raznoterih, tudi elektronsko obdelanih zvokov. Spoj podobe in zvoka zelo zaznamuje programske smernice Sonice in pod njenim okriljem smo v preteklosti pri nas že spremljali vrhunske stvaritve. Tokrat v Slovensko kinoteko prihajata Franck Vigroux, eksperimentalni kitarist in gramofonar, ki je pred leti nastopil na festivalu Jazz Cerkno, ter vizualni ustvarjalec Kurt d’Haeseleer, v CUK Kino Šiška pa prihaja srbski klavirski dvojec LP Duo z audiovizualnim projektom Quantum Music. V Pritličju bo koncert istanbulskega elektronskega dvojca FezayaFirar, pred tem pa kot del dolgoletnega projekta ArtistTalk pogovora z Machine Woman in Atom™-om. Večer klubske glasbe bo letos ponovno v Tovarni Rog, kamor prihajata dve odlični ustvarjalki sodobne techno glasbe, Berlinčanki Machine Woman in Ziur; poleg njiju bosta natopili Nina Hudej in R36. Osrednji koncert se bo ponovno odvil v CUK-u Kino Šiška, kjer bosta nastopila Atom™ in dvojec Flanger ob podpori domače zasedbe Warrego Valles. Zaključek festivala bo potekal v Švicariji, kjer bomo znova lahko poslušali legendarnega Jana Jelinka. Tam bo nastopila tudi domača ženska elektrofonska zasedba Kikimore. Več o programu najdete TUKAJ.

O festivalu in raznovrstnem delovanju MoTE – Muzeja tranzitorne umetnosti smo se preko spleta pogovarjali z glavnima snovalcema letošnjega programa, Nejo Tomšič in Martinom Bricljem Barago.

Delna vsebinska nit letošnje edicije festivala Sonica je narava, koncept, ki se na različne načine uteleša v delih nekaterih nastopajočih na letošnjem festivalu. Sodobna umetnost se v zadnjih letih močno obrača k vprašanju narave, k naravovarstvu, klimatskim spremembam, od sodobne misli pa si je sposodila termin »antropocen«. Kako se vsebinska zasnova narave uteleša v letošnjem festivalu oziroma kakšen je kuratorski pristop k tej temi?

Na festivalu bomo skozi različne oblike in medije predstavili umetnike in umetnice, ki se v svojem delu dotikajo narave. Resinin album črpa iz narave in gradi zvočne impresije narave, dela na razstavi jemljejo naravo za svojo snov, bodisi naravne fenomene, ki jih poskušajo rekonstruirati ali razgraditi, bodisi doživljanje narave, ali pa tudi medij krajine oziroma naravo kot podobo. S Kinotečnim večerom nato sledi razpad narave, kot jo poznamo, skozi intenzivno zvočno in vizualno interpretacijo vdora tehnologije v naravni svet in predvsem v človeško telo v realizaciji Francka Vigrouxa in Kurta d’Haeseleerja. Z zadnjim dnevom se selimo v Tivoli, kjer bo del programa potekal na prostem, v parku. Dela na razstavi do narave na videz ne zavzemajo naravovarstvenega ali angažiranega položaja. Naravo preprosto jemljejo kot svojo snov ali predmet preučevanja, jo z zelo raznolikimi pristopi zajemajo, upodabljajo in reflektirajo ter nas vabijo, da jo pazljivo opazujemo tudi sami. Krajina kot forma ali miselni okvir je zanimiva tudi iz vidika njene navidezne nevtralnosti in dekorativnosti, ki pa vedno razkriva čas in družbeni kontekst, v katerem je nastala. Z razstavo tako v času, ko je narava in njeno spreminjanje ena od najbolj perečih tem, zastavljamo vprašanje, kaj so nove umetniške krajine in kaj nam lahko povedo o današnjem svetu.

Letošnja osrednja razstava nosi naslov Scapes in se posveča krajinam, krajinam kot neobstoječim prostorom ... Kako se šest tujih in dva domača umetnika lotevajo krajin, s katerimi koncepti in mediji raztelešajo in ponovno osmišljajo razmišljanja o krajinah, tako fizičnih kot zvočnih?

Razstava predstavlja osem umetnikov in del, ki na videz zavzemajo radikalno različne drže in se ne prepoznajo nujno v temi krajin. Kljub temu pa smo pri delih opazili neinvazivno držo, ki na neki način spominja na vsakodnevno »vračanje na rečni breg«, kot je opisano delo Dominika Mahniča. Gre za distancirano opazovanje narave, ki se pri rekonstrukciji zanaša na čute, ne na znanstvene metode, za ustvarjanje novih narav in teoretskih modelov novih oblik življenja ali projektiranje novih življenjskih pogojev in okolij. V takšnem pristopu kljub temu vidim (morda na videz bolj zadržano) držo, ki govori o specifičnem času, ko narava postaja rušilna sila. Krajina torej ne kot žanr, temveč kot miselni okvir oziroma en od vidikov, s katerim lahko razmišljamo o teh delih. Zvočna kompozicija Anne Zaradny v minimalističnem slogu poskuša zajeti ritem časa enega dne od sončnega vzhoda do zahoda. Gabey Tjon A Tham je svojo inštalacijo Monade zgradila na podlagi opazovanja šelestenja listja v krošnjah dreves, Dominik Mahnič pa slika krajine in jih osvetljuje s svetlobnimi poudarki, obenem pa prvič predstavlja novo serijo plastik. Andreas Trobollowitch je zgradil elektroakustično glasbilo ventorgano, v katerem na strune igra piš vetra, v delu Walkman Paintings pa je mehaniziral risanje. Robertina Šebjanič snema podvodna zvočna okolja in nam slika navidezno tihi svet, Katarina Petrović raziskuje snovnost niča skozi vakuumske posode in ustvarja kozmologije absurda, Mike Rijnierse pa je ustvaril svojevrstno kinetično krajino, ki odseva zvok in prostor okrog sebe. Izpostavila bi še otvoritveni performans Alastairja McNeila, ki ga je s sodelavci Matevžem Kolencem, Mauriciem Valdesom, Andrejem Predinom, Ireno Tomažin in Ano Pepelnik ustvarjal na delavnicah v preteklem tednu. V tem primeru gre prav tako za ustvarjanje zvočne krajine, v kateri pomembno vlogo igrajo tudi obiskovalci. Na otvoritvenem performansu bodo njihovi zvoki prepleteni z zvočnim zapisom z delavnic in z živim izvajanjem ter na ta način prepletali različne čase in prostore.

Sonico je vedno zanimalo vstopanje in odkrivanje novih prostorov, v katere umešča dela in snovanja v okviru t. i. tranzitornih umetnosti. V katere nove prostore se umešča letos in na kakšen način?

Letos smo veseli treh novih lokacij. V sodelovanju s Cankarjevim domom bomo odprli festival z novo edicijo serije Sonica Classics, ki prepleta sodobno klasiko z elektronsko in improvizirano glasbo. Letos predstavljamo mlado poljsko čelistko, ki deluje na obeh področjih in se poleg klasičnih odrov pojavlja, recimo, tudi v sodelovanju s techno producentko Zamilsko. Druga lokacija je Palača Cukrarna, ki jo je oživila že Svetlobna gverila in je sicer v prvih korakih prenove v novo institucijo, zaenkrat pa jo še lahko doživimo slikovito in surovo, kakršna je leta gostila svojo pestro zgodovino. Tretja nova lokacija je Švicarija, kjer bo v sodelovanju z MGLC-jem potekal zaključni festivalski dogodek Sonica v parku. S tem dogodkom se tudi simbolno vračamo k naravi. V Švicariji bo potekal sklop štirih dogodkov: delavnice in trije koncerti. Veselimo se, da se po mnogih letih vračamo v mestni park.

Kako se programsko domači ustvarjalci vpenjajo v shemo festivala in na kakšni ravni so v primerjavi z ustvarjanjem tujih avtorjev in avtoric, ki snujejo v polju elektroakustične in elektronskih glasb, sodobne klasike, klubske glasbe, zvočne in intermedijske umetnosti?

V vsakem glasbenem večeru poskušamo predstaviti tudi domače ustvarjalke in ustvarjalce ob boku tujih glasbenikov. Raven na nivoju performansa ali kvalitete zvoka ni vedno primerljiva, velikokrat pa se zgodi, da je raven odlična in včasih celo boljša. Ravno takšna soočenja omogočajo korak naprej, povezovanja in samorefleksijo. Znotraj platforme SHAPE imajo domači izvajalci praviloma manj angažmajev v tujini kot, denimo, francoski, britanski ali nemški umetniki. Včasih je razlog manjša pripravljenost na mednarodno okolje, velikokrat pa festivali tudi izmed manj znanih imen izbirajo tista malo bolje poznana. Vendar so prav ti problemi glavna naloga platforme. V elektronski glasbi in DJ kulturi, kot vemo, pretežno dominira moški spol in MoTA ter Sonica si že od nekdaj prizadeva za uravnoteženost na tem področju, zato se mi zdi zelo zanimiv podatek, da se na Sonici v vseh glasbenih večerih, od koncertnih do klubskih, letos predstavljajo samo domače glasbenice in didžejke.

MoTA je del mednarodne mreže in platforme sorodnih festivalov SHAPE, ki jo sofinancira Evropska unija. V kolikšni meri so umetniki in umetnice iz SHAPE-a prisotni v programu Sonice in v kolikšni meri se v to mrežo vpenjajo domači ustvarjalci?

Platforma SHAPE je ključna za program festivala, saj omogoča predstavitev manj uveljavljenih evropskih umetnikov na področju glasbe in zvoka. Definicija manj uveljavljenih pri tem ni omejena s starostjo ali žanri, temveč preprosto spodbuja kroženje umetnikov, ki si po mnenju festivalov zaslužijo večjo prepoznavnost. Platforma je prejšnji teden izvedela, da bo njeno sofinanciranje podaljšano še za štiri leta, kar je izjemnega pomena tako za vseh 16 festivalov kot tudi za uspešnost platforme. 

Sicer v letošnjem programu gostimo osem SHAPE umetnikov, ki se predstavljajo bodisi z instalacijami v sklopu razstave (Šebjanič, Zaradny, Rijnierse, Tjon A Tham, Trobollowitsch) ali s samostojnimi nastopi in performansi (Augier, Vigroux, d’Haeseleer, Machine Woman). Platforma letos predstavlja dva domača ustvarjalca, Christiana Kroupo in Robertino Šebjanič, in trudimo se, da bi tudi v prihodnje lahko izpostavljali domače avtorje. Sicer pa na festivalu od domačih ustvarjalcev predstavljamo tudi Dominika Mahniča, Urško Preis s projektom rouge-ah ter glasbenice, didžejke in raziskovalke zvoka Warrego Valles, Nino Hudej, R36 in Kikimore. 

Sonica in MoTA – Muzej tranzitorne umetnosti dajeta večjo težo izobraževalnim vsebinam, bodisi neformalnim v obliki pogovorov z ustvarjalci bodisi formalnim v obliki delavnic. Letos ste v svoj program vpeli t. i. mojstrske tečaje. Kakšen delež zasedajo ti na letošnjem festivalu in v programu MoTE?

Letos smo se odločili za vsebinsko zaokroženo serijo delavnic, ki smo jo poimenovali Radikalno uho. Znotraj serije se učimo različnih pristopov k terenskemu snemanju skozi mojstrsko delavnico Lawrencea Englisha ter z antropološkim pristopom k terenskim intervjujem, binavralnim snemanjem, ki še pride, izdelavo zvočnega sprehoda in zvočnega zemljevida. Sicer tudi letos v programu namenjamo en festivalski dan pogovorom z umetniki. V prvem delu bosta vizualna umetnika Katarina Petrović in Mike Rijnierse v Cukrarni govorila o svojih zadnjih delih, ki ju predstavljata na razstavi. Obe deli sta večplastni in del širšega raziskovanja avtorjev, ki posegata tudi na področja teorije, znanosti in tehnologije. Katarina Petrović raziskuje snovnost in absurdnost niča, Mike Rijnierse pa je ustvaril optično-kinetično skulpturo, ki odseva tako zvok kot prostor v svoji okolici. V glasbenem delu pogovorov združujemo legendo elektronske glasbe Uweja Schmidta (aka Atom™, Atom Heart, Senor Coconut itd.) in nov udarni obraz na techno sceni, Machine Woman, ki jo letos predstavlja tudi platforma SHAPE. Za zaključni festivalski dogodek pripravljamo predstavitev glasbenega orodja GranuRise, ki ga bo predstavil Andrej Kobal.