Filharmonija se vrača

V pokriznem času se na čisto prave koncertne odre počasi vračajo člani osrednjega državnega simfoničnega orkestra, Slovenske filharmonije. Med drugim so se 12. junija s ciklusom Filharmonija se vrača vrnili pianistka Tatjana Kaučič (članica Zbora Slovenske filharmonije) ter klarinetista Dušan Sodja in Massimiliano Miani (člana Orkestra Slovenske filharmonije), in sicer prva dva kot člana več kot 25 let delujočega Dua Claripiano, drugi pa kot njun gost. V enournem sporedu so nastopili z deli skladateljev Danca Nielsa Wilhelma Gadeja, Nemca Felixa Mendelssohna Bartholdyja, našega Janija Goloba in v dodatku še Argentinca Carlosa Guastavina. Tako zavzete soigre vseh treh enakovrednih partnerjev že dolgo nisem slišal izvajati te v Sloveniji komaj znane glasbe za to zasedbo. Partnerstvo, da ne rečem izjemna skupna naklonjenost, se je izkazala za najdobrohotnejši kriterij.

Ansambel Duo Claripiano je v svojem zdaj najstarejšem relativno klasičnem duu (klarinet in klavir) pri nas pričel z Gadejevimi štirimi Fantazijskimi skladbami, op. 43. Ponovil je svoj tonski in interpretativni odnos, že kar neke vrste nujno kooperativno sprego. Umetnika sta potrdila svoj odnos do dua, glasbe in seveda vseh interpretacijskih poudarkov. Že v drugi točki, za katero naj takoj zapišem, da je ostala programsko in izvedbeno zvezda večera, se je duu pri izvedbi Mendelssohnove Koncertne skladbe v f-molu, št. 1, op. 113 pridružil dodatni klarinetist, sicer solist Orkestra Slovenske filharmonije, odlični Italijan M. Miani. V tristavčno zasnovanem delu sta izstopala klarinetista, ki sta ne le igrala, ampak dobesedno dihala drug z drugim. Njuni solo pasusi, razpeti od komaj slišnega piana pa do izrazitega forte, so se zlivali s klavirjem. Gre za briljantno skladbo, v kateri lahko res samo tako spojena v duu, ali skupaj s klavirjem še v triu, kot sta bila tokrat Sodja in Manini, izpove neke vrste klarinetne bravure. Te na naših v teh in takih delih in glasbenih odrih komajda poznamo. Ker gre v tem ciklusu za tri podobne skladbe istega skladatelja, bi kanilo umetnikom svetovati, naj se lotijo še preostalih dveh, s čimer bi se rariteta lahko razširila še kam drugam. Tako zavzete soigre vseh treh enakovrednih partnerjev že dolgo nisem slišal izvajati te v Sloveniji komaj znane glasbe za to zasedbo. Partnerstvo, da ne rečem izjemna skupna naklonjenost, se je izkazala za najdobrohotnejši kriterij. Takega tonskega, poustvarjalnega in umetniška dosežka zagotovo ne bi bilo, če ne bi vsi trije dali vsega od sebe v soigri. Naj mi Duo Claripiano ne zameri, da sem se ob taki odličnosti tako zagrel za Mendelssohna Bartholdyja.

Vsekakor ne smem pozabiti dostaviti, da je za konec v interpretaciji dua zazvenelo še Golobovo delo Tri prekmurske ljudske pesmi: Poj mi, poj mi droubna ftica, Ne ouri se sejaj in Gnes je en leipi den (2016), posvečeno prav Duu Claripiano. Spretno napisana glasba na ljudsko tematiko je našla odlične sogovorce z zapisi in zaradi razmer, v katerih smo še vedno, tako navdušila zdesetkano občinstvo, da smo v izvedbi Dua Claripiano za dodatek dobili še Guastavinovo Tondo za klarinet in klavir. Zaključek se je tako od uvodne lirike prek precejšnje razgibanosti in nadaljevanja z melanholično mehkobo zaključil skorajda mirno, spokojno, »večernemu Ave« podobno, skorajda soarejsko.