Generacija progresivnega jazz-rocka

Na tem mestu – v predgovoru, ki ga pravzaprav ne bo – sem prepričan, da »dela« Zlatka Kaučiča ni treba posebej izpostavljati. Razloga v primeru Komba sta dva: ker ni moč zagotoviti dovolj prostora, da bi vsaj v grobem zajeli didaktično in funkcionalno širino vseh njegovih dejanj, in ker v strogem smislu niti ne gre zanj, temveč za raznolike ustvarjalne navdihe in izpade njegovih gojencev, nad katerimi bdi ravno toliko, kolikor je potrebno, da med vadbo in »hranjem« odkrijejo sami sebe. Spisek nekaj njih najdete na notranji strani ovitka. V tem se Zlatko Kaučič razlikuje od marsikoga poučenega, kar vemo vsi, ki smo kadarkoli prestopili prag glasbene šole, kjer smo bili podvrženi vnaprej pogojenemu unisono drilu po strogih pravilih službe. Saj ne, da takšna izobrazba ni na mestu; problem nastane, ko hermetično postane dejstvo, mimo katerega ne gre. Takšne poteze dušijo instinkt (individualnost), profesorji pa bolj vzgajajo svoje naslednike, kot da bi učenca usmerili, da bi znal v množici informacij poiskati sebe, se z njimi osamosvojiti in si tlakovati svojo pot v tem ali onem žanru. Zvočni izviri ne poznajo pogojenosti v nobeni obliki; že leta se združujejo in razhajajo in v vmesnem času preprosto – špilajo! Pred nami je tako že peti album v nizu »živih izpitov« z zgovornim naslovom Hramo, ki predstavlja, recimo temu, kombinacijo in kombinirane dosežke svobodnih ustvarjalnih delavnic pod navigacijo Zlatka Kaučiča.

O ozadju nastanka albuma vemo le toliko, kolikor nam pove kratko spremno besedilo. Vseeno je iz prebranega moč razbrati, da je Zlatko material zabeležil na nosilec zvoka »napol legalno«. Kaj s tem mislim? Prepričan sem, da je v dveh letih, kolikor se že uigrava tokratni kombo, večkrat (za)beležil njihove vaje, da jih je pozneje opozarjal na morebitne nespretnosti; tokrat je mikrofone skril in jih s tem razbremenil vsakršnega pritiska, ki bi ga za seboj prineslo vedenje, da bo tudi zunanji svet imel priložnost slišati, kaj počno za štirimi stenami. Na ta način je dosegel, da se je Kombo izključno posvetil izvedbi, z vsemi »napakami« vred, ki pa jih sam pravzaprav ne slišim kot napake, temveč kot del razvoja ali žive igre. V ospredju je namreč gibljiva skupinska improvizacija, v kateri je vsak posameznik dolžan slediti kolektivu in si znotraj njega izboriti svojih »pet minut.« S tem so gojenci postavljeni pred dejstvo poslušanja in slišanja članov ansambla, razvijati in brzdati morajo solistične izpade, kajti na koncu ne gre za posameznika, temveč za kolektiv, za Kombo kot tak. V tem Zlatko vztraja, na ta način jih brusi in usmerja, da za trenutek na stran potisnejo osebne privilegije in se uglasijo s skupinsko »odklopljenostjo«, ki se po razvitju izvirne teme nekako premika proti urejeni sredini. Pretežna urejenost seveda ni mišljena slabšalno, prej narobe – gre za poligon, na katerem bodo nadebudneži pozneje razvijali svoje ideje ter kovali privlačne kombinacije z različnim žanrskim predznakom. Ne smemo namreč preslišati, da se gojenci v kolektivu emancipirajo v vseh ozirih, ne glede na to, da imamo tokrat pred seboj všečno razgiban progresivni jazz-rockovski hibrid z elementi, ki so dominirali predvsem v sedemdesetih. V tem, po luknjastem spominu, se material na Hramo odločilno razlikuje od prejšnjih Kombo preverjanj: v ospredje je postavljena kombinatorika, ki ima z rockovskimi strujanji veliko več skupnega od prejšnjih, bolj introspektivnih nagovarjanj. Prav takšen pristop ima, po drugi strani, veliko bolj neposreden odnos s poslušalcem in, kar je najpomembnejše, kakovost (na tej stopnji) v ničemer ne trpi.

Kombo – v sestavi Ivan Arjun Lukman, Matija Lavrenčič, Maj Palik Leskovec, Tina Jenko, Luka Zidarič, Tomi Novak (vsi bobni), Alan Kudič, Žan Spehonja, Nejc Franca, Žiga Ipavec, Urban Kušar (vsi bobni in tolkala), Matjaž Bajc (električni bas in efekti), Peter Kastrin in Jan Jarni (oba električna kitara in efekti) – s posebnimi gosti Boštjanom Simonom (alt saksofon), Janijem Šepetavcem (tenor saksofon), Matijo Mlakarjem (pozavna), Damjanom Valentinuzzijem (trobenta z dušilcem) in Galom Furlanom (djemba in tolkala) namreč skozi vseh sedem avtorskih skladb Zlatka Kaučiča deluje kot dobro namazan »bigbandovski« stroj, saj uspeva ohranjati nastavljeno dinamiko ter melodične perspektive, se na trenutke z njimi vešče poigrava in razvija svoje šifre v soju letom primerne razvite izvajalske identitete (piše, da je najmlajši član Komba v trenutku beleženja zapisa štel le devet (!) let). Pri tem je posebej treba poudariti oziroma izpostaviti, da je v trenutkih kakovostne oseke v fuzijski smeri, ko se večina poskusov pretežno konča s preigravanjem in kombiniranjem prežvečenih klišejev, prispevek Komba B vreden vsakršnega pozornega posluha in poznejše analize, zlasti s strani članov ansambla. Ne da se preslišati, da jim je že v tem trenutku vcepljen občutek za nadaljnje raziskovanje raznovrstnih muzik in njihovih prepletanj.

Zlatko Kaučič je s svojimi gojenci (in narobe), kot že tolikokrat poprej, sestavil kompakten nabir muzik, ki se imajo s perspektiv posameznika šele razviti skozi njim lastne težnje in hotenja. Hramo je prav to – kolektiv iskrivih nadebudnežev, ki se igrajo z godbami, ki v tem kreativnem trenutku izvirajo iz njih samih, od zunaj pa jih Zlatko »reže« in »sprošča« v nikoli zaključeno celoto. Prav zato iz Komba nisem nikogar izpostavil, saj verjamem, da bo kmalu prišel čas za nekaj takšnega v tem ali onem žanru, skozi ta ali oni (solo) projekt. Radovednost in vizija pač ne poznata meja.