29.11.2022

Gibkost nekega rizoma

Nova plošča avdio-vizualnega trojca Etceteral ni pretirano prodorna, je pa v formi vselej dovolj iznajdljiva in tenkočutno elastična, da vzdrži.

Luka Hreščak

Rhizome

Etceteral

Rhizome

Tak:til / Glitterbeat
2022

Izid plošče Ama-gi (2020) domačega avdio-vizualnega trojca Etceteral smo sprva verjetno mnogi tolmačili kot materializirani dokaz, da domači alter-jazzovski milje premore tudi izrecno koketiranje z najaktualnejšimi popularnimi, v tem primeru pretežno londonskimi godbenimi trendi in da njegove estetske afinitete segajo dlje od etabliranih jazzovskih form. Pa vendar so Boštjan Simon, Marek Fakuč in Lina Rica pravzaprav že na tistem albumu, predvsem pa v kontekstih pridnega in daljnosežnega koncertiranja pokazali, da v svojem vizualiziranem elektroakustičnem muziciranju ne segajo po tredovstvu v želji po mednarodnem tržnem preboju. Četudi bi to muziko nemara požegnal še Shabaka Hutchings​ sam, je njena dejanskost vselej periferna, ne glede na muzikalno prodornost še vedno globoko v senci hegemonih kulturnih središč trdnjave Evropa. Bolj ključno pa se zdi to, da so eksplicitno periferni tudi nekateri navzoči ustvarjalni principi, da celo igrajo eno od vodilnih generativnih vlog. Določene skladbe sicer vselej vijugajo okoli relativno jasnega tematskega središča, vendar je temelj albuma v celoti prej formalno raziskovanje in hipno iskanje drobnih, vpadljivih teksturnih razširitev in ne toliko bolj premočrtno, prvenstveno gruvaško odbijaštvo. Ko slednje vendarle nastopi, na primer v komadu Rome Burns, je razbarvano, že skoraj nečloveško, v slogu izrazito ostrega, jeklenega pulza. Rezultat je precej nevsiljiv album, z bistveno bolj psihedelično zvočno podobo in z manj hitovskega potenciala kot predhodnik. Skratka, ni pretirano prodoren, je pa oblikovno dovolj iznajdljiv in tenkočutno elastičen, da vzdrži.

Dejstvo, da gre za napajanje iz robnih glasbenih praks, predvsem svobodne improvizacije, lahko hitro demistificiramo z vpogledom v Boštjanovo in Marekovo glasbeno zaledje. Eno od njunih zgodnejših stičišč je Kombo A v primežu veleprojekta Zlatka Kaučiča. Seveda sta se glasbenika mudila v raznorodnih, v Simonovem primeru tudi pravnomočno akademskih, tako didaktičnih kot praktičnih kontekstih, toda Kaučičeva šola je zagotovo eno njunih tehtnejših ustvarjalnih izhodišč. Pa ne toliko v smislu golega obrtniškega prenosa znanja. Kaučičev Kombo je svojsko okolje izrazito vzajemnega razvijanja in idejnega mreženja, ki lahko nadobudnemu glasbeniku predstavlja vstop v prakso muziciranja na presečišču svobodne improvizacije in bolj določno tehnične interpretacije jazzovske kompozicije.

Simon je principe ustvarjanja, ki predvidevajo močno in skrbno premišljeno komponistično delo v prepletu s formalno bolj ali manj nedoločenimi momenti odkrivanja na licu mesta, že globoko ponotranjil. Pustolovski misticizem v izrazu čudovite mednarodne zasedbe There Be Monsters, po jazzovsko tavajoče pod njegovo orientacijsko taktirko, je dovolj poveden. Tam se kaže tudi Simonova okretnost v sodobnih skladateljskih metodah dela, naslanjanje na principe kolektivnega muziciranja nove glasbe, hkrati pa njegova izostrena senzibilnost za konceptualne zasnove, ki se lucidno skladajo z zvočnim rezultatom. Podobno je pri zasedbi Etceteral, le da so tu skladbe bistveno bolj kompaktne, tematsko in razpoloženjsko neposrednejše, predvsem pa formalno zasnovane na vzajemni avdio-vizualni interakciji v realnem času – med bobni, saksofonom, sintetizatorjem in vizualijami Line Rica.

To nas pripelje do nove plošče trojca Etceteral, naslovljene Rhizome, ki je 11. novembra izšla pri slovitem Glitterbeatu oziroma pri njegovi podizvednici tak:til. Ta založniški preskok (prvenec Ama-gi je izdala domača Kapa) lahko pomeni širši domet, širšo medijsko in kritiško razpoznavnost, morda tudi kakšno priložnost več za pojavitev na tujih prizoriščih. Podobno kot, denimo, pri Širom, je vprašanje le, kako prodorna bo nadaljnja produkcija trojca. Za Rhizome se namreč vseeno zdi, da je prej neke vrste korak vstran kot pa odločen postop naprej – ne toliko po kvaliteti kot po vsebinski stanovitnosti. Že naslov albuma napoveduje konceptualni graditeljski princip, organsko analogijo z življenjem rizoma oziroma korenike, ki pod zemljo raziskovalno plete bolj ali manj razsežne vegetativne snope in tako pravzaprav negira obstoj jasne središčne točke rastline. Določene skladbe sicer vselej vijugajo okoli relativno jasnega tematskega središča, vendar je temelj albuma v celoti prej formalno raziskovanje in hipno iskanje drobnih, vpadljivih teksturnih razširitev in ne toliko bolj premočrtno, prvenstveno gruvaško odbijaštvo. Ko slednje vendarle nastopi, na primer v komadu Rome Burns, je razbarvano, že skoraj nečloveško, v slogu izrazito ostrega, jeklenega pulza. Rezultat je precej nevsiljiv album, z bistveno bolj psihedelično zvočno podobo in z manj hitovskega potenciala kot predhodnik. Skratka, ni pretirano prodoren, je pa oblikovno dovolj iznajdljiv in tenkočutno elastičen, da vzdrži.

Omenimo še neposredno in ključno vpletenost Line Rica v ustvarjalni proces. Njene projekcije, vezane na navzoče zvočne figure in generirane v realnem času, so v veliki meri narekovale razvoj Marekove in Boštjanove tematske improvizacije. Takšnih studijskih eksperimentov bi si v domačem prostoru želeli še več, saj godbo razprejo v nove dimenzije, nove nepredvidljivosti in generativne potenciale. In hkrati s tem smo primorani ugotoviti, da se pojavnost izraza Etceteral lahko v svoji popolnosti razkrije šele z živim nastopom.