Giro po rivi bitov

Na primorsko obalo je pljusnil novi val. Vsaj takšen je vtis. Novi val mlajših beatmakerjev, spalničnih producentov in raznih glasbenih pobud. Mladi so na noge postavili dva samoorganizirana prostora, skvota: najprej nekdanjo tovarno Inde v Kopru, ki so jo poimenovali Ustvarjalna platforma Inde, letos poleti pa še nekdanjo tovarno za predelavo in konzerviranje živilskih proizvodov Argo v Izoli. Frekvenca spletnega podajanja, driblanja in soundcloudovskega sledenja bitov manj uveljavljenih ustvarjalcev elektronike je poskočila. Paket, zbirka, presek ali predstavitev primorskih elektronskih pobud pa daje sedaj vtis, da gre za več kot le posameznike, ki nekaj prčkajo v svojih sobah ter skušajo tu in tam zorganizirati kakšen dogodek (ne pozabimo seveda na nastanek dveh mladih skvotov). Za vpogled v lokalno primorsko »sceno« je poskrbela založba Beton s kompilacijo Giro, na kateri so se znašli precej različni izrazi, od bolj hiphoperskih do duba, »retro« IDM-a, electro techna, shogazerske elektronike ... Skratka, gre za nežanrski kupček.

No, novi val pa le ni samo nov, saj na zbirki poleg mladincev .čunfe, FLO-ja, 2xp-ja, Whynnela, tuanna in Gregabytesa najdemo nekaj utečenih ali starejših imen. Na primer hiper nametalca projektov Žiga Murka, neznanca Luxasa, superzvezdnika Gramatika in Blaža (ki se je nekoč klical Dpek). Zadnja dva povezujemo še z nekim drugim časom, skoraj desetletje nazaj, ko se je zdelo, da »obalne prakse« tkejo nekaj več, neko ohlapno skupnost. Ambasada Gavioli je bila na svojem neprvem vrhuncu, z Obale je prihajalo ogromno techna, housa in hiphopa. Gramatik, Dpek in JK Soul so izdajali material pri ameriški založbi. Hiphoperske instrumentale, brez raperjev in z značilnim obalnim gruvom, ki je pasal na domač kavč, a je bil hkrati primeren tudi za javno plesno predvajanje. Vtis je bil, da je vpletenega veliko tovarištva, medsebojne pomoči in podpore. In zgodil se je veliki preboj, Gramatiku je potem »uspelo«. Preselil se je v ZDA in danes polni dvorane po celem svetu.

Prav Izolčan Blaž je tisti, ki je kriv za nastanek slogovno precej košate kompilacije Giro. Do tega je prišlo kar v službi; v pisarni se namreč za delovno mizo komolčka z Jizahom, vodjo založbe Beton. »Jizahu sem v pisarni vrtel te primorske producente, pa je rekel: 'Ja, daj, nekaj naredi.' Sem si rekel, nekaj se je že govorilo o primorski sceni, zakaj ne bi zbral teh producentov na kup. Vse sem zbobnal precej na hitro, mi je bilo kar jasno, kdo so ti akterji.« Precej nepretenciozno, nepreračunljivo in nenapihnjeno torej. A kako je do mlajših protagonistov sploh prišel, jih je kot lokalec pač poznal, so prijatelji? Odgovor je pretežno ne. »Vse sem kontaktiral online, prek njihovih soundcloudov. Nisem naključno naletel na njih, nekatere so priporočili prijatelji. Priporočili so svoje prijatelje, recimo iz srednje šole. Nekateri so se mi sami javili že pred leti.«

Primorska pregovorno slovi kot prostor kroničnega nedogajanja. Poleti je še nekakšen vajb, (filmski) festivali, koncerti in predvsem so tu tečni turisti, ki pa ustvarjajo lažni utrip. Pozimi je čisto mrtvilo, ulice so prazne, sploh ko zapiha burja. To predvidljivo mučno vsakoletno oscilacijo povzame eden od protagonistov kompilacije, Grega Bajc oziroma Gregabytes: »Med sezono je samo večja kopica raje, kar ne vpliva spet toliko na alternativo v pozitivnem smislu, samo čisto duševno se človek drugače počuti. Imaš filing, da mesto živi. V bistvu je nek sistoličen del utripa, ki napolni Obalo s svašta folka in ta postane atraktivna, ko diastolično zima izprazni vso dogajanje, pa pač ... je luknja. Prazno in stagnirajoče. Tako utripa srce Obale.«

A odmevne in povsem raznolike muzike že leta in leta konsistentno prihajajo z Obale. Hard core, punk, kantavtorstvo, (tech)house, rap ... Včasih se je govorilo o sceni, katere stičišče je bil »Brecljev« MKC, potem o razvejani elektronski sceni: od plesne, ki se je vrtela okoli Gaviolija in Valentina Kanzyanija, do bolj hiphoperske, ki se je vrtela okoli Gramatika in skupine Peti element.

Kompilacija Giro sedaj primerno povzame košček trenutnih praks in demonstrira glasbeni impulz Obale. Prva vprašanja ob njenem poslušanju se postavljajo sama: je na Primorskem (spet) neka scena, obstaja skupnost beatmakerjev, se ti družijo, nastopajo, si delijo studie? Obstaja publika? Gre za kontinuiteto vse od pravljičnega uspeha Gramatika naprej, je ta uspeh pustil za seboj konkretno sled? Se mladi ustvarjalci zgledujejo po njem? Blaž odgovarja preprosto z besedami, da »scene zares ni, niti neke širše, vedno pa se je znova izkazalo, da je velika želja in da ko se je kaj zgodilo, se je zgodilo veliko. Od Breclja, Faraonov do Gaviolija in danes raznih kantavtorjev. A kontinuitete zares ni. Gramatik je morda inspiracija v smislu, da si lahko nekdo reče: 'U, lej, lahko ti rata, tudi če si od tukaj.' Pomeni neko upanje.« Bajc dodaja v optimističnem duhu, da so se stvari le malce spremenile: »Izola je bila popolna luknja, edino kar se je kdaj dogajalo, je na parkirišču od Madonne, kjer smo delali hauba partije in Pub 33 v Kopru, kjer so skoraj vsak vikend rolali Freedom Fightersound. Pa Hangar bar, ki je bil takrat povprečen rock bar, zdaj se je res dvignil in dejansko fajn imena vleče v Izolo.« In glavne upe polaga v Inde in Argo: »Inde kar dobro dela, kot razumem. Folk je ful prijazen, vedno sem naletel na topel sprejem kot član skupin Haiku Garden in Persons from Porlock. Ali pa kadar sem tam rolal. Če delaš kaj na glasbeni sceni, bo folk to spoštoval in ti pomagal.«

Čutiti je torej manjše, počasne premike, med katerimi je obljubljal veliko tudi izolski večnamenski lokal-kulturni prostor Riiba, a žal ni obstal; po prvih vzpodbudnih korakih programske razvejanosti, ravno ko bi moral postati utečen, se je zgodba končala. Epilog je bil klasičen: nestrpni sosedje in nerazumevanje mestne uprave. Pred leti je za edini alter prostor veljal MKC v Kopru, a so vehementne poteze župana Popoviča na koncu pripeljale do prestrukturiranja prostora, ki se sedaj imenuje CMK – manjši zasuk v imenu, a velike spremembe za njim. Te dni se tam ne dogaja niti približno toliko kot v najboljših časih MKC-ja. Zapuščini Marka Breclja sogovorniki pripisujejo ogromno zaslug za hrupnost glasbenega vrveža na Obali, vendar so hkrati kritični. Bajc tako pravi, da je »prej sicer bil MKC, samo se je bilo skoraj nemogoče ali pa blazno težko kaj zmeniti z njim, celo kolesje nekih procesov in zamudnih preizkusov zaupanja je bilo potrebnih. Skratka, če si bil en mladič, ki je hotel kaj spraviti skupaj, je bilo težko. Povečini so furali crust, hardcore, metalcore in punk, raperjem, recimo, je bilo težje priti zraven. Inde in Argo sta sedaj veliko bolj naklonjena svežini.« Na večdimenzionalnost, tudi problematičnost MKC-ja opozori tudi Blaž: »Lahko bi celo rekli, da je propad MKC-ja osvobodil Obalo in dal mladini vajeti v roke, da si naredijo nekaj svojega.«

In tako je prišlo do samoorganizacije, samoniklih iniciativ, kar je seveda skoraj pravilo. Za to, da se zgodi nekaj novega, morajo stare strukture moči ter pomoči ali celo potuhe pasti. Samonikle skupnosti se začnejo oblikovati, ko ni formalne infrastrukture, ko ni mladinskih klubov in centrov, ki bi uspešno opravljali svoje poslanstvo. Ko ni ateljejev, studiev. Ko ni alternativ.

Toda Obala je šele na ponovnem začetku. Večina mladih producentov sedi doma in dela muziko. Dogodkov je zelo malo, pravega kluba niti enega. To je nova generacija, ki ne samo dela, ampak se tudi socializira za prenosniki in na telefonih. Kot je sploh značilno za ohlapno sceno beatov, je glavna platforma znova Soundcloud. Ni prave scene in ni klubskih dogodkov, je pa razpršena skupnost na spletu, ki seže močno onkraj Slovenskega Primorja. Blaž povzame: »Večina teh producentov je ustvarjala samo zase, skupnost so si gradili na internetu. Flo in Whynnel imata na primer neverjetno veliko sledilcev na Soundcloudu. In sta na tej sceni, recimo, profilirana, kar pa spet nima veze z realno slovensko sceno, kjer ju ni praktično nikjer. .čunfa je doma malo bolj izpostavljen, ker je izdal pri Betonu.«

.čunfo izpostavi tudi Bajc, in sicer kot redkega beatmakerja, ki je prav tako dejaven na terenu: »Zares edini trenutno, ki konkretno pomaga pri razvoju obalne scene, je .čunfa, med vsemi nami. Je tudi kar obkrožen z drugimi mladinci s potencialom, ki delajo muziko. Trenutno večino svojega časa preživi v Argu, kjer pomaga fizično ali glasbeno.« Zaradi pomankanja družabnih prostorov na Argo polaga posebna upanja tudi Blaž in izpostavlja .čunfo. »Argo je naslednja velika scena. Na ta prostor je vezan predvsem .čunfa, delajo pa predvsem zelo mladi, stari okoli sedemnajst, osemnajst let. Noro je, povsem DIY, tisto pravo. Razen Arga ni na Obali praktično ničesar. Veliko primorske scene je v resnici v Ljubljani. Tisti, ki so na Obali, jih ni nikjer. So čisto spalnični producenti. Razen .čunfe seveda.«

Kdo sploh je .čunfa? Mladi, komaj sedemnajstletni mladenič se je pojavil letos, ko je pri založbi Beton izdal prvenec Obsolete. V resnici dela beate že precej dlje, prve objave sežejo v pomlad lanskega leta. Je del multimedijskega kolektiva Trite, ki poleg glasbene dejavnosti izvaja tudi (gledališke) delavnice, videastične projekte ... Skupaj so organizirali že nekaj klubskih dogodkov v Riibi in pri društvu Pina. Vsake toliko posnamejo video podcaste kratkih didžejevskih nastopov z naslovom Roof Tiles. Ti se dogajajo na strehah raznih hiš. .čunfa se glede pomanjkanja prave scene strinja: »Temu ne bi rekel scena, ampak ... giro. Ker so neki krogci folka, ki se slej ko prej spoznajo, ker je itak cela Obala eno selo. Folk dela, kar se mu da in kar je v njegovi moči, recimo take kompilacije ali podcaste, take zadevice. Kluba ali placa za alter izraze ni, zato se zbirajo neke mešane mini grupice.« Mladi, ki jim ni do neonskega henganja v Tušu v Kopru in ki jim muzika, ki ne jaha vrhov lestvic, nekaj pomeni, se družijo nesegregacijsko in iščejo alternativne prostore, kjer se lahko družijo. Ni važno, ali poslušaš punk ali elektroniko. Precejšen underground torej. Argo je šele zgodba v nastajanju, saj se je prvi napol javni glasbeni dogodek zgodil šele na začetku letošnjega poletja. Na vprašanje, če je Argo prevzel vlogo stičišča scene, .čunfa skromno odgovori: »Ta ekipa je res majhna, v kolektivu nas je mogoče šest, ki dejansko furamo zadevo, pa še to smo se večinoma tam spoznali. Je pa res postojanka za dosti DIY bendov ali pa kakšnih manjših aktivističnih grupic, ki pridejo iz Evrope, recimo Nemcev smo imeli ful.« In kakšen je odziv? »Odvisno. Naredili smo festival, ki je bil zelo uspešen. Težki Ološ fest je bil večinoma punk, hc muzika. Pa je bilo dva dneva skupaj kakih 700 ljudi. Imeli smo tudi event, kjer smo bili samo mi.«

Prave scene na Obali torej ni, so pa izhodišča, ki namigujejo, da prihodnost ni nujno temna in tiha. Mlada generacija se je očitno zganila. Blaž nenavadno razume ironijo mlade generacije, saj staromodno logiko postavi na glavo: »Res ni več spoštovanja do preteklosti. To je bilo značilno za hiphop včasih, moral si poznati zgodovino, moral si spoštovati veterane. Mladi delajo, kar jim paše. Zato je tudi zanimivo na neki način. Nespoštovanje je pripeljalo do tega, da se končno nekaj dogaja. Spoštovanje je velikokrat pomenilo obešanje na stare zgodbe, dober primer je MKC.«

O »sceni« lahko govorimo kot o konstruktu, ki je zgrajen okoli dejstva, da s Primorske konsistentno, a razpršeno prihajajo klobčiči sveže muzike. Vsake toliko. In zadnji sunek je ujet ali pa povzet na kompilaciji Giro. Ta ne govori zgodbe obalne scene, morda pa je ena od trenutno hudo obetajočih pobud, košček, ki bi lahko pomagal zgraditi neko ohlapno skupnost. Bajc se strinja: »Mi smo vsak na svojem obalnem hribčku. Blaž na Maliji, jaz sem bil v Izoli, .čunfa Markovec, Flo Semedela, Lenny (Whynnel) v Šmarjah, 2xp je zaprt v svoji sobi in do nedavnega nismo vedeli, da dela muziko, čeprav sva dobra znanca. Vsi smo povsem raztreščeni naokoli in zares na Obali ni bilo še enega suverenega kruja, razen Freedom Fightersounda, ki fura svoj JamCoast Collective. Zato vidim Giro kot poizkus, da se nas prisili, da dejansko kaj damo ven, druge malo pohypa, tretje poveže nazaj s koreninami.«

Blaž v vlogi kuratorja razume, da zbirka ni kompakten ali žanrski izdelek enotne zvočnosti, a ravno to ji tudi daje poseben čar: »Bal sem se, da bo slabše, in sem zelo vesel glede na rezultat celega paketa. Zavedam se, da je zelo raznolik, ampak ravno zato bodo nekomu zanimivi neki štirje komadi, drugemu pa drugi štirje.« Glasbenih smernic in ponudbe vsekakor ne manjka. Skrajni čas je, da muzika pusti resnejši odtis tudi na terenu.