Glasba dresdenskega dvora

V sredo, 9. julija, je festivalski avtobus ljubljanske obiskovalce festivala Seviqc Brežice pripeljal na grad Mokrice. Tam je v nastopil Oberon Quartet, italijanski ansambel, ki ga tvorijo Silvia Moroni na prečni flavti, Paolo Faldi na kljunasti flavti in oboi, Stefano Rocco na teorbi in Miranda Aureli na čembalu. Naslov programa, Glasba dresdenskega dvora, nam sporoča, da gre za posvetna dela, nastala v enem izmed pomembnejših evropskih umetnostnih središč 18. stoletja. Dresden je takrat privlačil predvsem glasbenike, med katerimi so bili tudi avtorji, predstavljeni v toku tokratnega glasbenega večera.

Celotna zasedba se je predstavila s Triom za oboo, flavto in basso continuo Johanna Davida Heinchena, s Triom za prečno flavto, kljunasto flavto in basso continuo Johanna Joachima Quantza ter s Triom št. 11 za prečno flavto, oboo in basso continuo TWV 42: d4 (Telemann Werk Verzeichnis) Georga Philippa Telemanna. Kot ansambel so glasbeniki delovali precej prepričljivo, a ne povsem usklajeno in uigrano. Solista na oboi in flavti sta svoja parta predstavila solidno, vendar nista dosledno sledila izvajalcema parta continua. Čembalistka in teorbist sta namreč poskušala interpretaciji dati nekaj več agogičnih učinkov, za kar pa solista očitno nista imela dovolj posluha. Paolo Faldi na kljunasti flavti je ob spremljavi čembalistke Mirande Aureli izvedel Šesto sonato Francesca Marie Veracinija. Interpretacija je bila slogovno zgledna, vendar je tudi tokrat manjkalo več izraznosti v recitativno oblikovanih počasnih stavkih. To izraznost je sicer vseskozi nakazovala čembalistka, a je morala svoje fraze naglo odrezati ter s tem slediti nekoliko togo podanemu vodilnemu partu. Vsaj mestoma temperamentno in prikupno je zvenela interpretacija Prve sonate op. 5 Johanna Adolpha Hasseja izpod prstov flavtistke Silvie Moroni in teorbista Stefana Rocca. Koncert je sklenil dodatek, tretji stavek iz ene izmed triosonat za prečno flavto, oboo in basso continuo Giovanni-Battista Plattija, ki je na odru ponovno združil celotno zasedbo. Tokrat je ta vlila v izvedbo več temperamenta in emocij kot v predhodne, kar je po eni strani škoda, po drugi pa je to rezultat dodatne motivacije in vživetja v muziciranje ob pogledu na zadovoljno občinstvo.

In ravno če se oziramo na odziv (ne ravno številnih) poslušalcev, lahko rečemo, da je bil splošni vtis koncerta pozitiven. Člani Oberon Quarteta so muzicirali solidno, vendar nikakor zgledno ali navdušujoče. Njihova igra je v le redkih trenutkih naredila preskok iz obrtniške na resnično umetniško raven. Okraske so izvajali slogovno korektno, pri fraziranju pa je bilo veliko pomanjkljivosti, predvsem premalo dinamične in agogične svobode. Če bi kvartet vnesel več svobode in razgibanosti, bi prišla ekspresivnost, ki jo lahko najdemo v izbranemu repertoarju, bolj do izraza. Izvedbam je torej manjkalo precej temperamenta, prefinjenosti in slogovne distinkcije.

Tokratni nastop Oberon Quarteta bi lahko opredelili kot enega izmed dogodkov, ki predstavljajo povprečje glasbenega dogajanja v sklopu festivala Seviqc Brežice. Gre za relativno soliden koncert, ki lahko zadovolji ne preveč zahtevne poslušalce ter drži umetniško podobo celotnega festivala na relativno provincialni ravni. Festival kljub temu vsako leto ponudi tudi nekaj zares kvalitetnih glasbenih dogodkov – letošnja edicija je zahtevnejšim poslušalcem ponudila že izjemno kvaliteten otvoritveni koncert, nastop orkestra Les Ambassadeurs s solistoma Alexisom Kossenkom in Reinoudom van Mechelenom ter vsebinsko bogatim in vrhunsko predstavljenim sporedom biserov francoskega baroka.