Glasba gledališču (še) ne bo par?!

Novi projekt z naslovom Fortuna Fauvelu ne bo par! dekliškega in mladinskega zbora Carmina Slovenica je bil spočet v Lebičevi glasbi Fauvel '86, nato je rasel v procesu choregie oziroma v strastnem in zahtevnem prizadevanju Karmine Šilec ter nazadnje v novi podobi 19. novembra doživel predpremierno uprizoritev v SNG Maribor.

Podobno kot v vsakdanjem življenju, ki je prepredeno z vizualnimi stimulansi, ekrani na avtobusih, reklamami ob cesti, celo komunikacija na digitalnih napravah poteka prek sličic in niti ne več z besedami, se je tudi med lepimi umetnostmi izpostavila dinamika, v kateri vizualni vidik velikokrat pretehta slušnega. Zato se idejna podlaga choregie in želja Šilčeve, da bi obudila celostno umetnino, v kateri se glasba, beseda in dramaturgija organsko prepletajo, v izvajanju del tako na domačih kot na mednarodnih odrih povzdiguje nad običajen zborovski pristop in se umešča v okrožje zgodovinsko pomembnih umetnikov ter starodavnih kultur.

S fauvelovskim projektom je vokalno gledališče našlo pomenljiv vsebinski stik s prevladujočo moralno nizkotnostjo sodobne družbe, a je svoj mračni komentar na to podalo predvsem z gledališkimi sredstvi.
Prvi del predstave je deloval malce enolično z daljšimi odseki vpijočega naštevanja človeških nizkotnosti – alegoričnih figur Fauvelove oblasti. Statiko zvočnih efektov z deklamacijami je prekinila le kakšna srednjeveška pesem in ob koncu težko dočakana sprememba scene s prikaznijo ladje norcev (z zanimivo in privlačno gestiko premikanja plovila) ter efektivna tišina belega robčka, ki je padal iz neba – povabilo gospe Fortune v njene višave. Bolj razgiban drugi del je prinesel več tekočega prehajanja med kontrastnimi glasbenimi in dramaturškimi prvinami.

Zavzeti in glasovno profesionalni nastopi deklic so mestoma vsebovali prav strašljivo kurentovsko divjost, ki je nenadoma planila na oder oziroma med občinstvo, spet drugje pa jih je odlikovala občutljivejša telesna gestika, nekajkrat prav posrečena, recimo s plastičnim in duhovitim prikazom, kako Fauvel in njegova izbranka težko pričakujeta zanositev potomca. Pa vendar je bila gestika ponekod pretirana, nerazumljiva in mogoče predvsem namenjena sama sebi. V enem od prizorov se je, denimo, ob primarno enostavnem bobnanju in s trdimi plesnimi gibi s »primitivnim« pridihom zgodil nekakšen stravinskijevski pomladno obredni moment, ki je obvisel v zraku kot samolasten dramaturški višek, nepovezan s celoto in glasbeno neutemeljen. Tako se je s pretiranim predajanjem neizpeljanim zvočnim efektom in statičnim scenam delo Carmine Slovenice tokrat podredilo estetiki »lepih« slik, s tem pa se je sporočilo dela razblinilo oziroma umaknilo na stranski tir.

V predstavi je dominirala gledališka izpeljava. Večina smiselnih in pomenljivih scenskih, kostumografskih in dramaturških potez se je povezovala v linearni oziroma tudi vizualni krožni prikaz sklenjenega začetka in konca fauvelovstva. Na žalost se je s tem izrazitim fokusom na gledališkost glasbena plat preveč zanemarila. Lebičevo delo ni prišlo zares do izraza, ni ga bilo mogoče zaužiti v njegovem bistvu, tako kakor sem upala, da ga bom. Očitno je glasba v svetu gledališča občutljivejša muza in ni dostopna vsakomur.