Glasba ima moč

Leta 2005 je izšla kompilacija Urok s skupinami Zmajev rep, Malik, NoCenzura in Eternia, ki je antološko pokrila glasbeno ustvarjanje med leti 1998–2004 v Bistrici ob Sotli. Šlo je za prebojno izdajo, ki je opozorila na glasbeno-kulturni utrip na severovzhodnem obrobju Slovenije, na meji s Hrvaško. To ploščo velja navesti kot afirmativno podstat vsega, kar se je skotilo in razvilo iz tamkajšnjega kluba Metulj do danes. 

Ob lanski dvajseti obletnici kluba je nastala dvojezična knjižica, v slovenščini in hrvaščini, Rock ob Sotli, ki zaobjema pol stoletja rocka, od druge polovice šestdesetih let, ko se je pod odrom kulturnega doma v Bistrici ob Sotli odprla mladinska klubska soba, pa do danes, ko na istem mestu živi, utripa in se bori za svoj prostor pod soncem klub Metulj, nespregledljiva orientacijska točka na zemljevidu našega klubovja. 

Andrej Černelč se je z Manuelom Šterlekom lotil pisanja zgodovine kluba, ki ima svojo predzgodovino v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je rock postal sestavni del življenja in vsakdana mladih v Bistrici ob Sotli. Intervjuje in pričevanja prvoborcev ter naslednjih generacij pristno, tako rekoč iz prve roke, pospremi dokumentirana in kronološko urejena pripoved. Knjižica odkriva (pol)preteklost, brez katere bi bilo danes marsikaj drugače. Razkrije, od kod takšen žar pod Svetimi gorami na Kozjanskem. »Glasba je imela največjo moč«, tako že v prvem odstavku enostavno razloži pobudnik kluba Metulj Marko Kunst. V dvajsetih letih se ni uveljavil samo kot pomemben prostor za socializacijo mladih, ampak je (bil) detonator in iniciator bendov, ustvarjalnosti in aktivizma, pobud in samoorganiziranja. Ne le da se je s koncerti gostujočih skupin klub vpel v širšo kulturno-glasbeno mrežo in pripeljal svet k sebi, ampak je kot pomemben spodbujevalnik lokalne ustvarjalnosti katapult v svet. Pripoved o klubu nam da odgovor na vprašanje, od kod toliko zanimivih in dobrih bendov iz Bistrice ob Sotli ter kako lahko klubska dejavnost usodno vpliva in osmišlja življenjske poti. Brata Vid in Jošt Drašler danes zagotovo ne bi bila tako prodorna glasbenika, če si izkušenj ne bi nabirala na igrišču kluba Metulj. »Samonikel biser« mu pravi Rajko Muršič v naslovu svojega prispevka, s katerim klub umešča v širši kulturni prostor in ga izpostavlja kot steber slovenskih samoniklih prizorišč. 

Nedavno sem med preklapljanjem televizijskih kanalov naletel na izjavo našega kulturnega ministra o živi in razgibani ljubiteljski in amaterski kulturi pri nas. Za dokaz je navedel priljubljenost pleh godbe med različnimi generacijami. Upam si trditi, da brez te tradicije tudi tradicija naših mladinskih klubov in društev ne bi bila tako na trdnih tleh, kot je. Širom po Sloveniji deluje mreža samoniklih prizorišč, med katerimi nekatera obhajajo visoke jubileje, veliko se jih je žal že zapisalo v zgodovino, kar nekaj jih je zaprlo vrata po dolgih bitkah z mestnimi veljaki, zakoni in inšpekcijami, a na srečo obstajajo tudi vztrajniki. Ni kluba, ki ne bi imel takšne ali drugačne težave, zato ne čudi lapsus oziroma posrečena premetanka, ki je klubovanje preobrazila v kljubovanje. Zgodovina naših mladinskih klubov in centrov ter samoniklih prizorišč pri nas je polna porazov, vendar kl(j)ubovanje še naprej kaže zobe potrošniški družbi in kulturni politiki brez vizije. Mladinski klubi in centri ter samonikla prizorišča so vzgojila že nekaj generacij in jih bodo še naprej vzgajala, podobno kot pleh godba. Zato, ker ima glasba moč.