Glasba pri Zoisovih v Ljubljani

»Večer samospeva«, »koncert opernih arij«, »recital« tenorista ob klavirski spremljavi – to so pogosto slišane oznake, s katerimi pa lahko le nerodno in nenatančno opišemo dogodek, kakršnega smo bili deležni v sredo, 20. novembra. Atrij ZRC SAZU v Ljubljani je gostil zvesto poslušalstvo, zbrano na zadnjem koncertu že devete sezone cikla komornih koncertov stare glasbe Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu. Za tokratno glasbeno poslastico sta poskrbela doma in v tujini že zelo prepoznavni mladi slovenski tenorist Aco Biščević ter Wolfgang Brunner, avstrijski virtuoz na glasbilih s tipkami in svetovno znani poznavalec glasbe od 16. do 19. stoletja. Pripravila sta program, ki je poleg splošne estetske privlačnosti, prikupne pestrosti in premišljene zasnove postregel s še eno, prav posebno kvaliteto: gre za izbor nekaterih vrhuncev opernega in solističnega klavirskega repertoarja, za katerega z veliko gotovostjo vemo, da je ob prelomu iz 18. v 19. stoletje zvenel tudi v salonih ljubljanske aristokracije oziroma meščanske intelektualne elite. Predvsem je to veljalo za palačo družine Zois, v kateri se je zbrana družba z enako pozornim pogledom ozirala tako na kulturne tokove Evrope kot na prebujajoče se slovenstvo. Aco Biščević poleg dovršene pevske tehnike nedvomno poseduje tudi izraziti igralski talent, ki mu omogoča, da hitro skače med zelo različnimi čustvi in značaji, zato lahko kredibilno predstavi spored, ki ga odlikujejo močni razpoloženjski kontrasti med posameznimi skladbami.

Med glasbeniki, ki so muzicirali pri Zoisovih, je bil mladi Francesco Pollini, Ljubljančan, ki je kot mladenič blestel kot tenorist, pozneje pa še bolj kot klavirski virtuoz, ki si je novi dom ustvaril v Milanu. Spored se je začel z izvedbo treh njegovih lahkotnih pesmi s šaljivo ljubezensko tematiko. Biščević je očaral že s prvimi takti lirične pesmi Bella Ciprigna, madre d amor, navdušil pa s hudomušno Io far l' amore cosi non so. Sledila je solistična točka Wolfganga Brunnerja, v kateri smo lahko občudovali tako prefinjeno prstno tehniko in izjemno muzikalnost, ovito v zgodovinsko izjemno ilustrativno interpretacijo ene izmed sonat Baldassareja Galuppija, kot tudi izjemno zvočno bogastvo zgodovinskega klavirja – replike dunajskega fortepiana iz okrog leta 1805. Bruner je z enako filigransko tehniko in intimnim poznavanjem zmožnosti svojega glasbila kasneje interpretiral tudi melanholični Mozartov Adagio v h-molu, KV 540 ter vdihnil še obilo šarma izrazno precej bolj skopi Sonati v C-duru slovenskega skladatelja in Mozartovega sodobnika Jakoba Frančiška Zupana.

Kot velika zanimivost in vir bogatega estetskega užitka (tako za poslušalce kot izvajalca, ki zadovoljstva ob muziciranju nista skrivala) sta delovali arija iz opere Idomenej, ki jo je Mozart napisal ravno za mladega Pollinija, ter arija Amor non so che sia iz opere La frascatana Giovannija Paisiella. Ta pa je zvenela tako, kot jo je mladi Pollini verjetno kdaj zapel pri Zoisovih – kot Ne vem, zhe je kei fletno – v slovenskem prevodu izpod peresa Antona Tomaža Linharta. Aco Biščević poleg dovršene pevske tehnike nedvomno poseduje tudi izraziti igralski talent, ki mu omogoča, da hitro skače med zelo različnimi čustvi in značaji, zato lahko kredibilno predstavi spored, ki ga odlikujejo močni razpoloženjski kontrasti med posameznimi skladbami. Njegov glas morda ni povsem barvno izenačen, je pa toliko gibčnejši, res prilagodljiv aparat, ki ga Biščević spretno manipulira od najbolj nežnega do komično popačenega zvoka ter s tem vliva svojim interpretacijam prepoznavno očarljivo pričevalnost in razumljivost.

Z ljubljanskim glasbenim krogom je povezana tudi arija Ah! Perche non posso odiarti iz opere La sonsambula (Mesečnica), ki jo je mladi Vincenzo Bellini posvetil svojemu prijatelju in mentorju Polliniju. Z njo sta glasbenika sklenila svoj nastop. Po dolgem in navdušenja polnem aplavzu sta nas nagradila še s ponovitvijo ene izmed Pollinijevih pesmi. Ta je – ponovljena v karikirani podobi, da bi bolj prišli do izraza komičnost in tehnična bravuroznost – po tako dovršenem nastopu delovala kot nepotreben, kar trivialen dodatek.