Glasba v črkah: Med ljubeznijo in poklicem

Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana je lani praznoval 100-letnico. Predstavlja eno od vmesnih etap piramide slovenskega glasbenega šolstva, srednjo in višjo, ki jo tudi zaradi različnih poimenovanj in institucionalnih premeščanj ljubljanskega konservatorija zaznamujejo naslednji mejniki: Konservatorij ljubljanske Glasbene matice (1919), Srednja glasbena šola Glasbene akademije (1939), Akademija za glasbo (1946), samostojna Srednja glasbena šola (1953–1963), Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje (1963–1981), Srednja glasbena in baletna šola (1981–2009) ter nazadnje Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana (2009–). Bolj ali manj je v vseh teh letih šlo vselej za glasbo in balet-ples, ostalo so formalne in imenske spremembe. Poanta vmesnega glasbenega in plesnega izobraževanja je srednja (in višja) stopnja v Ljubljani, dočim je edini vzporedni tovrstni podij v Mariboru, Konservatorij za glasbo in balet Maribor, nekoliko mlajši, ustanovljen je bil namreč leta 1945. V današnjem času imamo na Slovenskem v že omenjeni piramidi še nekaj umetniških gimnazij, ki izobražujejo bodoče poklicne glasbenike na srednji strokovni stopnji (v Celju in Kopru). Monografija z različnimi pogledi prikaže celotni razvojni kompleks tematike, ne da bi se sprevrgla v golo statistiko. Vsa navedena dejstva so v prid zaključnim sklepom, ki sledijo po vsakem od predstavljenih poglavij. Kot celota je delo apoteoza razvoja slovenskega glasbenega šolstva v njegovem pedagoškem, umetniškem in znanstvenem pogledu. In ker je glasbena umetnost ena od lepot tostranstva, je več kot upravičen naslov knjige: Med ljubeznijo in poklicem! 

Celotni ljubljanski konservatorijski razvoj je za vseh sto let popisan v obsežni publikaciji Med ljubeznijo in poklicem. Sto let Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Pod uredniškima taktirkama Leona Stefanije in Suzane Zorko so monografijo popisali Jasna Blažič Primožič, Darja Koter, Henrik Neubauer, Branka Rotar Pance, Luka Pintarič, L. Stefanija in Katarina Zadnik. Delo je na 764 straneh izšlo v zbirki Glasba na Slovenskem po 1918 pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Izšlo je pravzaprav v neke vrste koprodukciji s Konservatorijem za glasbo in balet Ljubljana, Oddelkom za muzikologijo na Filozofski fakulteti, Akademijo za glasbo, ZRC SAZU-ujem in Fakulteto za družbene vede.

Predtakt knjige je dal eden od urednikov, Stefanija, nato sledijo predstavitve ravnateljev teh stotih letih ljubljanskega glasbenega konservatorija. To so bili Matej Hubad, Julij Betetto, Anton Trost, Lucijan Marija Škerjanc, Karlo Rupel, Vida Jeraj Hribar, Matija Tercelj, Franci Okorn, Igor Karlin, Tomaž Buh, Dejan Prešiček in aktualna Polona Češarek (od l. 2019), mnogi med njimi bolj ali manj znani glasbeniki, pedagogi, umetniki in znanstveniki. Sledi poglavje o sedanjem glasbenem izobraževanju na Slovenskem z naslovom Vpogled v vertikalo glasbenega izobraževanja. Gre za prispevek Branke Rotar Pance. Tukaj najdemo podpoglavja o predšolskih programih glasbenega izobraževanja, izobraževanju v glasbenih šolah, poklicnem profilu učitelja v glasbenem šolstvu, srednješolskem izobraževanju na glasbenih konservatorijih in umetniških gimnazijah glasbenih smeri, univerzitetni ravni glasbenega izobraževanja in podiplomskem študiju. Trije prispevki so uvrščeni v poglavje »pretekle prihodnosti« slovenskega glasbenega izobraževanja: Luka Pintarič piše o Konservatoriju v letih 1919–1939, Darja Koter o Srednji glasbeni šoli v Ljubljani pod okriljem Glasbene akademije in Akademije za glasbo (1939–1953), Jasna Blažič Primožič in Leon Stefanija pa popišeta lok od srednje šole do konservatorija. Med Učnimi gradivi piše Katarina Zadnik o učbenikih za glasbenoteoretične predmete od ustanovitve Konservatorija do danes. O baletu piše Henrik Neubauer v prispevku z naslovom 100 let poklicnega baletnega šolstva v Ljubljani. Med Pogledi, nagradami in ljudmi … najdemo poglede vodstva ljubljanskega glasbenega konservatorija, pregled predavateljev Višje baletne šole (2019/20), knjižnice, administrativnega in tehničnega osebja, nagrad (Škerjančeve nagrade, priznanja in diplome), profesorjev, zaposlenih, učencev in diplomantov od leta 1919 dalje. Sklepno imensko kazalo prinese še 4.380 imen vseh, ki so bili udeleženi v glasbenem in pedagoškem procesu na srednji in višji stopnji v Ljubljani. 

Monografija z različnimi pogledi prikaže celotni razvojni kompleks tematike, ne da bi se sprevrgla v golo statistiko. Vsa navedena dejstva so v prid zaključnim sklepom, ki sledijo po vsakem od predstavljenih poglavij. Kot celota je delo apoteoza razvoja slovenskega glasbenega šolstva v njegovem pedagoškem, umetniškem in znanstvenem pogledu. In ker je glasbena umetnost ena od lepot tostranstva, je več kot upravičen naslov knjige: Med ljubeznijo in poklicem! 

Elektronsko verzijo knjige lahko pretočite TUKAJ.