Glasba v črkah: Svetovna zgodovina plesa Henrika Neubauerja

Z novo knjigo o baletu je spet presenetil doajen in nestor slovenskega baleta, prof. dr. Henrik Neubauer. Pri Slovenski matici v Ljubljani so mu izdali novo verzijo baletne enciklopedije na Slovenskem z naslovom Svetovna zgodovina plesa. Če v tej zvezi omenim njegove prejšnje s temo plesa tesno povezane knjige: Ples skozi stoletja – starinski plesi – mejniki v razvoju plesne umetnosti (1998), Baletni besednjak (2000), Gib skozi stoletja – obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja (2002) idr.

Tokratna urednica in avtorica spremne besede oziroma uvodne misli je Ignacija Fridl Jarc. Uvod  je prispeval avtor in v njem nanizal napoved svojih tokratnih raziskovalnih izsledkov in pisanja, ki so rezultat interdisciplinarnega pristopa. Knjigo na 124 straneh sta recenzirala Vesna Cestnik Tehovnik in Marko Štuhec, svoj pogled na njen izid oziroma kar neke vrste tretjo recenzijo pa je prispevala balerina in umetnostna zgodovinarka Sonja Kerin Krek in je objavljena na prvem zavihku platnice.   

V Prazgodovini (plesa) se avtor v pomanjkanju primarnih virov nasloni na sekundarne, to je likovne ostaline na temo plesa. Njegove teze vseskozi podkrepijo barvne slike, ki so v tem poglavju ključne. Posebej je izpostavljen ples v prazgodovini in rodovnih skupnostih. Sledi Stari vek (doba suženjstva), ki ga avtor v plesnih pogledih porazdeli geografsko in historično: Mezopotamija in ples na njenem ozemlju, Stari Egipt, antika (lat. antiquus, star, starodaven), antična Grčija, antični Rim. V Srednjem veku (fevdalizmu) je spet v ospredju ples, sledijo pa plesi poznega srednjega veka. V Novem veku je v ospredju renesansa, 16. stoletje, ki se nadaljuje s plesom na začetku novega veka, dobe pavane in courante. Sledi barok, 17. stoletje, ki je doba menueta in gavote, potem rokoko in klasicizem s plesoma 18. stoletja polonezo in contredansom pa vse do romantike, realizma, impresionizma, se pravi 19. stoletja. Drugo najobsežnejše poglavje pokriva sodobnejši čas, 20. in 21. stoletje ter umetniški ples, moderni ples, moderni ples v Ameriki, moderni ples v Evropi in balet. To poglavje je slikovno najbolj individualno, saj so ga zarisale najpomembnejše osebnosti v koreografiji in plesu. Sledi Kratek pregled zgodovine plesa v Sloveniji, ki pokrije uvod v balet, ustanovitev prvega slovenskega baletnega ansambla v Ljubljani, 1918–1928; obdobje Petra Golovina, 1928–1946; obdobje Pie in Pina Mlakarja, 1946–1952 in 1954-1960; obdobje Henrika Neubauerja, 1960–1972; zadnjih oseminštirideset let, od leta 1972 dalje; pa začetke baleta v Mariboru, 1945–1959; obdobje Ika Otrina, 1959–1985; vmesno obdobje, 1984–2003; obdobje Edwarda Cluga od leta 2003 dalje pa vse do sodobnega plesa.

Kot priloge so natisnjeni: Plesna pisava in zgodovina zapisov plesov; Jean-Georges Noverre: prevod odlomka iz četrtega pisma o plesu (1760); Podobnosti in razlike med baletom in opero; Prva poslanica ob mednarodnem dnevu plesa leta 1982. To leto je bilo veliko leto za ves svet, saj je bil 29. april proglašen za svetovni dan plesa. In za ta pomembni dan je bil zaslužen prav Slovenec, namreč dr. Henrik Neubauer, plesalec, režiser in koreograf, ki je uspel prepričati mednarodni gledališki inštitut pri UNESCU, naj se rojstni dan baletnega reformatorja J. G. Noverra proglasi za mednarodni plesni dan. Glavni namen dne je pritegniti pozornost širše javnosti k spoznavanju te čudovite umetnosti. Vsako leto na rojstni dan plesa tako svet obkroži poslanica, ki jo napiše pomembna plesna osebnost in jo objavi International Dance Council (Counseil International de la Danse – CID). Avtor prve mednarodne poslanice je bil leta 1982 Henrik Neubauer.

Monografija zajema 152 slikovnih enot, naslovnico pa dodatno krasi reprodukcija pastela na papirju L'Étoile (ok. 1879–1881) francoskega slikarja in kiparja Edgarja Degasa, katere izvirnik hrani Umetniški inštitut v Chicagu. Predstavlja baletno plesalko-solistko pred baletnim zborom (v ozadju) v svojem plesnem elementu.