Glasba z območja nekdanje Jugoslavije še vedno odmeva

V petek, 28., in soboto, 29. novembra, se je na oddelku za Etnologijo in kulturno antropologijo v okviru projekta Angažirana preteklost: socialnoantropološka analiza transformacij popularne glasbe na območju nekdanje Jugoslavije odvil znanstveni simpozij na temo »Odmevnost jugoslovanske glasbe in sodobne popularne glasbe z območja nekdanje Jugoslavije«. Razprava je potekala v slovenskem in srbohrvaškem jeziku, obdobje njene raziskave pa se razteza od začetkov tonskega snemanja glasbe vse do današnjih dni. Rajko Muršič, eden od moderatorjev, predavateljev in pobudnikov zborovanja, je na začetku opravičil tri predavatelje, ki se simpozija zaradi bolezni niso mogli udeležiti, nato pa pozval občinstvo, ki so ga v večini sestavljali študenti ljubljanske in zagrebške univerze, k spremljanju spletnega bloga Trans-Yu-Former.

Uvodni nastop je pripadel muzikologu Tomažu Gržeti. V prispevku Zgodovina slovenske zabavne glasbe: od začetkov pa do prihoda sodobne »zabavne« glasbe okrog leta 1965 je skozi zgodovino nazorno predstavil zabavno glasbo tega obdobja. Ob koncu 19. stoletja, ko se je zabavna glasba poslušala v živo, so bile na naših tleh prisotne priljubljene operne in operetne arije, ljudske in ponarodele pesmi, polke in valčki. Med obema vojnama so predvsem igralci, kot sta bila Avgusta Danilova in Anton Šubelj, snemali plošče popularnih šlagerjev. V času po drugi svetovni vojni sta se uveljavila kantavtor Frane Milčinski – Ježek in dirigent ter skladatelj Bojan Adamič s svojim Plesnim orkestrom Radia Ljubljana, ki ga je kasneje prevzel Jože Privšek. Od petdesetih let najprej so se pri nas pojavile prve glasbene zvezde, ki so na slovenskem nebu zasvetile še pred letom 1962, ko je bil ustanovljen festival Slovenska popevka. Tri leta kasneje že zaznamo prve odzive na rock'n'rol in začnejo se formirati skupine popolnoma drugega tipa, kot so jih poznali prej. Po predavanju se je oglasil moderator Muršič; zmotila ga je uporaba termina zabavna glasba, ki so ga uporabljali tudi nekateri drugi predavatelji, saj je zmešnjavo glede tega razrešil že pred tridesetimi leti.

Naslednji referat je nosil naslov Jaranizacija jugoslovenskog rokenrola pre 1974: upotreba folklora u početnim fazama razvoja jugoslovenske rok scene. Glavna teza Irene Šentevske je pokazati, da so bili albumi prepleta folk motivike in rock glasbe posneti, še preden je leta 1974 skupina Bijelo dugme izdala svojo prvo ploščo. Razlogi za uvedbo folka v rock glasbo se skrivajo predvsem v poskusu približati rock glasbo uredniškim politikam radijskih postaj in glasbenih založb. Prav tako se je s procesom »jaranizacije« rocka (jaran, turška beseda za prijatelja) s folk glasbo poskušal zamegliti pogled na rock glasbo kot na nekaj, kar prihaja s tujega Zahoda. Avtorica prispevka je ugotovila, da sta v procesu jaranizacije navzoči dve nasprotni ideološki usmeritvi. Prvo zastopa Yu grupa; ta je etno elemente prepletala z namenom oplemenitenja hard rocka. Drugo predstavlja skupina Bijelo dugme, ki je iz marketinških razlogov širila jugoslovanski rokenrol k agrarni populaciji, kar je privedlo do njegovega konca in končnega umika pred agresijo turbofolka.

Nato sta predavanje, ki je bilo sprva mišljeno kot trojček, nadaljevala predstavnika Glasbenonarodopisnega inštituta. Sklop je odprl Drago Kunej, ki je v predavanju o Začetku snemanja gramofonskih plošč s slovenskim gradivom in njihova odmevnost poudaril, da so se prva gramofonska podjetja na začetku 20. stoletja že zelo hitro zavedala, da se narodi najlažje identificirajo z glasbo, posneto v svojem jeziku. Prvi znani posnetek v slovenskem jeziku datira v leto 1902, ko ga je na Dunaju posnel eden največjih tenoristov tistega časa v Evropi, Franc Pogačnik Naval. Takoj za tem so v časopisnih oglasih urarski mojstri začeli ponujati gramofone in gramofonske plošče s slovenskim gradivom, podjetje Gramophone Company pa je iz tržnih razlogov začelo prodirati na Balkan. Prva snemanja v slovenskem jeziku na naših tleh, v katerih je prednjačil program Glasbene matice v Ljubljani, so se začela leta 1908. Kunej se je v predavanju dotaknil tudi snemanja v slovenskem jeziku na ameriških tleh, kjer so bile posnete večinoma domotožne pesmi. Predavanje je s temo Popularno in ponarodelo nadaljevala Urša Šivic, ki je s pregledom pesemskega repertoarja, posnetega na gramofonskih ploščah, ugotovila, da je prisoten precejšen delež ponarodelih pesmi. Avtoriziran je bil le skladatelj Davorin Jenko, najverjetneje zaradi popularnosti in starosti. Predavateljica je na nekaterih pesmih, ena od njih je bila pesem z izvirnim naslovom Na jezeru, prikazala problem opredelitve, ki ga prinašajo strogo usmerjeni pogledi posameznih znanstvenih ved. S tem dvojnim sklopom se je zaključil prvi dan simpozija.

Naslednje jutro je Mojca Ramšak predstavila prispevek o Šestih desetletjih Avsenikovega poslovnega uspeha, ki ga je pripravila za potrebe Poslovne šole Bled. Le malo glasbenim skupinam na svetu se je posrečilo ohraniti popularnost tako dolgo časa kot Ansamblu bratov Avsenik. Ansambel je najbolj znan po uvedbi in popularizaciji narodnozabavne glasbe, po vsem svetu je prodal 36 milijonov albumov in izvedel več kot 10.000 nastopov v živo. Njegov (poslovni) uspeh je Ramšakova pripisala popularizaciji radia in televizije, dobri organizaciji, tesnim družinskim vezem, poznavanju glasbenega množičnega okusa, tujemu trgu, učenju iz napak, dobrim tekstopiscem in povezovalcem programa na koncertih ter virtuoznosti glasbenega samouka Slavka Avsenika in umetniškemu vodstvu akademskega glasbenika Vilka Ovsenika. Med obilico zanimivosti, ki jih je avtorica prispevka navedla, velja izpostaviti zgodbo o nastanku instrumentalne skladbe Na Golici, s katero je ansambel začenjal in zaključeval svoje koncerte. Kompozicija je zmes ropotanja šivalnega stroja in odmeva begunjskih zvonov ob žegnanju spod Golice. Po končani karieri, leta 1990, sta Slavko in Vilko svoje znanje in izkušnje začela vračati nazaj v skupnost. V Begunjah sta v rojstni hiši in domači gostilni ustanovila glasbeno šolo in založbo, odprla sta muzej in galerijo in tako tretji generaciji Avsenikov pustila ogromen kulturni kapital.

Anita Buhin se je v temi Refleksije mediteranskog identiteta u jugoslavenskoj zabavnoj muzici, 1950-te i 1960-te posvetila preučevanju odnosa do Mediterana. Po razkolu s Sovjetsko zvezo se je socialistična Jugoslavija osredotočila na proces modernizacije in liberalizacije. V 50-ih in 60-ih letih je postala potrošniška družba, razvijati se je začel tudi množični turizem. Jugoslavija se je začela obračati k svoji obali. To se najbolj vidi v popularni kulturi, saj so vzdolž vzhodne jadranske obale začeli vznikati festivali, med katerimi sta bila najbolj znana opatijski (Dnevi jugoslovanske zabavne glasbe) in splitski (Melodije Jadrana). Poleg festivalov, ki so nastajali pod vplivom sosednje Italije, je značilnost Jugoslavije tudi, da je kot edina socialistična država sodelovala na izboru za pesem Evrovizije, na katerem se je vzpostavil mediteranski krog držav s podobnim glasbenim okusom.

Glasbeni kritik Ognjen Tvrtković je obdelal temo Sarajevski »novi primitivizam« – uspon i pad rockerskih ideala. Kot opazovalec z udeležbo tistega obdobja do potankosti pozna gibanje novi primitivizem, ki je nastalo v Sarajevu na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. To umetniško gibanje z lokalno, a univerzalno tematiko, ki je nudilo domicil različnim umetniškim praksam, kot so glasba, film, strip, fotografija, se je razvilo na območju nekdanje sarajevske ulice Fuada Midžića. Nastalo je kot odgovor na delovanje NSK ter odmiranja Jugoslavije, v glasbenem smislu pa je delovalo kot opozicija nekaterim velikim sarajevskim glasbenim skupinam. Del tega gibanja je tvorila glasbena skupina Zabranjeno pušenje. Po uspehu ob izdaji prvega albuma se je skupini zgodila afera, t. i. crko marshall, kar je privedla do umika iz javnosti. Ko se je prah polegel in je že kazalo, da bo prišlo do ponovnega vzpona, se je skupini sredo osemdesetih kot glasbenik pridružil takrat že svetovno znani filmski režiser Emir Kusturica. Vanjo je vnesel militantno miselnost, ki ni bila značilna za gibanje. S tem je zabil prvi žebelj v krsto novega primitivizma. Tvrtković je opozoril, da je pred tridesetimi leti, ravno na dan njegovega predavanja, izšla prva plošča skupine Zabranjeno pušenje, Das is Walter. V spomin na ta dogodek je skupina priredila velik koncert v Beogradu, na katerem je kot predvozač nastopilo tudi naše Zaklonišče prepeva.

Ana Petrov je v referatu »Gdje ima srca tu sam i ja«: ideologije ljubavi na nastupima jugoslovenskih izvođača u Beogradu nakon raspada Jugoslavije analizirala povratek hrvaških in bosansko-hercegovskih glasbenikov na koncertna prizorišča v Beogradu. Mnogi med njimi, kot denimo Tereza Kesovija, so se med vojno zaobljubili, da ne bodo nikoli nastopili v Srbiji. Ko se je to le zgodilo, so jih hrvaški in tudi srbski mediji zaradi njihove protislovnosti dobesedno raztrgali. Tereza Kesovija je nastop na koncertu, ki ga je naslovila »Kjer obstaja srce, tam sem tudi jaz«, pred srbskimi mediji branila s tezo, da prinaša ljubezen in mir, v hrvaških medijih pa je nastopala z izjavami, da je njen koncert v Beogradu izključno finančne narave. Ana Petrov se je v nalogi dotaknila tudi koncertov kot mest novega začetka, saj v Srbiji nastopajo nekateri hrvaški glasbeniki, ki tam pred vojno niso bili popularni.

Petra Hamer je v svojem diplomskem delu Lokalni glasbeni fenomen – patriotske pesmi v Sarajevu med agresijo 1992–1995 obdelala novo obliko popularne glasbe obleganega Sarajeva, in sicer patriotske pesmi različnih žanrov. Te pesmi enostavnih besedil so imele namen bodriti, spodbujati, hrabriti civilno in vojaško populacijo obleganega mesta. Glavna medija, ki sta omenjene pesmi predvajala, sta bila Radio Sarajevo in TV Sarajevo. Seveda so bile te pesmi pod strogim nadzorom bosansko-hercegovske vlade, alternativa pa je pred cenzuro našla svoj prostor pod soncem v projektu Rock Under The Siege na Radiu Zid. Po končani agresiji so patriotske pesmi počasi ugašale, meščani Sarajeva so se obrnili v preteklost in začeli spremljati svetovne glasbene trende, ki so jih med obleganjem zaobšli.

Rajko Muršič je največ podatkov za temo Popularna glasba nekdanje Jugoslavije v vzhodnem bloku: odmevanje balkanskih ritmov in popevk v Sovjetski zvezi, Bolgariji in na Poljskem črpal iz knjige Bolja prošlost Petra Lukovića. Veliko informacij je pridobil tudi od poljskih kolegov, zato se je tej državi v prispevku najbolj posvetil. Vsekakor pa ni zaobšel Sovjetske zveze. Po Stalinovi smrti in otoplitvi odnosov med državama so bili jugoslovanski glasbeniki na podlagi meddržavnih sporazumov načrtno poslani na turneje po SZ. Tam je bil med mnogimi jugoslovanskimi glasbeniki v šestdesetih letih najbolj popularen Đorđe Marjanović, v sedemdesetih pa Zdravko Čolić. Osemdeseta leta je v vzhodnem bloku najbolj zaznamovala Lepa Brena, ki je kot za šalo polnila romunske in bolgarske nogometne stadione. Precej drugače je bilo na Poljskem, kjer so se množično seznanili s popularno glasbo jugoslovanskega prostora, kljub temu da so nekatere skupine tam nastopile že pred ustanovitvijo sindikata Solidarnost, šele po razpadu SFRJ. Poljaki so spoznavali glasbo iz bivšega jugoslovanskega prostora preko filmske glasbe Gorana Bregovića, ki je tam kasneje postal velika zvezda. Vse to je privedlo do projekta Yugoton in skupine Yugopolis, ki sta se na prelomu tisočletja poklonila jugoslovanskemu novemu valu.

Nikolai Jeffs je v predavanju z naslovom »Razlaga je bič, in ti krvaviš«: recepcija Laibacha in NSK-ja v anglofonskem (glasbenem) tisku in pogovornih kulturah koncipiral tri postpunkovske glasbene in umetniške avantgarde SFRJ. Novi primitivizem je opredelil kot gibanje, FV kot kolektiv, Neue Slowenische Kunst pa kot organizacijo združenega dela. Slednja je bila najbolj razvpita in je v tujini požela največji mednarodni uspeh. Po Jeffsovem mnenju so za vzpon glasbene skupine Laibach v zahodnem svetu pomembni ustanovitev omenjenega NSK-ja (1984), sodelovanje s priznanim plesalcem Michaelom Clarkom v gledališkem projektu in gostovanje pri radijski legendi na britanskem BBC-ju, Johnu Peelu. Jeffs je ugotovil, da je anglofonski tisk o skupini Laibach ustvarjal napačno podobo. Skupina namreč ni bila nikoli docela prepovedana in njena filozofska usmeritev ni imela korenin v stalinizmu. Zanimiva je tudi ugotovitev zahodnega tiska, da skupino sestavljajo nekdanji vojaki; do zmešnjave je prišlo zaradi napačnega dojemanja profesionalne vojske in naborniškega sistema. Seveda pa so obstajali in še vedno obstajajo mediji, ki glede omenjene organizacije združenega dela podajajo objektivno mnenje in realno sliko.

Ana Hofman je obdelala temo Partizanske pesmi danes: med družbenim angažmajem in »estradniškim aktivizmom«, saj bo na to temo naslednje leto izdala knjigo. V raziskavi se je osredotočila na Ženski pevski zbor Kombinat, katerega Pesem upora je bila razglašena za himno minulih protestov. Poleg partizanskih pesmi avtorico zanimajo tudi odnosi v zboru po prvih kritikah, ki so se v javnosti pojavile ob nastopu pred slovensko politično elito v dvorani Stožice ter sprejemu častne nagrade Mesta Ljubljana, o kateri zbor nikoli ni podal uradne razlage.

Na poučnem zborovanju so se po besedah Muršiča predavatelji dotaknili le 1 % celotne tematike. Sam sem pogrešal debato na temo, ki se je ponujala kar sama – povezava Ansambla bratov Avsenik z mediteranskim prostorom. Leta 1964 se je namreč ansambel kot Original Oberkrainer Quintett Avsenik s pesmijo Čiribiribela mare moja, izdani na albumu Goldene Schallplatte, ki je bil namenjen nemško govorečemu tržišču, na neki način za trenutek obrnil k Mediteranu. Vsekakor pa je podobnih in drugačnih tematik za nadaljnje posvete še ogromno. Glavna odlika simpozija je bila, da smo slušatelji zaznali, da glasba z območja nekdanje Jugoslavije še vedno odmeva, bodisi skozi nosilce zvoka, žive nastope skupin iz zgoraj omenjenih kolektivov (Laibach, Zabranjeno pušenje, Borghesia), skozi partizanske pesmi ŽPZ Kombinat ali skozi delovanje Ansambla Saša Avsenika, ki neguje glasbo svojih prednikov. Odmeva pa tudi izven meja nekdanje Jugoslavije, saj so se poljski glasbeniki poklonili jugoslovanskemu novemu valu in nekdanji vodilni glasbeni založbi Jugoton.