Glasbena integracija v Podhod

O zasedbi Zhlehtet, ki jo vodi domači pianist Rok Zalokar, se je že veliko pisalo, zato ne bomo izgubljali časa z dolgoveznim naštevanjem vseh njenih inkarnacij oziroma inštrumentalnih in slogovnih kombinacij. Važno je, da gre za neke vrste amorfen muzičistični angažma, ki estetsko in slogovno ni konsistenten, a mu vseeno ne moremo očitati nekonsistentnosti. Ne gre namreč za neplodno iskanje svojskega zvoka ali brezglavo capljanje za trendi, pač pa za rezultat osnovne dispozicije zasedbe, katere bistvo je muzičistična vez z danim prostorom, njegovo avro, neposredno geografsko in v določenem oziru tudi politično lociranostjo v mestu. Res je, da je grupacija do danes navrgla dve v formalnem pogledu bolj konvencionalni, izrecno komponistični plošči Portals Vol. 1 in 2 (najbrž bi lahko dodali še raziskovalni prvenec Toyomi), vendar že omenjena osnova v vsakem primeru ostaja ista. Živo uigravanje in glasbena integracija v prostor sta stebra zasedbe, kar pozdravljamo, saj se ta na ta način izogne znamčenju enkrat odkritih zvočnih in estetskih značilnosti. S Podhodom se pokaže, da gre za refleksivno formacijo, ki v svojih postopkih namenoma ni konsistentna, noče iskati bližnjic z glasbenim znamčenjem, ampak se raje zanese na kontinuiran razvojni proces skupnega muziciranja, ki izhaja iz raziskovanja konkretnih muzičističnih situacij v različnih konkretnih prostorih, v različnih inštrumentalnih in tudi osebnostnih postavitvah. Skratka, gre za precej zdrav odnos do glasbe, ki morda res ne navrže najbolj senzacionalnih rezultatov, a vsekakor izredno plodne.

Tudi v procesu snemanja tokratne plošče gre po eni strani za svojevrstno upoštevanje specifičnih prostorskih karakteristik, po drugi pa za zvočno politizacijo aktualne prostorske krize v Ljubljani. V prostorih Hupe Brajdič v podhodu Ajdovščina je bend – tokrat z Lenartom De Bockom na saksofonu, Rokom Zalokarjem za sintetizatorjem in elektroniko ter Aljo Petric kot vokalistko, tolkalko in flavtistko – lansko pomlad posnel ploščo Podhod, ki je potem izšla oktobra in je v glasbenem smislu najbolj ambientalno naravnana doslej. Po eni strani gre za razvijanje zvočnih krajin, glasbenih idej, ki jih bend v živih nastopih snuje že dalj časa. Ključna razlika je v tem, da pride zaradi manka konvencionalne bobnarske podstati bistveno bolj do izraza tekstura dela. Najbolj očitno se to pokaže v De Bockovem pihalskem postopanju, ki je manj linearno, in tudi vokalizacije Alje Petric zvečine funkcionirajo kot dodatna, horizontalna plast barvnega vlakna v mreži zvočnih idej celotnega benda. Na prvo žogo bi lahko rekli, da je estetsko jedro te muzike meditativno oblikovanje zvoka, ki igra na karto vpadljivosti s površinsko zamaknjenostjo, enigmatičnostjo zvoka in razpršenim tematskim razvojem. Ampak vseeno se zdi, da je v igri prej kontemplacija kot meditacija in da ima estetska podoba muziciranja oprijemljiv materialni vir. 

Zalokar je v intervjuju z Dušanom Bulajićem v oddaji 100 decibelov na Radiu Študent med drugim napeljeval na vez med Hupo Brajdič oziroma celotnim podhodom Ajdovščina in muzičističnim pristopom na plošči. Omenil je predvsem diskrepanco med prekarnim, divjaškim vrvežem v centru metropole in domnevno varnostjo predvsem umetniških dejavnosti pod zemljo taistega centra. Glasba na albumu res ne pozna rigidno tempiranih pulzov metropolitanskega delovnega življenja in zavzame lastne, morda bi lahko rekli celo bolj naravne temporalne značilnosti. Na eni strani imamo tako idealistično predstavo o varnostnem umiku pred kravalom in bedo družbene reprodukcije, se pravi nekakšno estetizacijo eskapizma, na drugi pa zopet nekoliko bolj premišljeno glasbeno integriranje v čas in prostor. Muzika na Podhodu namreč ne zveni kot fantazma miru in čustvenega ravnotežja. Zvočna slika je zamegljena, mestoma zanikrna in temačna, ne nujno najbolj prepričana glede koncev poti, ki jih je ubrala, skratka, v veliki meri najprej odseva senzorno snovnost podhoda in potem še bojazen pred izgubo teh redkih prostorov v Ljubljani, ki še služijo potrebam neodvisnih in spontanih ustvarjalnih angažmajev. Prostore v podhodu Ajdovščina bo v bližnji prihodnosti najbrž pogoltnil komercialni investicijski poseg, tamkajšnji uporabniki menda že iščejo alternativne prostorske rešitve. Pri formaciji, kakršna je Zhlehtet, se v bistvu lepo pokaže, kako pomembno je za kreativno delo vzdrževanje javnih prostorov in infrastrukture, ki omogočajo spontana srečevanja in udejanjanje mnoštva različnih kreativnih, organizacijskih zamisli. 

S pričujočo ploščo smo dobili tudi potrditev, da ko gre za to zasedbo, težko govorimo o eksplicitno jazzovski godbi ali o sledenju katerega drugega podžanra. Pogosta oznaka »spiritualni jazz« se v tem primeru res zdi nehvaležna in prehitra, saj ponazarja predvsem površinsko estetiko zasedbe, eterične zvoke, na katere se ta rada zanaša, razpršene forme, ki jih rada uporablja. S Podhodom pa se pokaže, da gre za refleksivno formacijo, ki v svojih postopkih namenoma ni konsistentna, noče iskati bližnjic z glasbenim znamčenjem, ampak se raje zanese na kontinuiran razvojni proces skupnega muziciranja, ki izhaja iz raziskovanja konkretnih muzičističnih situacij v različnih konkretnih prostorih, v različnih inštrumentalnih in tudi osebnostnih postavitvah. Skratka, gre za precej zdrav odnos do glasbe, ki morda res ne navrže najbolj senzacionalnih rezultatov, a vsekakor izredno plodne.