28.11.2023
Glasbena mnogovrstnost četrtega Foruma nove glasbe
Na zadnjem koncertu letošnjega festivala Forum nove glasbe smo se vživeli v večmedijska dela kot znanilce prihodnosti.

Za letošnji, četrti Forum nove glasbe je bila kuratorska vloga zaupana poljski skladateljici in pevki Agati Zubel, kar se je izkazalo za odlično potezo, saj je Agata Zubel zasnovala izjemno širok in raznolik program. V seriji koncertov smo slišali prenekatero znano in tudi novo skladateljsko ime v povezavi z glasbo preteklih obdobij in z odprtostjo do improvizirane ali večmedijske glasbe. Agata Zubel se je tudi sama predstavila s svojimi deli in kot pevka, kar kaže na njen talent in širino. Poleg tega sta bila na sporedu dva spremljevalna koncerta, in sicer se je prvi osredotočil na glasbo za mlade duše v sodelovanju z Glasbenim centrom Edgarja Willemsa, drugi pa je zajemal spored, ki se je uvrstil na program festivala Wien Modern. Večer večmedijske glasbe je bil trenutek za razmislek o novih priložnostih, ki se nam ponujajo ob druženju različnih medijev med seboj. Sledimo novim trendom, čas pa bo kot vedno razsodnik, kaj od tega se bo trajno zapisalo v zgodovino.
Na zadnjem koncertu z naslovom Vzhod elektronike z videom smo se vživeli v nekaj večmedijskih del kot znanilcev prihodnosti. Uvodni pogovor z elektronskim in eksperimentalnim glasbenikom, didžejem, teoretikom in raziskovalcem digitalnih medijev Luko Prinčičem je razgrnil problematiko sodobnega ustvarjanja tovrstnih umetnikov, kar je osvetlilo vlogo računalniške tehnologije v sodobnem glasbenem ustvarjanju. Luka Prinčič je v svoji skladbi predstavil disklavier, ki sprejme in odigra partituro, napisano v računalniškem jeziku.
Z videom je bilo povezano že prvo delo, Notri & ven Pierra Jodlowskega, ki omogoča prisotnost virtualnih inštrumentov. V živo sta se odzivala violina in violončelo, ki sta dogajanje spremljala s posameznimi kretnjami, medtem ko je posnetek določal pulzirani ritem. Po izjemno energičnem diskurzu v živo se je skladba umirila in se iztekla v tišino. Delo se ukvarja s problematiko resničnega in virtualnega, ki vstopata drug v drugega in sprožata medsebojno interakcijo.
Drugačen značaj je izražala skladba Malin Bång, saj je glasbeno upodobila tri objekte, ki so doživeli vrsto sprememb v Berlinu. Avtorica je delo poimenovala »pesem mesta, ki se nenehno preoblikuje, na novo izumlja, ustvarjajo ga trenutna stanja zavestne revitalizacije in sprostitve pritiskov, pa tudi nagel beg v prihodnost, ki prinaša nove vrste trenj in konfliktov«. Že sama izvajalska zasedba je bila nenavadna, poleg klasičnih glasbil smo namreč poslušali drgnjenje po kovini in keramični posodi, mešanico šumov in tonov, šlo je torej za zmes klasičnega in alternativnega. Če k temu prištejemo rezanje po verigi, je očitno, da gre v tem delu za raznotero zvočnost v družbi s pihanjem in sikanjem inštrumentov, katere v celoto povezuje ritem. Spust v inovativno zvočno zmes nas je vodil v usmerjeno poslušanje razširjenega sveta šumov, drgnjenja ipd.
Christoph Bertrand je napisal Madrigal, ki gradi na učinkovitem skupnem nastopu s pevko, katere pripoved je bila zelo artikulirana in vseskozi intenzivna, saj se je odvijala brez predaha. Jezik je bil prepoznavno francoski, a je ostajal nerazumljiv, njegova vloga je bila glasbena, deloval je kot glasbilo, ki so se mu pridruževala ostala glasbila. V drugem besedilu se je glas ujel s klarinetom in se z njim zapletel v igriv dialog.
V večeru je izstopala skladba Algoforte 5 Luke Prinčiča za disklavier, ki je bila v vseh pogledih nekaj posebnega. Programirana melodija se je zibala po klavirju v ponavljajočem se ohlapnem vzorcu, z njo pa se je kot metafizika pojavil posnetek nekakšnih valov. Mehanično izvajanje na odprtem pianinu je spominjalo na otroško igro oziroma na raziskovanje otroškega spomina, skozi katerega se je izvijalo glasbeno. Usmerjanje na zvočnike nas je potegnilo v srž zvoka, medtem ko je pianino ostajal frontalen. Zanimivo je bilo opazovati umetnikovo procesiranje dela v živo na displeju, saj nam je nudilo bližnji vpogled v njegovo nastajanje.
Vrhunec večera je bila skladba Ne jaz Agate Zubel, ki temelji na istoimenskem besedilu Samuela Becketta. Ekspresivnost in razgibanost besedila je podkrepila izjemna pevkina artikuliranost, pri izvajanju pa so ji bili v pomoč inštrumenti, ki so jo usklajeno podpirali. Delo nosi v sebi izrazit naboj, ki ne popusti niti za hip. Sestavljajo ga posamezne geste inštrumentalistov ob kleni pripovedi pevke, ki mora ostajati ves čas v vrhunski pripravljenosti. Ansambel je bil lepo usklajen s pevko in je deloval kot enoten mehanizem vse do intervencije posnetka, ob katerem se je pritajil. Pevka je vseskozi vodila igro in nas navduševala z neizčrpnim arzenalom glasbenih učinkov, podprtih s prav tako fascinantnimi inštrumentalisti.
Večer večmedijske glasbe je bil trenutek za razmislek o novih priložnostih, ki se nam ponujajo ob druženju različnih medijev med seboj. Sledimo novim trendom, čas pa bo kot vedno razsodnik, kaj od tega se bo trajno zapisalo v zgodovino.