Glasbeno-kulturna srečanja

Že samo dejstvo, da žensko tolkalsko zasedbo Djembabe sestavlja šest žensk, daje slutiti, da bodo njihovi ritmi čvrsti, a vendar subtilni in mehki. Tina Sovič, Tamara Povh, Petra Hudrap in Karolina Bucka Kustec postavljajo temelje, ki pogosto posežejo po tradicionalnih zahodnoafriških ritmih, medtem ko se inštrumentalni vložki flavtistke Asje Grauf in violinistke Špele Huzjak mestoma zazirajo v slovansko izročilo, slovenske ljudske glasbe in improvizacijo. Temelji njihovega muziciranja so torej vzeti iz glasbene dediščine več dežel, in ker so preživeli preizkus časa, marsikdaj zadišijo po starem, a je način (po)ustvarjanja šestih glasbenic kljub temu izredno svež, moderen, sodoben. Lahko bi dejali, da s pomočjo glasbe uprizarjajo raznolika Srečanja, kot so poimenovale album: srečanja starega z novim, evropskega z afriškim, ritma z melodijo ali tolkalske skupine Djembabe z mnogimi gosti. In tako kot so široki vplivi, zajeti v posameznih skladbah, je večplasten tudi repertoar, ki bi ga lahko označili za tridelnega.

Temelji muziciranja, vzeti iz glasbene dediščine več dežel, so preživeli preizkus časa, zato marsikdaj zadišijo po starem, a je način (po)ustvarjanja kljub temu izredno svež, moderen, sodoben.

Enega od sklopov predstavljajo avtorske kompozicije Tine Sovič, ki jih povezujejo med seboj zgoščeni prepleti tolkalskih vložkov, ponavljajoči se ritmični vzorci, ki postopoma pridobivajo na hitrosti, in sprehajanja osrednje teme skozi solistične vložke več inštrumentov. Ti posegajo po mnogih improvizacijskih pristopih, v vseh pa gostujeta malijska glasbenika in vokalista Massa Joël Diarra ter Lassine Koné, kar pojasni izrazne afriške vplive. Sicer skladbo Tu don don vokalno obarvata še Maladon Sidibé in Koumba Diarra. Od zgoraj opisanega modela nekoliko izstopa izredno razigrana Lamini, ki se neprestano vrača k osrednjemu motivu, medtem ko je vmesno dogajanje prepuščeno žaru violine in flavte. Most med avtorskimi skladbami ter ljudsko glasbo je priredba znamenite Katjuše Matveja Blantnerja in Mihaila Izakovskega ter malijske tradicionalne Didadi, ki se opira na atmosfero samo, saj se posamezne tolkalske linije zlijejo v eno, da minevanje časa postane povsem nerelevantno. A morda najzanimivejše so igrive priredbe slovenskih ljudskih skladb Pleničke je prala, Kadar boš na rajžo šel in Ne ori, ne sejaj. Slednja, čeprav v njej gostujeta basist Yéro Dicko in kitarist Igor Bezget, še najtesneje izraža temperament slovanskega izročila. Ritmi v teh pesmih so manj zgoščeni, vokalni vložki jasni in čisti, medtem ko posamezne teme doživijo variacije v več inštrumentih in poslušalcu razkrijejo različne obraze istih glasbenih gradnikov.

Precej obsežne skladbe poudarjenih ritmičnih komponent so žive in spreminjajoče, vendar osnova ostaja hipnotična, zato dinamika ni vedno dovolj poudarjena, tako da poslušalec na trenutke izgubi željo po aktivni vključenosti. Morda pa je izgubljenost v času osnovni namen glasbe, ki nas odvrača od hitrega načina življenja ter vabi, da se ji povsem prepustimo. Iskriva, samosvoja glasbena preobleka v duhu sodobnega časa kliče, da si nadenemo obleko, ki bo popeljala k plesu in slavljenju življenja, kar lepo izraža tudi naslovnica albuma.