Globalni hip hop dendriti

Dejstvo, da je glavno vodilo ljubljanske založbe rx:tx v novem desetletju predstavljanje in podpora glasbenikom na žanrskem področju med instrumentalnim hip hopom ter sodobno klubsko basovsko elektroniko, dolgo ni več novost. Že slovita kompilacija Sampler iz leta 2011 je upravičila ta tektonski premik, saj je predstavila sveža imena slovenskega podtalja, ki so v zadnjih letih postala bleščeče stalnice klubskih prizorišč doma in po svetu. Sledeči Oknaiev prvenec je predstavil pomemben uvod v trepetajočo estetiko zrnatega glitch hopa, raznolik beats presežek What Sticks pa je nato postavil ključni standard kakovosti za še en mednarodno odmeven vstop tujega ustvarjalca v diskografijo založbe (govorim seveda o francoskem mojstru basiranega hip hopa Fulgeanceu).

A & R mož za to skorajda forenzično preiskavo topografije instrumentalnega hip hopa in njemu sorodne godbe je Borja Močnik (alias DJ Borka), ki s svojo tedensko oddajo Breakwave na Radiu Študent že dolga leta predstavlja aktualne smernice breakbeata, nu-jazza, hip hopa ter njim sorodnih žanrov. Kot DJ je dodobra prečesal precej barvito paleto plesne glasbe tudi po klubovju nekdanje Juge in kar nam je najbolj ostalo v spominu, je njegov prefinjeni okus za ustvarjalce, ki se ukvarjajo z liminalnimi odvodi glasbe, za katero tačas ni boljšega kratkega opisa kot klubska basovska elektronika. Tudi Borkine lastne produkcije pogosto dajejo občutek podaljškov teh dokumentarnih aktivnosti, ki se jim v zadnjem času posveča rx:tx, in zato ni presenetljivo, da je vrnitev založbe k formi kompilacije z namenom nadaljnje širitve potekala ravno v sodelovanju z radijsko oddajo in serijo dogodkov v Zagrebu, ki si z njim deli glasbene preference – Beat The Future. Borja Močnik in Maja Milić (avtorica oddaje BTF) sta tako pripravila izbor 13 komadov javnosti bolj ali manj znanih ustvarjalcev s področja Slovenije, Hrvaške in Srbije, ki pričajo o izjemni pestrosti glasbene produkcije v regiji, vsaj za to specifično mikrosceno.

In kakšen je rezultat njune selekcije?
btf x rx:tx se izkaže kot navdihujoča zbirka modernih idej in hip hop ostružkov, ki se srečujejo tako na scenskem kakor tudi žanrskem in ritmičnofunkcionalnem področju. Hip hop odmeva z vsake produkcije na zbirki, od impliciranih korenin do najnovejših basovskih razvojev, toda že uvodni One Night In Jazz daje slutiti, da pri btf x rx:tx ne bo šlo zgolj za povprečen presek tipičnega beats zvoka, temveč za pravo orožarno beatov, čeravno ne v najmilitantnejši izvedbi. Kar se namreč v prvi kompoziciji začne kot melanholična, soulful perkusivna arabeska, se v komadu Tuareg (avtorja Moza iz Orahovice) razprši v sizifovsko fatamorgano, pravo prostorsko meditacijo o pesku, vodi in puščavski osamljenosti. Toda preden bi zapadli v pretirano ambientalno enoličnost, se na ploščku pojavi ljubljanski MC, DJ in beatmaker SunnySun, ki s svojim klasičnim MPC-jamom (baje jih včasih naklofa tudi po več dnevno) vbrizga zdravo dozo hrustljavih vinilnih samplov in starošolskega scratchanja – referenc, ki na tej zbirki nedvomno delujejo kot zgodovinski svetilnik, proto glitch opomnik.

Tudi sicer je ob spremljanju vsakega zvoka iz komada v komad nekaj neverjetno znanega – zdi se nam, da smo ga nekje gotovo že slišali. Razvejane prvine tega uvoda tako ustvarijo značilno ozračje, prav naphano z globoko arhetipsko resonanco, ki nam ob vsakem poskusu klasifikacije spodnese tla pod nogami. Ob poslušanju doprinosa zverziranega klepača beatov Josipa Klobučarja je omenjena situacija še ekstremneje jasna: s prizmatično, lasersko nadrobljeno interpretacijo boogie zapuščine Zagrebčan ustvari enega najbolj groovy štiklov leta, na katerega pa zaradi vrtoglave kompleksnosti ne bom mogel nikoli plesati.  Zapuščine  osemdesetih se prav tako loti I Am Kiwi, Eat Me, ki s svojeglavo VHS estetiko poseže v sanjave hip hop vzorce, ki se niso nikoli zgodili. Priče smo širjenju in učvrstitvi tudi drugih uveljavljenih producentskih imen: ljubljanski Octex v Pavemental preobleki poglablja lastno polomljeno, prekuhano in pregneteno dub techno formulo, Oknai se s svojim preizkušenim ritmičnim arzenalom spusti v cono čikaške juke glasbe pri 150 udarcih na minuto z jungle namigi, zanesljivi hrvaški Koolade pa dostavi zares solidno wonky-not-wonky poletno nostalgijo.

Kulturni in zvočni tokovi sodobnega urbanega podzemlja se tako lepo križajo v skupno zgodbo o bass glasbi, da ponekod zvenijo celo ahistorično in celo ageografsko: Marvel in Filtercutter ponotranjita globalno trap rap estetiko vsak na svoj način – prvi z epskimi trance motivi, drugi s sprevrženo footwork vokalno repetitivnostjo – celo do te mere, da se izogneta kalcificirajočim se pastem sovrstnikov s celega sveta, kar vsekakor ni lahka naloga. Ljubljanski trojec Your Gay Thoughts se prav tako preizkusi v tej sivi coni vrvežavega kalimba juka, ki pa je, verjamem, šele začetek njegove zanimive producentske poti. Fascinantno pri vseh teh komadih je to, da jim izredno spretno uspevajo reference na skoraj vsak pomembnejši razvoj klubske basovske glasbe, ne da bi postali pri tem derivativni, preobteženi ali prenasičeni. Lahkotnost, s katero vsi ti slogi štafetno prehajajo od avtorja do avtorja, je v končni fazi zares tisto, kar kompilaciji zagotavlja neobremenjeno vnovično poslušanje. In iskreno rečeno, to je tudi prva slovenska kompilacija elektronske glasbe, ki sem jo uspel poslušati več kot trikrat zaporedoma brez prekinitve.

Seveda niso vsi rezi na plošči popolnoma v koraku s časom. Genialne izbruhe ustvarjalnosti v nekaterih komadih zasenčijo odreveneli stereotipni prijemi: bolj kot se namreč komadi bližajo viru svojega navdiha, bolj se starajo in utrujajo, bodisi zaradi očitne izbire samplov/motivov bodisi zaradi tega, ker postanejo ob primerjavi s težkokategornimi idoli iz ZDA in Velike Britanije na trenutke malce bledikavi. Toda v večini primerov zaradi svoje razvezanosti od geografske lokacije (nekaj, kar je za sodobno elektroniko, ki temelji na digitalnem detritusu, še posebej značilno) vzdržijo preizkus do te mere, da se lahko prav fino kosajo s tujino. Za večino kompozicij bi obenem težko rekel, da pripadajo določenemu časovnemu obdobju ali slogu; še več, poudaril bi, da pripadajo skoraj vsem časovnim obdobjem in slogom bass glasbe pred trenutnim obdobjem, samo trenutnemu ne (kar je še ena značilnost enigmatične sodobne klubske basovske elektronike nasploh). Pa vendar, zbirka btf x rx:tx vsem anahronizmom navkljub predstavlja odlično urbano glasbo, ki je absolutno nujna za razumevanje ne samo trenutno naše, temveč tudi globalne basovske pokrajine. Če bi mi kdo pred poslušanjem dejal, da je možno pod isto streho združiti breakbeat, wonky, juke, trap, dub techno, ableton indie, boogie in vaporwave, ki bi složno dajali vtis, da vendarle izhajajo iz ene in iste šole, bi si mislil, da se mu je zmešalo. S skupnim delom trinajstih avtorjev in dveh izvrstnih poznavalcev lastnega maksimalističnega digitalnega miljeja, Borje Močnika in Maje Milić, pa sem sedaj dobil neizpodbitni dokaz, da se tudi slovenski produkciji obeta čas, ko za track določenega producenta enostavno ne bomo imeli žanrske oznake. To bo neznosno obdobje za glasbeno taksonomijo. Upajmo, da bo trajalo.