Goriški vikend paket

V petek, 22. oktobra, se je na Mostovni v Novi Gorici po debelem letu in pol pandemije in odredb zaprtja družbe spet zgodil dvoranski koncert. Ta čast je pripadala skupinama Lelee in Nina Bulatovix, ki ju je pričakalo bolj redkoglavo občinstvo, zato se je koncert začel uro po napovedanem začetku, da bi ja še od kod kdo kapnil. Bolj prazne mize in razkropljene gručice na zunanjem dvorišču so zgovorno nakazovale šibek, da ne rečem nezainteresiran odziv novogoriške publike (naslednji dan se je razvedelo, da se je množično valila proti Dornberku, kjer se je v Zelenem gaju odvijal Red Love Party, o katerem se je še v nedeljo po goriških kafičih govorilo, da je bil nor, divji in nepozaben). Starostno povprečje petkovega občinstva na Mostovni je na srečo pomladila ekipa študentov etnologije, ki se je spontano in dokaj hitro odzvala na prve nastopajoče, skupino Lelee, ki je v Novi Gorici zaključila svojo kratko jesensko balkansko turnejo, na kateri je še v Mariboru, Zagrebu, Skopju, Beogradu in na Reki predstavljala svoj sveži in prebojni prvenec Čuka bije pumpa. Uvodoma tišje ozvočenje je s polnjenjem dvorane postajalo glasnejše. Praznino v dvorani je zapolnila pozitivna vibra Lelee, ki je suvereno zavzela oder ter se očitno ni obremenjevala z razpršenim občinstvom izven sojev luči po dvorani. Brezhibni nastop je stopnjeval energijo, in ko je bil uslišan poziv basistke in pevke Jelene Rusjan, naj zbrani pristopijo bližje k odru, da bo tako bolje vsem, je tlesknila iskra in pozibavajoča telesa so še bolj spodbudile spevne in melodične bravure Lelee, ki so jih nastopajoči stregli brez napora in z lahkotnostjo. Medtem ko sta se basistka in kitarist Damjan Manevski izmenjavala na glavnem vokalu, se dopolnjevala in prepuščala strunanju, jima je iz ozadja bobnar Jan Kmet držal trdno podlago in z uživaškim bobnanjem podpihoval razigranost. Če je ta v balans v bolj podrejenem položaju, kjer mora slediti pošvedranemu in ne zmeraj natančnemu taktu, je v Lelee našel poligon za igro in razigranost. Pravi užitek je bilo gledati in poslušati složno trojko, ki je z vživetim igranjem še v živo prepričala, da je njen letos izdani prvenec goden za plato leta, če ne to, pa vsaj za debi(tanta) leta. 

Po krajšem premoru je koncertni oder Mostovne zasedla trojka Nina Bulatovix. Z dolgim in galantno stopnjevanim uvodom je priklicala koncertno gručico z dvorišča v dvorano, in ko se je nakazovalo, da se bo vse skupaj spreobrnilo v brezkompromisni nastop, je zatajil sampler. Par trenutkov kasneje so mrknili še z zvočnimi efekti sprogramirani električni bobni. Trojka se je morala odpovedati naslovni skladbi z zadnjega albuma Zob za zob in še marsičesa nam ni postregla. V tistem trenutku je nerešljivi problem popolnoma razorožil Nino Bulatovix, da so se glasbeniki izognili tudi s strani frontmana Gregorja Kosija omenjeni improvizaciji. Vidno razočarani bend se je zatekel k prisilno skrajšanemu in okrnjenemu nastopu, da bi na koncu s kancem osramočenosti zapustil oder. Ogorčenost na obrazih vseh treh se na srečo ni sprevrgla v jezo. Kdo ve, kaj bi se zgodilo z zahrbtnimi električnimi bobni in samplerjem, če se skupina ne bi stoično poslovila s sklonjenimi glavami ob razumevajočem aplavzu občinstva … Morda to, kar se je zgodilo naslednji večer na istem odru po zaključku koncerta Borjach, ko so na prafaktorje razbili akustično kitaro (brez strun). 

V soboto se je čez dan v novogoriškem skateparku za Perlo odvijal Swamp SK8 Sesh, ki se je zvečer preselil na Mostovno na afterparty, ki so ga s koncertom zabelili goriški panksi Borjach in ljubljanski kolegi G.U.B. (Gužva u Bajt). Dogodek brez vstopnine (in s PCT-jem) je pritegnil večjo pozornost kot večer prej, sploh nastop domačinov je bil pospremljen z lokalpatriotsko podporo. Vsaj pol manj ljudi se je odzvalo na goste iz Ljubljane, čeprav sta si bili skupini slogovno zelo blizu. Tudi po drži na odru: v frontalni liniji dve električni kitari z basistom na sredini in s strojem za bobni. Menjave glavnega vokala so bile vedno pospremljene z gangovskim petjem ali dodajanjem in odzivanjem preostalih dveh kitaristov, kar je bilo v popolnem nasprotju z dobacivanji s pankerijo pod odrom, za razliko od katere se benda nista zapletala in izgubljala nadzora nad potekom dogodkov. To sta izkoristila za predah med neomajanim mletjem drvečih in vratolomnih komadov, v katerih sta pokazala dovolj zabavnosti in tudi domišljije, s katero sta razbijala površinsko enoličnost komadov. Za razliko od bobnarja v Borjach, ki je ves čas strumno mlatil in drvel, je bobnar iz G.U.B. s posameznimi poudarki pokazal več gibčnosti. Morda gredo zato Ljubljančani s svojim punkom bolj v smer rockovskega miljeja, medtem ko v Borjachu svoj punk rock prestrelijo z speedmetalskimi dovtipi, z jezikavo kričečim vokalom pa prikličejo iz spomina zlobne Zeke, ki pa jih vedno znova potacajo s primorsko nagajivostjo. Žal sta skupini padli v luknjo afterpartyja. Večino zbranega občinstva je bolj zanimalo druženje (celjenje ran po partiju v Zelenem gaju?), tako da se ni razvilo pravo koncertno vzdušje z občinstvom, ki ga bolj kot zabava zanima bend.