Govoriti z duhovi

Izhajajmo iz očitne predpostavke, da je eden od namenov uporabe Kosovelovih pesmi na novem albumu Borghesie vzpostavitev zgodovinske povezave med obdobjema po prvi in pred drugo vojno ter sodobnostjo. Gre za na levici pogosto uporabljeno primerjavo, ki je deloma upravičena in deloma zavajajoča. Upravičena, ker res živimo v političnem, antropološkem in ekonomskem kaosu, iz katerega kot rešilne vznikajo prafašistične ideje, tako kot se je to dogajalo med obema vojnama. In neupravičena zaradi drugačne geopolitične konstelacije, novih medijev, globalizacije, ki delajo izid kaosa precej bolj dvoumen. Vsaj tako se nam zdi. Obujanje Kosovela v zadnjih letih ni nič novega. Letos pri založbi Goga pričakujemo izid doslej neznanih pesnikovih zapisov. Glede na političnost in duh protesta pa lahko Proti kapitulaciji povežemo z Avdićevim Mein kapitalom iz leta 2012, ki so ga prevevale napete krizne vizije. Obe plati primerjave našega in Kosovelovega časa je na albumu mogoče slišati. Včasih estetski učinek albuma niha z ustreznostjo primerjave, ki poteka skozi Kosovelova besedila. Sodobnost Kosovela pa je paradoksno odvisna tudi od tega, kako inovativna se Borghesia odloči biti.

Rečemo lahko, da je Proti kapitulaciji album, ki ponuja obilo glasbenega užitka, a na zgolj zvočni ravni ne nudi docela osmišljene rabe Kosovelove poezije. Vrhunce spremljajo občasni zdrsi. /.../  To je album, ki pove nekaj o Kosovelu in tem, kako ga misliti danes, obenem pa kot politično neposredno angažirana platka govori o zmožnosti levice, da misli stari in novi fašizem. Album bi torej težko bil bolj vpet v svoj čas.

Proti kapitulaciji se giblje na stopnji med solidnim in odličnim albumom. Večji del komadov predstavljajo variacije na znano EBM formo. Elektronske koračnice in Seravalovo hripavo zaklinjanje (Kosovelovih verzov, v nekaj skladbah pa slišimo tudi glas Ivota Poderžaja), ki ga spremljata vokala Irene Z. Tomažin in Jelene Rusjan. Dvoglasje, včasih troglasje md njimi mestoma deluje sublimno, spet drugič pa je pretirano kontrastiran. To so komadi z melodičnimi vložki in sintetičnim svetlikanjem dvoumnih linij med melanholijo in spektaklom ter občasnimi basovskimi izbruhi evforije. Vse to so odlične klubske, plesne vsebine na visoki produkcijski ravni, vendar ... Včasih se povezava s Kosovelom ne zdi organska. Besede drugega obdobja ponekod nerazumljeno obvisijo v sluhovodu. Adaptacija pesnikove senzibilnosti na cinizem EBM ni vedno posrečena. Dogajajo se poskusi dramatiziranja besedila na vokalni ravni, ki pa občasno delujejo pretirano, saj se jezika nekako ne sporazumeta med seboj. 

Pri tem govorimo o majhnih nesporazumih, ki pa vendarle pomenljivo odzvanjajo. Prej kot za gole estetske zdrse gre za simptomatično nedosegljivost Kosovela, kolikor ga želimo preliti s sodobnostjo. Morda gre tudi za politično simptomatiko, ki izraža nemoč leve imaginacije, da vzpostavi politične ideje za leto 2018. Upravičeno oziranje k zgodovinskim političnim in estetskim avantgardam se v trenutkih, ko nam zmanjka moči, da bi odgovorili na specifične probleme sedanjosti, deloma spreminja v zaklinjanje.

Med vsemi komadi so najmočnejši Razočaranje, Evropa umira ter Razočaranja I. Izstopajo tudi po formi ter postajajo nekakšne male zvočne predstave, ki jih zaznamujejo razvejana struktura in zvočni efekti. Tu se Kosovel in Borghesia najbolj ujameta. Komadi se razraščajo, lomijo, menjajo tempo in vzdušje. V njih se pojavljajo zlovešči odtenki in detajli, ki jih krepi prevladujoči arcovski modus stekleno hladnih, a epskih sintetičnosti. Včasih se zdi, da prihajamo v stik z zvokom Zunanjosti, nečesa nečloveškega, da se oglašajo duhovi, ki prečijo našo časovno logiko. Vdiranje realnega, če se, ne brez zadržkov, izrazimo z jezikom psihoanalize. Prav v tem lahko spregovori Kosovel najjasneje. Kot prikazen. 

Današnja nevarnost ni v čisti ponovitvi zgodovinskega fašizma, temveč v njegovi neprevladanosti, v tem, da se oglašajo njegovi duhovi. Da bi razumeli zgodovinski fašizem, moramo k njemu pristopiti hermenevtično, tako kot na teh komadih Borghesia pristopa h Kosovelu in ga na ta način brezšivno pripelje v sodobnost. S tem pa bolje razumemo tudi probleme živih. Ko se naučimo govoriti z duhovi, se naučimo nagovarjati lastno necelovitost, duhove v sebi. Zelo zanimivo bo spremljati obnašanje teh nedomačnih in kompleksnih komadov v živo. Ne zdi se naključje, da je Borghesia za predstavitev albuma izbrala gledališki milje z elementi performansa in vizualne prezentacije. 

V skladu z dialogom s Kosovelom, ki je bil ob vsej svoji modernistični domišljiji tudi pesnik Krasa, torej tudi pesnik doživetega, fenomenološkega prostora, Borghesia vključuje posnetke okolice, živali, ljudi. S tem poudarja atmosferično dimenzijo, eno od razsežnosti albuma, ki bo zagotovo v večji meri prišla do izraza na koncertih.

Uvodni del albuma je nekoliko ležernejši in drugi del intenzivnejši, morda ravno zato, ker mu odtenek dajejo omenjene tri pesmi. Album se pravzaprav začne s pesmijo Odprite muzeje, ki naznanja ponovno vstajo nacionalizma. To je razmeroma karizmatičen komad, ki pa nas ne more povsem udarno vpeljati v plato. Rečemo lahko, da je Proti kapitulaciji album, ki ponuja obilo glasbenega užitka, a na zgolj zvočni ravni ne nudi docela osmišljene rabe Kosovelove poezije. Vrhunce spremljajo občasni zdrsi. Zaradi tega je mogoče soditi, da je plata pretežno nastajala z mislijo na večmedijske intervencije v živo. Elementi teatra so razporejeni skozi celotni album, najsi gre za omenjeno gradnjo atmosfere, vključevanje terenskih posnetkov ali dramatizacijo Kosovelovih besed. To je album, ki pove nekaj o Kosovelu in tem, kako ga misliti danes, obenem pa kot politično neposredno angažirana platka govori o zmožnosti levice, da misli stari in novi fašizem. Album bi torej težko bil bolj vpet v svoj čas. Ko se ozira po preteklosti, se jo trudi razumeti, pri čemer je njeno nerazumevanje prav tako kar najbolj sodobno. Ob vseh mogočih spremembah, tako kadrovskih kot estetskih, Borghesia nadaljuje z etosom, ki jo je zaznamoval že v njeni prvi inkarnaciji pred več kot tremi desetletji: z nezadržanim nagovarjanjem sedanjosti.