Hodili so jih poslušat: petje na tretko in druge prezrte pevske veščine

»Med načini večglasnega petja na Slovenskem so raziskovalci sicer pogosto omenjali petje na tretko, vendar pa tretke in njene vloge v strukturi pesmi teoretsko podrobneje niso opredelili,« piše znanstvena sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, raziskovalka pesemskega izročila dr. Urša Šivic.

Pevska veščina, ki ima različna poimenovanja, na primer »tretka«, »treka«, »iber«, »čriez«, »glas, ki cvika«, je bila med ljudskimi pevci osrednjeslovenskega prostora tako domača, da se je niti zavedali niso, medtem ko je postala ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja pravo odkritje za zbiralce izročila. Od tedaj se je v strokovnih krogih (v etnomuzikologiji in folklorni dejavnosti) ustalila oznaka »petje na tretko«, in tudi v tej srenji je postalo vsakomur jasno, da se je potreba po natančni opredelitvi izgubila. Izraz je torej dogovoren, med širšo glasbeno populacijo pa je ostal povsem neznan. 

Zvočna posebnost, ki je bila najbrž najbolj prodorna v Halozah, je v strokovni monografiji in spremljajočem zvočnem albumu z naslovom Haloško petje na tretko (oboje v izdaji Založbe ZRC) zdaj dobila jasno definicijo. Avtorica študije dr. Urša Šivic je na primerih pesemske dediščine Haloz ta način večglasnega petja postavila v glasbenoteoretski okvir in ga z vidika sodobne slušne izkušnje analitično ovrednotila. Natančno je popisala nekatere problematične poglede, ki so to petje obravnavali preveč posplošeno in so se kot mit širili tudi v strokovne debate. Izbor posnetkov posrečeno dokazuje, kako poudarki v medijih povratno vplivajo na okolje, posplošijo dejstva in popačijo predstave. Med haloškimi pevci so v šestdesetih letih najmočnejši vtis na zbiratelje naredile pevke iz Velike Varnice, ki so bile nato deležne precejšnje medijske pozornosti. Glas pevke, ki je pela na tretko, je bil rezek, in tako se je uveljavilo prepričanje, da je haloško petje rezko in glasno (poimenovali so ga celo »grleno petje«). Šivičeva te trditve utemeljeno ovrže in dokaže, da je haloško petje v resnici zvočno zelo niansirano. Nato doda natančno etnomuzikološko razlago, ki izhaja iz analize izbranih posnetkov iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta, v teoretskem sklepu pa naniza kar sedem pojavnih oblik tretke v Halozah. Stroka se od tu naprej pokloni širši javnosti in ponudi, predvsem pevcem, pesmarico z izpisanimi besedili in notno transkripcijo izbranih pesmi, vse skupaj pa ilustrativno dopolnjuje plošča posnetkov iz različnih časovnih obdobij in z raznovrstnimi načini petja na tretko. Bralci bodo gotovo radi prebrali tudi uvodne osebne poglede in spomine na srečanje s tem zvočnim pojavom. Zapisali so jih Lojzka Merc, pobudnica obujanja ljudske pevske prakse v Podlehniku, Mirko Ramovš, upokojeni sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, in Jasna Vidakovič, upokojena urednica za ljudsko glasbo Radia Slovenija.   

Nedvomno je petje na tretko prezrta zvočna posebnost, ki se je tako utopila v preteklosti, da se je izgubilo splošno zanimanje zanjo. Monografija in plošča Haloško petje na tretko dr. Urše Šivic prinašata jasen pogled na glas, ki se dvigne nad vse ostale in ustvarja pregovorno glasbeno estetiko harmonske polnosti. Sedaj bi se bilo zanimivo lotiti še primerjave petja na tretko po celotnem slovenskem prostoru in raziskati podobne zvočne posebnosti drugod po Evropi, prostora za tovrstne raziskave je vsekakor dovolj, potrebna sta le finančni priliv v to sfero in seveda raziskovalna volja.

Za opravljeno delo sem hvaležna avtorici in vsem ostalim, ki pokončno vztrajajo pri svojem poklicnem poslanstvu, in izdajo toplo priporočam v branje in poslušanje, še posebej glasbenim in medijskim ustvarjalcem ter pedagogom. To gradivo bo bistveno obogatilo večno zeleni repertoar nostalgičnih in »lepih« ljudskih napevov.  

In v tem smislu pozdravljam še drugo ploščo, ki je prav tako izšla kot del zbirke iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta pri Založbi ZRC. Zgoščenka Hodili so jih poslušat dopolnjuje lani izdano monografijo Na poti v Kamnik ter v poslušanje in razmislek ponuja skrbno izbrane posnetke pesemske dediščine kamniškega območja. Avtorica izbora in strokovne spremne študije je dr. Marija Klobčar. Pri pripravi zvočnega albuma je treba omeniti še sodelovanje Roberta Vrčona in Petra Vendramina pri zvočnem urejanju posnetkov ter Uršo Šivic, ki je gradivo uredila v celoto. 

Dr. Marija Klobčar se že več let ukvarja z odkrivanjem, raziskovanjem in temeljito znanstveno razlago preteklih zvočnih svetov kamniškega območja, ki jih smiselno razvršča tako vertikalno, v smislu časovne razmejenosti, kot horizontalno, v smislu družbene razslojenosti. Vsebino razgrne skozi petintrideset terenskih posnetkov pesemskega izročila in v svet oddaljenega spomina povabi z zvonjenjem zvona neveljske cerkve svetega Jurija, ki je zvonil tudi ob razlitju Kamniškega oziroma Neveljskega jezera. Posnetki razgrnejo baladni svet, svet meščanov oziroma purgarjev, kot jih imenuje avtorica, vojaščino v času Ilirskih provinc ter mnoge obredne pesmi, katerih besedila razkrivajo različne podobe preteklega življenja, razpetega med vsakdanom in praznikom. Vsebinski lok se izteče s pretresljivim posnetkom apokrifne molitve Zlati očenaš, ki jo je leta 2010 povedala Anica Žagar. Avtorica dr. Marija Klobčar ne skriva svojega presenečenja nad to le na videz skromno najdbo, ki dobesedno presune. Ob premisleku o njeni razsežnosti zapiše: »Živa vloga teh molitev v 21. stoletju preseneča: na Kopiščih, v neposredni bližini množičnih grobišč iz časa po 2. svetovni vojni, izraža zvestobo izročilu in hkrati zavedanje razsežnosti usodnih dogodkov.« Ob tem se v loku nizajo različni primeri načinov pesemskega podajanja – od petja posameznikov, petja duetov do večglasnega petja skupin – ter se prevesijo k sklepu: z današnjimi merili umerjenim petjem Ljudskih pevcev iz Tuhinjske doline, Ljudskih pevk Predic in z izročilom družine Plahutnik, ki pa že stoji na pragu današnje, drugačne estetike ljudskega. 

Zgoščenka Hodili so jih poslušat poslušalca vodi ne le k soočenju z glasbeno preteklostjo, temveč z življenjem samim, z doživljanjem in čustvovanjem nekdanjih prebivalcev kamniškega območja, ki še danes v sebi nosijo odsev davnine, zaznamovane z močjo dovjih mož in ajdovskih deklic. Dejstvo, da se resnica preteklosti le v barvnih niansah razlikuje od sedanjosti, presune tistega, ki jo razume ali jo hoče razumeti. Prav to pa določa tudi našo identiteto: ne kot besedna floskula, temveč kot spoznavna resnica.