I want my RTV

Pred dnevi sem zasledil novico, da se zagrebška televizija lahko pohvali z novo oddajo, ki nosi naslov Podebljaj do 11. Posvečala naj bi se »alternativni«, »underground« in »demo« sceni. In ponovno me je spreletelo: kaj za vraga se s kvalitetno popularno glasbo, ki je pri nas pomešana med t. i. mainstream in alternativno ter urbano kulturo, dogaja na RTV Slovenija?

Danes se nacionalna televizija lahko pohvali s tremi programi: prvim, tistim uradnim, drugim, ki je, kot mi je nekoč zaupal eden izmed urednikov na nacionalki, neuradno poimenovan kar »športni«, in tretjim, kjer lahko štiriindvajset ur na dan sledimo politiki. Drugi poleg športa ponuja marsikaj, lahko bi celo rekli, da gre za odlagališče oziroma za dopolnilo, ki pomaga razumljivemu glavnemu načelu nacionalnega medija: »Za vsakega nekaj.« Tako se je v zadnjih letih prav na drugem zvrstilo kup glasbenih oddaj. Takih, ki naj bi zadovoljile tiste, ki spremljajo popularno glasbo. Ponujali so nam oddaje s kratko življenjsko dobo. Se še spomnite Frekvence? Sledil je Videozid, nekakšen neuspeli poskus reinkarnacije nekoč uspešnejšega formata Videospotnic. Za finale so poskusili še s t. i. »demo« sceno in priložnost za tehnično precej slabo izpeljane nastope bendom ponudili v oddaji Glasborola. Vseskozi pa je ob vseh teh hitrih poskusih utripala Aritmija. Tedensko, dvotedensko, mesečno ... Vmes so jo celo ukinili in nato ponovno vrnili. Omenjeni poskusi so se po pravilu dogajali na drugem in skoraj po pravilu ob znameniti uri – 19:00, ko je v povprečni družini z enim televizorjem čas za Dnevnik. Populacija mladostnikov brez teveja torej odpade. Vem. V času Videospotnic sem bil sam tak mladostnik.

Lani so ta termin privoščili oddaji Točka, ki je po enem letu tako brezizrazna, da kar boli. Merilo te lestvice za male pare nikakor ni kvaliteta glasbe, je pa bojda kvaliteta videa. Na njej se znajde vse, od podpovprečnih pop izdelkov prek kakega kakovostnega singla do starosti domače scene. Komu je ta lestvica namenjena? Pravzaprav nikomur oziroma nacionalki sami, saj tako upraviči svoje poslanstvo »za vsakega nekaj«, medtem ko gledanost in minimalno viralnost vzpodbujajo ustvarjalci, ki svoje spremljevalce bolj ali manj vešče prosjačijo za klike, glasove in všečke.

Težava je torej v pomanjkanju idej, nerednosti in seveda, kot pogosto slišimo, v financah tovrstnih oddaj. Povrhu vsega sodijo v razvedrilni in ne v kulturni progam televizije. Prav. Vendar verjamem, da bi se morali tako razvedrilno kot tudi kulturno uredništvo spoprijeti s tem perečim problemom. Na eni strani potrebujemo zabavno oddajo, ki bo nove glasbe in ustvarjalce predstavljala širši in mlajši publiki, na drugi pa v okviru kulturne redakcije potrebujemo nekaj bolj kaloričnega, razmišljujočega, raziskovalnega, kritičnega in informativnega.

Toda v vseh teh letih poskusov brez močnejšega efekta smo lahko mimo tega opazovali, kako se tem stvarem v resnici streže. Ko se oddaji omogoči konkretno finančno injekcijo in se jo postavi v za tovrstno oddajo več kot primeren termin – v petek ob osmih zvečer na prvi program (s ponovitvijo v nedeljo v času kosila) – je uspeh skorajda zagotovljen. Kar šest let je oddaja Na zdravje (ki je prej na komercialni televiziji obstajala pod naslovom Raketa pod kozolcem) vzgajala svoje občinstvo. In tega si nisem izmislil sam, to sem ob lanski ukinitvi oddaje prebral na portalu MMC, ki je še en del sestavljanke RTV-ja. Zapisali so, da se poslavlja najbolj gledana glasbena oddaja zadnjih let. Najbolj gledana glasbena oddaja! Citiram: »Oddaja je poskrbela za ponovno popularizacijo slovenske glasbe, še posebej narodnozabavne, ki je doživela neverjetno priljubljenost pri vseh generacijah, v domove pa hkrati prinašala veliko dobre volje in obilo slovenskega duha.« RTV je torej recept tudi zapisal. Pustimo za trenutek ob strani vsebino. Finance, dober termin in rednost – plani na dolgi rok so očitno del recepta za gledano oddajo.

Tudi ta epilog je bil precej nesrečen oziroma morda celo poslovno nespameten. Ob lanski ukinitvi je svojo skledo primaknila še hišna založba ZKP RTV in izdala kompilacijo z zadnje oddaje, nato pa jo je prepustila svetu komercialnih televizij, da si postrežejo s formatom in ekipo oddaje. Nacionalna televizija je šest let vlagala v oddajo, vzgojo tovrstnega občinstva, popularizacijo tovrstne glasbe, pridobila je ogromno gledanost in nato oddajo prepustila komercialni televiziji, ki je imela preprosto nalogo: oddajo »prepakirati«, na novo nasloviti, posneti in jo predvajati. Občinstvo obstaja, povpraševanje tudi. Namesto da bi oddajo, v katero je vlagala leta, nacionalna televizija dobro tržila in na ta račun ustvarila še kakšno glasbeno oddajo, ki bi zadovoljila tudi druge okuse, jo je preprosto na pladnju ponudila komercialkam. Verjetno celo nezavedno. Zdaj pa je za nameček postregla še z nadomestilom, narodnozabavno oddajo Slovenski pozdrav, ki je seveda dobila petkov večerni termin in svoj stalni ansambel.

Ko ravno omenjamo MMC, se je treba obregniti ob njegovo uredniško politiko. Tam se glasba zopet pojavlja pod zavihkoma Zabava in Kultura, pojavlja se občasno, redko kakovostno in še manj z vodilnimi prispevki, ki bi nam jih morala nacionalna hiša privoščiti. Še huje je, ko v zavihku Kultura kliknemo na podzavihek Poslušamo, kjer so v zadnjih 365 dneh (od 21. 2. 2013 do 21. 2. 2014) objavili 22 recenzij; od tega tri domačih izdelkov. Najnižja ocena? 4 od 5. Tu očitno uredniška politika pade na celi črti. Nacionalni portal bi se moral poglobljeno lotevati raznovrstne domače glasbene produkcije, obenem pa spremljati tujo in jo kritiško ocenjevati ter predstavljati, ne pa izbirati le tiste, ki je piscem, vsaj po ocenah sodeč, všeč.

Glasbe je seveda največ na radiu. Imamo prvi program, Val 202 in ARS. Prvi je spet tisti »uradni«, s sredinsko glasbeno ponudbo, medtem ko je treba priznati, da se drugi, torej Val 202, v svoji vlogi očitno znajde precej bolje kot drugi televizijski. A tudi ta deluje po principu »za vsakega nekaj«. Tako skoraj vsaka popularna glasba na njem najde svoje mesto, a je dnevni program zopet namenjen sredinski ukalupljeni produkciji. Seveda se prav na Valu pogosto najdejo izjeme, čeprav je smešno, da se produkcija, ki recimo, da trenutno na vzhodu kroji velik in močan del novega (včasih celo izvirnega) mainstreama ter tovrstne domače ustvarjalce, skrivajo v redkih oddajah, medtem ko glavni tok progama kroji predvsem preverjena bera neizvirnih domačih in tujih izvajalcev. Češ da je to za dnevni program primerno. Tako se spet znajdemo pred vprašanjem: kdo tu kroji program? Kdo izobražuje? Radio ali poslušalstvo?

Na nacionalnih kanalih je popularne glasbe, gledano v širšem kontekstu, premalo oziroma je prešibko zastopana. Med drugim so na Valu lani ukinili oddajo Nova elektronika, in to v času, ko so naši najuspešnejši izvajalci prek meja prav tisti, ki ustvarjajo elektroniko. Celo »pankse«, ki jih danes častijo v oddajah, je radio včasih prenašal enkrat letno, v okviru prenosov Novega rocka. Pa še takrat s cenzuro. Ampak to so bili drugi časi ... Danes jim namenja cele oddaje, jih redno predvaja in celo skrbi za njihove izide pri ZKP. Trideset let prepozno. Bomo čez trideset let prek kanalov nacionalnega medija spremljali izvajalce, ki so v resnici na terenu sceno krojili leta 2014?

Seveda je treba poudariti, da se na vseh omenjenih kanalih znajdejo tudi odlične stvari. Da znajo presenetiti in ponuditi presežke. Recimo s sicer redkimi Aritmičnimi koncerti, ko se oddaja Aritmija razširi z nastopi aktualnih ustvarjalcev. Omeniti velja še oddajo Muzika je to, ki se trudi izobraževati mladino, vendar ne ravno redno ter s precej neatraktivnim formatom. Ampak glavna naloga nacionalnega medija pač ne bi smela biti vzdrževanje preperelih obrazcev in ukalupljenih izvajalcev, temveč spremljanje, opisovanje, osveščanje in kritiško razmišljanje o aktualni glasbi. O aktualni kvalitetni, a seveda tudi o vseh drugih. Nato je na vrsti zgodovina. Saj nam tudi v dnevnih poročilih ne prodajajo novic izpred desetih let.

Sicer bi lahko zadevo razpredli čez morje strani, vendar se bomo zaradi znakovne omejitve ustavili pri Simfoničnem orkestru – redno zaposlenih glasbenikih, ki večino časa izvajajo tujo glasbo. Niso ustvarjalci, so le izvajalci. Na drugi strani pa se za nekatere izvajalce, ki so tudi ustvarjalci, ne najde prostora; niti za brezplačno nastopanje. Tu je seveda še slovita Založba kaset in plošč. Založba v lasti nacionalnega medija pač zveni precej sporno. Sploh ko omenim, da je njen prihajajoči izid album fantovske skupine In & Out. Je to doprinos k nacionalni kulturi?

Tovrstna založba je sporna že zaradi lastnih promocijskih kanalov, ki jih financira državni denar in denar mesečnih RTV prispevkov. Po drugi strani pa le redko izide kakšen koncertni posnetek Izštekanih. In ravno oddaja Izštekani bi bila lahko prva resna povezovalna točka vseh naštetih medijev. Je res tako težko oddajo še vizualno posneti, kot to večkrat na lastno pest storijo nastopajoči, in jo nato predvajati tudi kot televizijsko oddajo? In zakaj ne bi pogosto precej bolj tehtnih tekstov z radia prebirali tudi na glasbeno precej siromašnem MMC-ju?

RTV bi kot nacionalna medijska hiša lahko precej bolj učinkovito prepletel svoje vsebine in krojil tok aktualne kulture, posledično tudi aktualnih, morda celo izvirnih glasb. Že leta 1985 je Mark Knopfler s svojimi Dire Straits objavil skladbo Money For Nothing, ko se je z vidika prodajalca v trgovini lotil MTV-ja in si za slavno kitico »I want my MTV« sposodil celo Stinga. Petindvajset let pozneje je MTV iz svojega prepoznavnega loga umaknil stavek »Music Television«. Ker kvalitetnejši in širši nacionalni medij pomeni tudi kvalitetnejšo družbo, si sam želim, da bi bil RTV tudi malo moj. Ali še raje naš. Da bi imela tudi glasba kdaj večji pomen od spremljevalnega. Navsezadnje RTV-jev logotip sestavlja deček s piščalko.