Imeniten skupinski trip

Jazz Cerkno je letos na festivalu aktiviral nekakšen inkubator, rezidenco, namenjeno domačim glasbenikom, starim do 35 let, katerih osnovna umetniška opredelitev je jazz in s tem povezano široko polje improvizirane glasbe. Prvi izdelek, ki je izšel iz tega projekta, ima enigmatičen naslov Jezen času kamna. Gre za prvenec krstne udeleženke rezidenčnega programa, zasedbe Bop en Bras. Ljubitelju jazza bo plošča zagotovo všeč. Ponuja dokaj raznovrstno paleto muziciranja, ima poglobljen tonus, skorajda klasičen, ne ravno v špici novih izzivov in stratnega eksperimentiranja, rada se naslanja na preizkušene podlage, a potem znotraj tega raziskuje svoj unikatni kozmos. Podobo gradi na znanih skicah, velikokrat pa prestopi mejo in potipa v neznano, kar je cilj vsakega jazzista.

Vodja skupine in avtor večine skladb je še en osamosvojeni ptič iz gnezda fenomenalnega Zlatka Kaučiča. Bobnar in tolkalec Urban Kušar se je postavil na čelo benda, ki se posveča predvsem novodobnemu jazzovskemu trendu, ki veliko gradi na totalni improvizaciji. Velikokrat se  skladbe oblikujejo na svobodnih vzorcih, intuitivnem preigravanju drug čez drugega in drug ob drugem, kar dela muziko posebno zanimivo in predvsem nepredvidljivo. S tonalnostjo in harmonsko strukturiranostjo je tu opravljeno na način, da sta ta dva ključna postulata glasbe potisnjena ob rob, v pasivno in obskurno vlogo, a se ju seveda čuti in sliši v temelju. Glasba glasbi ne more pobegniti, lahko se dela antimuzično, lahko se odmika in beži od tradicije, ampak to je privid – v principu je vedno vse tu, samo malo predrugačeno, premešano, premišljeno z drugih plati in zaigrano v duhu trenutnega impulza.

Tako nekako bi lahko povzeli novo delo. Odkrivanje novega ni več mogoče, sploh če se držiš dokaj konvencionalnih orodij, v tem primeru bobnov in tolkal (Urban Kušar), trobente (Francesco Ivone), pozavne (Matjaž Kafol), tenorskega saksofona (Andrej Thompson) in altovskega saksofona (Jure Boršič). Tudi način igranja je prej ko ne klasičen, povzet iz časov be bopa, avantgardnega jazza in postbopa, predvsem pa je zasidran v free jazzu, ki je zaznamoval naš čas bolj, kot je bilo ob pojavu te zvrsti mogoče predvidevati. 

Na plošči je osem skladb, vsaka poimenovana z nenavadnimi opazkami, na primer Noče več na svet (šesta skladba), ki je nekakšen zapik celote, vsaj tako sem začutil. Tu je vse: razgrete in razgrajene harmonske podlage, lepe melodične linije, celo predvidljivo vodene, pa ponotranjeno soliranje, znotraj celote in ne kot izliv ega, ritmično je mogoče manj zapleteno, vsekakor pa izjemno priljudno od začetka do konca, podano v enem samem prečiščenem zamahu. Zadnja skladbe, Bell Tower, edina pod katero je podpisan Andrej Thompson, ploščo suvereno vrne v začetni impulz, v Drugi val, kjer se štorija lepo začne z bobnarskim potiskom v drive, v beat, ki potegne vase in nas temeljito oddžeza s svojo spontano paleto.

Kot projekt je plošča nastala na dveh mestih, prvi del na rezidenci v Cerknem (štiri skladbe) in drugi del na studijskem snemanju v Klubu Štala v Lokavcu, novem slovenskem jazzovskem New Orleansu. Vsekakor je projekt vreden pozornosti in podpore, sploh glede na festivalsko dejavnost v Cerknem, ki s tem širi svoj pomen in vpliv. Ponujena priložnost sobivanja z enim samim namenom, da se ustvari nekaj novega, da nastane muzika, ki bi sicer ostala latentna opcija, da se konkretizira stik med glasbeniki, ki so tako in tako vedno pripravljeni na druženje, če imajo za to pogoje, če imajo prostor, čas in možnost, da skupinsko ustvarjajo v ad hoc zasedbah. Res krasna pobuda, to smo čakali, en tak organizirani večdnevni jam sassion. Spomnim se takih dogodkov v Unionu, v tistih kletnih prostorih, po vsakem dnevu jazz festivala. Kako se je potem šele tam sviralo, kako krvavo je rohnelo, kakšne emocije so šele privrele na dan post festum, po uradnem nastopu v Križankah. To je to! Teh možnosti je premalo. Vse kaže, da se bo to v Cerknem godilo še naprej in bo vedno znova rojevalo nove imenitne skladbe, plošče, skupinske improvizacije, muziko, ki je tako in tako samo ozvočeni tekoči čas. In če ga ne posnameš, ujameš na katerikoli medij (resnici na ljubo je to danes dokaj enostavna zadeva), je hudičevo minljiv, krhek in prepuščen edino spominu (in pozabi).

Ljubitelju jazza bo plošča zagotovo všeč. Ponuja dokaj raznovrstno paleto muziciranja, ima poglobljen tonus, skorajda klasičen, ne ravno v špici novih izzivov in stratnega eksperimentiranja, rada se naslanja na preizkušene podlage, a potem znotraj tega raziskuje svoj unikatni kozmos. Podobo gradi na znanih skicah, velikokrat pa prestopi mejo in potipa v neznano, kar je cilj vsakega jazzista. Kaj drugega pa naj bi improvizacija bila, če ne pobeg v svoj svet, v intimo, bodisi kot solipsizem ali kot skupinski trip. Ta plošča je nedvomno slednje, dotik posameznikov znotraj ene celote.