Improcon 2022 Delovanje iz potrebe po ustvarjanju

Improcon je srečanje praktikov improvizacije, kjer je vsakdo lahko glasbenik in poslušalec. Srečanje je izjemnega pomena za raziskovanje zvočnih meja, izmenjavo mnenj in izkušenj ter za čezmejno povezovanje glasbenikov. Omogoči jim, da se njihovo igranje sreča s stili in načini različnih okolij in posameznikov, kar lahko vnese svežino v njihovo ustvarjanje. Improcon je pomemben dogodek, ki presega meje scen in držav. Njegova rdeča nit je improvizacija. Ustvarjalcem v nekaj dneh ponudi več kot le prakticiranje improvizirane glasbe. V domačo sceno vnese prepotreben svež zrak in z našim osveži tuje scene. Odpira prostor, prevprašuje obstoječe in brez predsodkov raziskuje novo.  

Razstava

V hostlu Gabronka v Bistrici ob Sotli je bila letos načrtovana razstava plakatov koncertnih serij Mariboring in SundayNoise, katerih avtor je Mitja Hlupič. Žal ali bolje na srečo je bila odpovedana – Mitja se je namreč odločil, da razstava vseeno bo, za povrh pa še šesti Improcon. Tako instinktivno, brez preračunljivosti in brez zagotovljenih sredstev, se je začela akcija predanih zanesenjakov, ki tvorijo srčiko Kluba Metulj. Povabilu od ust do ust se je odzvalo več kot 40 glasbenikov iz domovine in tujine.

Otvoritev razstave se je tako zgodila prvi večer Improcona, v četrtek, 11. 8., in je delovala kot formalni začetek dogajanja, čeprav se je v Bistrici ob Sotli dogajalo že od popoldneva. Udeležili so se je lokalni prebivalci in sodelujoči glasbeniki. Razstava je presek desetletnega dela Mitje Hlupiča kot organizatorja koncertov. Obsega koncertne serije Mariboring, organizirane v Mariboru v obdobju 2009–2015, ter SundayNoise, izvedene v Bistrici ob Sotli od leta 2011 do danes, ter nekaj drugih koncertnih plakatov. Vmes je Mitja vtaknil še ovitek prihajajoče plošče. 

Ob otvoritvi je povedal, da je plakate oblikoval sam, poleg tega pa je za glasbenike tudi kuhal in bil po potrebi ozvočevalec in oseba za šankom v Klubu Metulj. Vsak izmed okoli 280 razstavljenih plakatov nosi svojo zgodbo in prav vsakega si je vredno ogledati. Za osnovo je Mitja vzel risbe svojih otrok, umetniška dela Hieronymusa Boscha, svoje fotografije. Vsak motiv je kombinacija asociacij, muzik, imen nastopajočih, kraja in trenutnega navdiha. Pri ustvarjanju ni uporabljal enotne formule. Tako je na primer med kuhanjem jote nastala fotografija za ovitek plošče, posnete na nastopu tria Andreas Røysum, Jošt Drašler, Vid Drašler v domu kulture Bistrice ob Sotli, ki bo predvidoma izšla aprila 2023.    

Prostor

Izgleda, da se je Improcon po začetkih v Kumrovcu in na gradu Tabor ustalil v Bistrici ob Sotli, deloma zato, ker je vas dobila hostel, in deloma zaradi odsotnosti državnega sofinanciranja ter odpovedi preostalih organizatorjev. Vendar s to ustalitvijo dogodek ničesar ne izgubi, morda je celo pridobil. Prednost je infrastruktura, ki jo vas lahko ponudi na majhnem prostoru, ter potencial, ki se skriva v lokalnem prebivalstvu.

Igralo se je v več prostorih: v dvorani Kulturnega doma, v Klubu Metulj, v dnevni sobi hostla Gabronka, v galeriji z razstavo plakatov in na velikem lesenem podstrešju. Vsak izmed prostorov je glasbenikom nudil svoje zvočne zakonitosti ter tvorno vplival na izvedbe in način igranja. Prva dva dni je bila za glasbenike najbolj mamljiva velikost Kulturnega doma, verjetno zaradi petkovih snemalnih terminov ter velikosti prostora, ki glasbenikom omogoča več zasebnega prostora za svojo postavitev in s tem olajšuje igranje večjim zasedbam. V dvorani, ki je bila opremljena s pianinom, ki je bil v skoraj vsakem setu tudi uporabljen, smo lahko slišali vse od hrupnih do meditativnih improvizacij.

Večeri so postregli z nastopi v Klubu Metulj. Manjše zasedbe, ki so nastale na licu mesta, so popestrile sproščeno večerno druženje glasbenikov. V hostlu se prva dva dneva praktično ni igralo. Le ob otvoritvi razstave smo lahko slišali duo basklarineta in čela, ki je spontano zaigral v galeriji. Galerija je z močnim reverbom odpirala prostor glasbi, a hkrati tak prostor onemogoča določene odrezave in hitro zaključene zvoke, čemur mora glasbenik prilagoditi svoje igranje. 

Dober primer aktivacije prostora se je zgodil v soboto. Glasbeniki so v dnevno sobo Gabronke postavili svoje inštrumente in začeli igrati. Tako je prostor zvenel skoraj ves dan. Glasbeni seti so poslušalcem ponujali intimo in udobje dnevne sobe, špilavcem pa je dajal občutek sproščenosti prostora za vaje. Najmanj uporabljeno in privlačno za igranje je bilo veliko leseno podstrešje, verjetno zaradi temačnosti, manjka električnih priključkov in pokanja lesa ob premikanju. 

Različna zvočnost prostorov je bistven sestavni del improvizacij in vpliva na način igranja ter vsebino. Prav ta raznolikost je za sodelujoče na Improconu priložnost, da raziskujejo svoje igranje, svoj zvok, in ponuja vpogled v svojstvene načine igranja ter interakcije z drugimi glasbeniki, tudi v odvisnosti od prostora.

Ljudje

Improcon je potekal gladko in nekonfliktno. Participatornost in samoiniciativnost sta bili zaželeni in prepuščeni posamezniku. Vendar je za nemoteni potek Improcona in brezskrbnost glasbenikov potrebna ekipa prostovoljcev, ki poskrbijo za hrano, kavo, prigrizke in namestitev. Ekipa je bila praktično neopazna, a vedno prijazno tam, kjer se jo je potrebovalo. To je osnova, ki se prenese na sodelujoče, ki se zato lahko posvetijo svoji vlogi na srečanju. 

Zanimivo je bilo opazovati sodelovanje posameznikov. Nekatere smo lahko slišali v skoraj vsakem setu, spet druge redkeje. Nekateri seti so bili vnaprej dogovorjeni, spet drugi so se zgodili naključno. Posamezniku je bilo prepuščeno, da si je dan organiziral po svoje. Sodelujoči smo v glavnem prišli iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije, vendar je bilo letos moč srečati tudi improvizatorje iz Nove Zelandije, Južne Koreje in drugih evropskih držav. Tako se spletejo nova poznanstva, stara se utrdijo in rodijo se čezmejna sodelovanja ter nastopi. Srečanje ljudi iz različnih prostorov, pristopov, razmišljanj in stilov v treh dneh ti razširi glasbeno obzorje in te napolni z energijo.

Zvok

Sodelujoči so pri improvizacijah uporabljali klasične akustične inštrumente, ki smo jih vajeni pri tovrstnih muzikah, poleg teh pa tudi električne. Slišali smo lahko izvajanja tako v hrupni freejazz in noise maniri kot tudi meditativne počasne in tihe izvedbe. Vsakdo se je lahko vključil vanje ali pa izstopil, kjer je želel in kadar je hotel. Največkrat je skupina, ki je improvizacijo začela, to tudi zaključila in se vmes ni spreminjala. Slišali smo velike orkestrske zasedbe, kjer sodelujoči iščejo svoj prostor ali se porazgubijo v celoti, ter manjše zasedbe, kjer so inštrumenti artikulirani in jasno zaznavni. Prelivanje stilov in pristopov je prineslo nekaj zanimivih improvizacij, a do tega je prišlo le, če so bili sodelujoči odločni in suvereni pri igranju. Kadar smo bili priča uvidevnosti, je bil rezultat medel in nezanimiv, celo predvidljiv. Zanimivo je bilo poslušati, kako se improvizacije razvijajo, kako glasbeniki ponujajo zvočno vsebino v igranje in kako se odločajo, na katere vsebine bodo se bodo odzvali. 

Beseda

Zelo pomemben del srečanja je pogovor in izmenjava pogledov ter izkušenj sodelujočih. Zanimive so primerjave glasbenih scen in načinov delovanja, organizacije, pogojev za ustvarjanje. Od tujih lahko omenimo graško, ki se v zadnjih letih krepi s festivali in dogodki, ter zagrebško sceno okoli Močvare. Vsem scenam, tudi slovenski, je skupno, da se od improvizacije težko preživi in plača položnice. Glasbeniki počnejo marsikaj, da preživijo, vendar improvizacija in ustvarjanje ostajata del njihovega življenja in osmišljata njihov obstoj. 

Zaključek

Improcon je pomemben dogodek, ki presega meje scen in držav. Njegova rdeča nit je improvizacija. Ustvarjalcem v nekaj dneh ponudi več kot le prakticiranje improvizirane glasbe. V domačo sceno vnese prepotreben svež zrak in z našim osveži tuje scene. Odpira prostor, prevprašuje obstoječe in brez predsodkov raziskuje novo. Le upamo lahko, da nas naslednji Improcon čaka že naslednje leto.